Bosa stopala so ji udarjala ob mehko zemljo in brodila skozi visoke konice trav. Lasje, spleteni v kito, so ji plapolali v vetru in tenka vrvica, s katero si je bila spela lase, se ji je strgala. Kita se je počasi razdrla. Svetli lasje so ji popadali po hrbtu, a se takoj vzdignili v zrak, zaradi sunka vetra.
Punca je tekla in tekla proti vasi. V milih modrih očeh so se ji nabrale solze, a na njih se ni ozirala. Veter jih je razpihal ter odpihnil še zadnje upanje po ljubezni. Konec je.
Ljudje so jo začudeno pogledali, ko je vsa zasopla in razmršena pritekla v vas. Prijatelji so ji pomahali v pozdrav.
"Na pomoč, pomoč!“ je zavpila in se postavila v središče množice. "Napad jastrebe pume, pomagajte!“
Nekaj oseb se je zasmejalo in otroci so smešno pogledali. Punca je zadihala in vase vsrakala še zadnje solze, ki so ji hotele uničiti razpoloženje.
"Roy Criwill je bil napaden! Videla sem pumo! Pomagajte Royu, skrijte se!“ je še naprej vpila in nestrpno pogledovala proti začudenim obrazom. "Za napad gre!“
Iz množice je počasi stopil zajeten moški nizke postave. Lepo urejene brke mu je razpihaval veter in poskušal si jih je urediti. Prikorakal je do Siye in jo zviška pogledal. Premeril jo je in naposled spregovoril. "Kaj želiš, dekle?“
Punca je zavzdihnila in stisnila dlani v pesti. Pogledala je gospoda v oči.
"Prosim vas, gospod. Prijatelja je napadla jastreba puma in zelo je ranjen!“ je še kar se da proseče rekla. Moški jo je še trenutek opazoval, nato pa se zakrohotal na vsa usta. Z roko je udaril po kolenu in se kar sklonil od napada smeha.
"Jastreba puma?!“ je izdavil in poskusil nehati režati.
K Siyi je pristopila ženica. Položila je roko na njeno ramo in dejala: "Ne govori laži, vsi vemo, da jastrebe pume več ni.“ Množica je zamrmrala in otroci so vzklikali pritrdilna mnenja. "To vemo vsi!“ je nekdo vzkliknil in nekaj ljudi se mu je pridružilo.
Nastal je cel škandal, ko so vsi govorili svoje mnenje. Siya je zaskrbljeno in nestrpno pogledovala od osebe do osebe. Iskala je pogled kogarkoli, ki bi jo razumel. A ni ga našla. Nihče ji ni verjel.
Kaj naj naredim? je pomislila.
Stopila je iz gneče in odšla do konca vasi. Pospešila je korak in pogledala proti mestu, kjer je bil Roy napaden. A od tu tega ni videla. Se mi samo zdi, ali ga res ni več tam? Se je izmazal?
Zaslišal se je krik. Temu kriku je sledilo še več krikov. Siya se je ozrla nazaj proti vasi. Množica je bila preveč natrpana, zato ni videla, kaj se dogaja. Videla je, kako so možje z meči pritekli do množice in se nekaj zadrli. Ljudje so se umaknili.
Punco je premagala radovednost, zato je stekla za možmi.
Neka ženska je na ves glas kričala in s prstom kazala na drugo stran vasi. Nato se je obrnila, pograbila otroka in stekla v hišo. Nekaj mož, ki niso imeli mečev, ali pa so bili le kmetje, je steklo proti hišam in se vrnilo z raznim orodjem. Nekateri so v rokah nosili motike in vile, drugi pa nože in druge ostre predmete. Kaj se vendar dogaja?
"Napadeni smo!“ je zakričal oborožen moški in pogledal Siyo. Slednja je od začudenja odprla usta, nato pa stekla proti središču dogajanja. "Vsi se skrijte! Umik!“ je kričal mož in ljudem nakazoval, naj zbežijo. "Skrijte se v domove, napad jastrebe pume je!“
Ljudje so zavreščali in se pognali v beg. Že v naslednjem trenutku je pritekla velika plenilka, s peščeno kožo in temno dlako po hrbtu.

Sam se bom branil... ...naredi to zame! Zmaj je letel po nebu. Razpel je velika krila in se pognal v zrak. Nebo in on sta bila eno.
Vsak čas lahko napade... Zmaj ni bil zmaj. Bil je meč. Jeklena konica je odbijala svetlobo v vse smeri. Bila je gledka, a ostra, pa še kako. Že ob pogledu na njen ostri rob te je spreletel srh.
...sam se bom branil... Krila Zmaja so zamahnila in dežela pod njim se je spremenila v vrtinec. Hiše so razpadle, ljudi je dvignilo v zrak, gozd je zagorel. Odpihnilo je vse upanje.
...beži, Siya... Držalo se je zalesketalo. Vanj je bila vrezana podoba drevesa, to je bil grb Criwillov. Pomenil je moč v srcu po večni pomladi. A podoba je izginila. Meč se je prelomil na pol in Zmaj je izpustil srce parajoč krik.
...naredi to zame!... Držalo je razpadlo, s tem pa tudi niti v srcu. Ljubezen je izginila, upanje je odpihnilo, a želja je ostala. Želja in hrepenenje po izgubljenem. Hrepenenje po novem, a nemogočem. A kaj je to? Dež? V deželi zmajev ni dežja, torej kaj je to? Nebo se je navlažilo.
Navlažilo?
Roy se je v hipu prebudil. Odprl je oči, a jih takoj zaprl, saj mu je masten jezik polizal obraz.
"Hoe!“ se je zasmejal in odrinil pasji gobec. A ta ga je še enkrat polizal in glasno zalajal.
Roy je zaslišal, kako nekdo teče po hodniku do sobe.
"Hoe? Kaj je?“ se je zaslišal glas Drawbana Criwilla. Star gospod je prisopihal skozi vrata. Obraz mu je zažarel, ko je zagledal vnuka in to budnega.
"Roy!“ je vzkliknil in stopil do postelje.
"Ata!“
Fant se je vzdignil, da bi objel dedka, a ga je zabolelo v hrbtu. Dedek ga je potisnil nazaj v ležeč položal in ga pobožal po rami.
Šele zdaj se je Roy razgledal po sobi. Ležal je v svoji postelji, v svoji sobi. Skozi okno je videl svoj balkon. Na steno se je naslanjal njegov meč in fant si je oddahnil, ko je spoznal, da so bile tisto le sanje. Počutil se je prelepo, da je bil spet doma, v Večni pomladi, z dedkom, s psom.
Zdelo se mu je, kot da že leta ni ležal v svoji postelji.
"Koliko časa sem spal?“ je vprašal dedka. Ta se je le nasmehnil in dejal: "Le dan, fant moj. Na srečo.“
Royu se je v očesu utrnila solza. Včasih je bil zelo jezen na dedka, a zdaj ga je imel res rad. Le kaj bi brez njega...

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Sem pa hitra! Hvala vsem, ki berete mojo zgodbo. :)
Daenerys