Živjo! MI je žal, ker tako dolgo nisem objavil nadaljevanja, vendar sem imel enomesečno kazen, potem pa sem še izgubil nekaj navdiha.Se pravi, tukaj je nadaljevanje zgodbe.

1. poglavje
Vlada zadnji mesec ni imela ničesar pod kontrolo. Po Ljubljani in okolišu so se začeli pojavljati neki čudni tipi, zelene polti, z ogromnimi gnojnimi izpuščaji. Več kot očitno je bilo, da so za nečim zboleli; najprej so rekli, da je virus gobavosti mutiral. Vendar je bila ta bolezen veliko, veliko hujša. Širila se je kakor steklina in bilo je zelo čudno videti ljudi, ki počasi hodijo po ulici in grizejo ljudi. Lahko si mislite, kakšna zmeda je nastajala ob teh dogodkih. Policija tem pozivom najprej sploh ni hotela verjeti, ko pa so se podobni klici hitro množili, so se odločili ukrepati. A bilo je že zelo pozno za ukrepanje, po ulicah so hodile horde teh bolnih ljudi. Precej časa je trajalo, da so ulice vsaj malo očistili. Virusa pa se sploh ni dalo ustaviti, kar divjal je dalje, obolelim pa ni bilo pomoči. Prve primere so trpali v bolnišnico, vendar so se vsi noro upirali; bilo je tudi kakor da bi vsi izgubili ves spomin in dar govora, kakor, da bi jih neka sila nadzorovala. Ko so ugotovili, da je to popolnoma nov virus, pa so obupali. Podoben ni bil nobenemu primerku že znanih virusov, oziroma je bil celo umeten. Potem so počasi začeli identificirati te tako zvane »zombije,« kakor so jih poimenovali. Prve tedne je bilo ogromno joka, ko so svojci prepoznali svojega očeta, teto, bratranca. Potem pa se je mogel vsak po svoje sprijazniti, da dokler ni zdravila, ne bo mogoče pozdraviti vseh ljudi. In kmalu se je pojavil nov problem, namreč zmanjkovalo je prostora za vse bolnike, zato so jih začeli tlačiti v že tako prepolne zapore, kjer je spet prihajalo do nenadnih obolenj. In ko je ljudstvo končno uvidelo, da ne bo čudežne rešitve, se je začelo upirati vladi. In tu sem zdaj. Na enem od protestov hodim po ulicah. Strah me je, da je med nami kakšen zombi, kakor ostale. Nihče se ne želi okužiti. Vsi smo besni, ker vlada nič ne ukrene. Ampak po malem že izgubljam upanje na hitro rešitev, kakor tudi vsi ostali. Aha, zdaj, sem spet zaslišal krik, nekaj metrov za mano. Že tečem stran, kakor mi dovoljuje srce. Ah, ja, pozabil sem se predstaviti. Ime mi je Jack. Jack Potter. Ne, nisem v sorodu s tistim Harryem. Moja mama je bila Angležinja, oče pa Slovenec. Mama se je na očetovo željo preselila v Slovenijo, na njeno željo pa sta meni dala ime Jack. Edinec sem. Precej dobro sta se razumela, potem pa je prišel ta virus. Bila sta ena prvih primerov, za virus se sploh še ni vedelo. Izvedel sem šele naslednji dan, ko sta pri meni pozvonila dva policaja. Najprej sem samo jokal, potem pa je pome prišla babica po očetovi strani. Bila je še edina živa. Samo njo še imam, poleg staršev. In zdaj že kakšne 4 tedne živim pri njej. Sploh ne hodim več v šolo, že zdavnaj so jih zaprli, vlado je »strah,« vendar vsi vemo, da nimajo pojma, kaj se dogaja, komaj imajo še vse pod nadzorom. Imam pa še dva prijatelja, Miha in Jana jima je ime. Jana je punca, ampak ima skoraj vse lastnosti kot fantje, zato jo kličemo kar »fant.« Je pa izredno bojevita, kar jo velikokrat spravi v težave, vendar nam to včasih pride zares prav. Mi trije smo namreč neločljiva trojica, ves čas tičimo skupaj; tudi sedaj, ko ni šole, se dobivamo na igrišču. Vendar jih tukaj ni z mano, onadva še imata starše, ki se bojijo zanju. Moja babica pa je tako ali tako naglušna, torej le redko sliši, kaj ji rečem. In to pridno izkoriščam, čeprav se mi tre srce, ko vidim njen zgubani obraz in oči ki izražajo samo še željo, da bi bilo čim prej konec. Ljubim jo bolj kot kogarkoli, poleg očeta in mame. Vem, da me bo kmalu zapustila še ona, že ko sem bil majhen, mi je kazala nešteto vrst tablet in krem, ki so jo ohranjale pri življenju. Super, spet smo se zbrali in nadaljujemo naš pohod po ulicah Ljubljane. Najbrž jih je med nami ogromno zbolelih, pa se jim še ni pokazalo. Uh, policija nas ponovno preganja, tamle so opazili še enega nesrečnika. Naenkrat pa se je poleg mene znašla velika postava v črnem s kapuco na glavi, mi neko cunjo potisnila na nos in usta in me zgrabila ter dvignila s tal. Potem sem omedlel.
Prebudil sem se v neki kletni sobi, bilo je vroče in opazil sem veliko postav s kapucami, za mizo je sedela tista, ki me je najbrž prinesla sem. Pridušeno so šepetali, potem pa takoj otrpnili, ko so zaslišali, da sem se prebudil. Goreli sta le dve žarnici od štirih in še to medlo, tako da je bil ta prizor precej strašljiv, sploh ker se nisem vsega spominjal. Čutil sem njihovo zadrego, nakar so si potegnili kapuce z glav. Nisem mogel skriti začudenja, namreč pod dvema kapucama sta se skrivala Jana in Miha. Že sem odprl usta, da bi zinil kakšno neumnost, kakor je v moji navadi, pa me je ustavila majhna podoba, stisnjena med blazine. Do zdaj je sploh nisem opazil. Bila je sključena starka, skrita pod tančico, ko pa je stopila na svetlobo, da sem jo lahko opazil, sem še enkrat omedlel.