Prejšnjič:
Moški se mi je nasmehnil:"Vidim, da imaš potencial. Nicole Radcliff, kaj ne?"

Današnji del:
Pogledala sem ga kot da je zdaj on padel iz Venere (haha).Vedel je kdo sem, medtem ko se meni ni sanjalo kdo bi lahko bil ta tip. Rabila sem minuto, da sem prišla iz šoka. Gledal me je. Smehljal se je kot, da ga neskončno zabavam.
»Nicole, vem, da ti ne veš kdo sem, a veš kaj si želiš. In to ti lahko ponudim.« Nisem razumela o čem govori a me je neskončno zanimalo.
Fant je preučeval moj obraz in v pričakovanju čakal, da kaj izdavim. A le sedela sem tam in ga gledala. Poizkušala sem izreči besede a iz jezika nisem spravila niti črke. Počutila sem se tako majhno.
Pogledal me je v pričakovanju: »Te ne zanima kaj ti ponujam?«
»Me,« sem končno izdavila. Moj glas se je nenormalno tresel.
Nasmehnil se je: »Nicole, si ena najboljših agentk, ki sem jih kdaj videl. Vem, da se šele šolaš in so misije tebi še neznana stvar a ti ponujam pomembno nalogo. Nadaljujem ali grem in se ta pogovor ni nikoli zgodil?«
Vprašujoče me je pogledal. Pokimala sem: »Nadaljuj.«
Vzdihnil je kot da je nekaj grozno narobe. »Torej,« glas se mu je grozno tresel. Bil je tako nesiguren. Nekaj je bilo narobe. A to misel sem hitro pozabila, ko je vzdihnil.
»Nicole, imam težek primer črnega trga. Gre za tip preprodajanja prepovedanih substanc, zlata in diamantov. Vse te količine so napopisane. V resnici gre za nekakšen primer tihotapljenja in ilegalnega preprodajanja, obenem pa še za krajo.«
Takrat je natakarica prinesla mojo kavo in tortico. Fanta je vprašala če bi še kaj on a je le okimal in nadaljeval kot da se ni nič zgodilo.
»Ta primer mojo ekipo muči že več mesecev in rabimo vohunko. Gaspod Jinzi išče stražarja. Rabi močnega, izurjenega varnostnika, ki bi bil prisoten 24 ur, 7 dni v tednu. Želi da bi ta varnostnik varoval njegovega sina, ko bi hodil po vili, ki je v resnici velika palača na severu Kalifornije. Ti ga bi tudi varovala, ko k njemu pridejo inštruktorji in drugi obiskovalci. Torej bi imela nekako preprosto splošno varnostniško delo. Sprejmeš ali izpustiš. Če izpustiš se ta pogovor ni zgodil in Klej Green nikoli ni obstajal.« Takole je zaključil in čakal na moj odgovor.
Bilo je toliko informacij na enkrat. Kako bi lahko karkoli premlela tako hitro. A morala sem se odločiti. Vzemi ali pusti. In v tistem trenutku sem rekla besedo, ki je šokirala moj možganski sistem. »Sprejmem.«
»Odlično.« Je rekel Klej se dvignil in odšel kot, da se ni nič zgodilo. Ali ni rekel da se tako obnašva, če ne sprejmem? In v tistem trenutku sem zagledala zeleno kuverto. Prijela sem jo in jo skrila v globok žep zimske jakne.

To je za danes vse. Imam precej obveznosti zato bodo deli krajši. Upam da vam bo tako ok.
Zgodbo bom poizkušala objavljati redno samo ne zamerit če kak dan ne bo novega dela.
Lp. fla