Holla vsem!
Končno nov delllllllllllll.
Prejšnjič:
»Odlično.« Je rekel Klej se dvignil in odšel kot, da se ni nič zgodilo. Ali ni rekel da se tako obnašva, če ne sprejmem? In v tistem trenutku sem zagledala zeleno kuverto. Prijela sem jo in jo skrila v globok žep zimske jakne.

Današnji del:
Odšla sem v slaščičarno plačat in nato takoj stekla po ulici. Mimo finih dragih blokov sem odšla do slabšega dela mesta. Ni se ravno moral pohvaliti z urejenostjo. Zavila sem v temnejšo ulico in odrinila velik nekoč zelen smetnjak. Odprla sem kletno okno za njim in skočila noter. Moji dolgi krvavo rdeči lasje so udarili ob rob okna in naredili preglasen zvok.
»Poglej kdo se je vrnil. Nicole Radcliff.« je zvito rekla senca na levi strani ulice in se približala kletnemu oknu.
Zagorela koža in črni lasje speti v kite. Takoj sem vedela kdo je. Nisem bila navdušena, da ga vidim a bilo je bolje kot da bi se sama pokazala notri.
Odmaknila sem se od kletnega okna in Blake je skočil notri. Približal se mi je a sem ga odrinila stran od sebe. Opotekel se je nazaj in zagrabil za zarjavelo cev, ki je nekoč bila verjetno za plin.
»Se me še vedno izogibaš?« Je vprašal in se neumno zarežal.
»Nikoli se te nisem. Blake.« Njegovo ime sem še posebej popačila, da sem prikrila tresenje glasu.
»Ne izgleda…« ustavil se je in mi namenil nagajiv nasmeh. »Izgovorila si moje ime!« se je zarežal. »Izgovorila si ga.«
Za temi besedami je sledila najdaljša tišina v mojem življenju tako kot tista pred tremi leti, ko je… Ko je. Presneto. Še kar ne morem izgovoriti.
»Rekla si da boš moje ime izgovorila, ko mi odpustiš. Torej je neodpustljiva odpustila,« na njegovem obrazu je zrasel še večji nasmešek. A ta mu je le pokazal njegovo brazgotino od TISTE noči. Moje roke so se tresle. Sem mu res odpustila? Sem ga še vedno videla kot prijatelja kljub tistemu… tistemu. Incidentu?
»Torej si mi odpustila?« Je še enkrat vprašal.
»Blake. To kar je bilo je bilo TRI leta nazaj. To je preteklost. ON se itak ne mora vrniti!« Takrat sem kričala. Solze so mi tekle po obrazu. Oči sem imela popolnoma zabuhle in rdeče. Blake me je pogledal in objel. Obstala sem na mestu. Bila sem šokirana. Nikoli me še ni tako čuteče objel. Večina časa me je le slepo gledal in tudi sam poizkusil pozabiti grenke spomine na preteklost. Na neumnosti, ki so nas pripeljale do tragedije.
»Oprosti.« Je momljal, a oba sva vedela, da je ON izginil za večno.
Komaj sem se umirila in zbistrila misli.
Umaknila sem se od Blaka in se počasi obrnila in odvihrala po hodniku. Blake je stekel za mano kot obupan cucek.
»Daj no Nick. Počakaj!« Je vzdihoval za mano.
»Zakaj si sploh tukaj?« Je zadihano vprašal, po katerem so se razlegali zamolkli kriki in žvenketanje kovinske ograje.
»Zdaj sem jaz na vrsti za vprašanja. Kaj ti delaš tukaj?« sem vprašala in zavila ostro levo.
»Zato, ker se učim.«
»Učiš česa Blake?!« Ustavila sem se, da se je zaletel vame. Zatem sem se sunkovito obrnila in ga z lasmi udarila po potnem obrazu. »Znanje, ki ga lahko tukaj pridobiš že imaš. Kaj še rabiš?! Z obiski tega kraja si pa povzročil le še večje sranje! Blake, to kar si storil, kar boš storil je narobe. Jaz sem naredila enako napako a sem zdaj na pravi poti. Napake ne bom več ponovila. Prosim. Obrni se in se ne vrni dokler tega ne ugotoviš.« Solze so se mi spet vlile po obrazu.
»Kaj naj ugotovim Nicole? Edino stvar, ki jo vem je to… Je to…« Obutavljal se je.
Umolknil je in mi podal robec.
Trdo sem mu ga iztrgala iz prijema in so obrisala nos. Pošmrkan robec sem mu pomolia nazaj in on ga je z gnusom spravil v žep..
Blaka sem trdo prijela za ovratnik.
»Blake. Danes mi boš pomagal priti nazaj v formo. Jaz želim biti osebna stražarka in rabim eno bitko da se spet najdem.«
»Vidiš pa si na istem kot jaz.« Zarežal se je.
Dvignila sem ga više in ga gledala v njegove koralno zelene oči.
»Zdaj mi boš pomagal zmagati, priti nazaj v formo. Drugače bom za en dan prelomila zaobljubo o ubijanju.«
»Okej morilka. Pomagal ti bom.« je rekle med globokim vzdihovanjem.
»Super!« Izpustila sem ga, ko je bil že popolnoma bled in zgrudil se je na tla.
Blake se je takoj za tem vstal in še vedno globoko dihal. V lica je nazaj dobil barvo in njegova zagorela koža je spet žarela v soju neonk.
S sunkom sem se obrnila in Blaka z lasmi udarila v obraz. Spet.
Po tiho ja zajokal nato pa stekel za mano.
Kriki in žvenketanje je postalo glasnejše. Bila sva tukaj.
Prečkala sem plesniv prehod in vdihnila. Zaradi slabih spominov me je spreletel srh. Pogledala sem proti manjšim borilnim kletkam in nato proti ringu. Še vedno je bil dva metra od tal privezan le s tremi zarjavelimiverigami. Ob robovih je bila posušena kri. Ob robu se je luščil napis kateremu se nikoli nisem dovolj posvetila, da bi ga prebrala. Z roko sem šla čez napis. In takrat tam ob robu zagledala skrbno pritrjen in ovit v krvavo brisačo moj lok in sabljo.
Brisačo z oročjima sem odpela z jermeni in odvila brisačo. Orožji sem prijela v roki in v tistem trenutku me je nekdo prijel za roko. Roka je bila topla, malo brazgotinasta in na njej je bilo vtetovirano moje ime. Izpusila sem sabljo in lok da sta z zamolklim tup in žvenkom padli na tla.
Bil je oče.
Ob misli nanj me je še bolj spreletel srh.
S hripavim glasom me je okaral: »Kaj delaš tukaj? Zaobljubila si se da ne boš več bila tukaj. Kako je tvoja mama?«
Ne prvi ne drugi stavek me ni presenetil.
V tistem trenutku je prisopihal Blake. Nisem se ravno zavedala, da sem v vseh teh čustvih pobegnila težavam.
Blake se je zasopihano ustavil in me prijel za ramo.
»Ti si bil odgovoren zanjo. Zakaj ji nisi preprečil iti sem? Blake v težavah si.« Blaka je grdo pogledal. Nato se je obrnil k meni: »Kaj delaš tukaj Bučka moja?« Gledal me je s solznimo očmi. Bile so rdeče a je v njih še vedno sevala svetloba skrbnega starša. Nisem ravno razumela zakaj me je poklical bučka ampak kot sem videla je Blaka ta vzdevek zabaval. Komaj se je prisilil da ni prhnil v glasen smeh.
Očeta sem le gledala v tistem trenutku pa nas je zmotilo piskanje. Za tem je iz zvočnikov zazvenelo: »Velika bitka čez petnajst minut. Iščemo drugega tekmovalca.«
Pogledala sem očeta.
»Tvoja oprema je v moji pisarni v veliki črni omari.« Se je predal oče. »Zdaj mi boš pa morala oprostit. Moram preveriti kaj je narobe z zvočniki.« Oče je glasno vzdihnil nato pa se odpravil proti kabini z vso elektroniko.
Blake me je prijel za rame: »Mislil sem da se hecaš.«
»Se ti je zdelo za sem se?« sem vprašala in se izvila iz njegovega prijema.

To je to.
Hvala za branje.
Lep pozdrav vsem živim in mrtvim.
Fla