Živjo! Odločil sem se, da začnem pisati svojo zgodbo, pa me zanima vaš odziv, da vem, ali naj po tem uvodu nadaljujem ali ne.
Vesel bi bil vsakršnega mnenja, prosim napišite tudi če sem se kje pravopisno zmotil. In ne skrbet, ta doktor v zgodbi ni glavni lik. V naslednjem delu (če se ga bom lotil) bom poskusil uporabljati tudi premi govor.

Aparature so piskale, bilo je povsem zatohlo in doktor se je kuhal v sopari.
Začelo se mu je megliti pred očmi, saj je delal že od rane ure in ni si smel privoščiti počitka. Pod mikroskopom je opazoval čisto majčkeno bitje, ki bi lahko povzročilo vojne ali še kaj mnogo hujšega. To je bil virus. Izredno nevaren virus. Sam ga je ustvaril, in to čisto naključno, ob enem redkih spodletelih poskusov. Ni ga smel kar spustiti v naravo, saj bi lahko resno ogrozil varnost in prihodnost človeške vrste, sploh pa še ni bil raziskan; vedel je le, da je izredno nalezljiv. Najbolj pa ga je bilo strah, da bi ga odkrili njegovi nadrejeni. Takoj bi izgubil službo, status znanstvenika in dovoljenje potovanja v mnogo držav, kjer si je mimogrede lahko privoščil tudi počitnice.
Ni smel dovoliti, da bi za to izvedel kdorkoli, še najmanj oblast-takoj bi namreč pristal v zaporu.
Seveda pa je največjo nevarnost še vedno predstavljal virus. Hotel ga je uničiti, kakor hitro bi mu to uspelo. Po več tednih razmišljanja se je odločil, da ga zapre v jeklen sod in v njem nato naredi vakuum ter ga nato vrže v morje. Ko je končno v skladišču za laboratorijem našel enega, je pri priči, brez pomišljanja, zabrisal petrijevko v sod, ga zaprl, namestil cev kompresorja in ga vključil. Ko v njem ni bilo več zraka, je tesno privil pokrovček in sod odkotalil skozi betonske hodnike, mimo vseh varnostnikov (to je bil namreč eden najbolj pomembnih laboratorijskih centrov), nato skozi vežo in potem do parkirišča do svojega kombija. Odprl je vrata prtljažnika in s težavo spravil sod v kombi. Splezal je v kabino in vžgal motor. Bilo ga je sram njegovega početja in onesnaževanja narave, vendar si je rekel, da je to za javno dobro. Odpeljal je s parkirišča in nato po dolgi ravni asfaltirani cesti, do prvega križišča, počakal je rdečo luč in nato speljal. Naenkrat pa je za sabo zaslišal glasno hrumenje motorja, ki se je vse bolj približevalo. Ustrašil, se je , nato pa iz panike, ker je prevažal izredno nevaren tovor, pritisnil na plin. Vendar vseeno ni bil dovolj hiter. CHRASH!!!, se je zaslišalo, in nato psssiiiiiiii, ko je počil sod. Vključili so se airbagi, ga udarili močno kot zares natreniran boksar in padel je v nezavest. Nato pa »BUUUM!« ko je eksplodiral motor avta , ki je bil kriv za nesrečo. Sod je sedaj dokončno počil in povzročil začetek najhujšega obdobja za človeško raso.