Dilema: glasba ali šport?
0
Imam problem in bila bi res vesela, če bi kdo pomagal.
Zaključuje se moje 4. leto glasbene šole in sem presenečena, da sem sploh prišla tako daleč. V glasbeni namreč ni vse tako lepo, kot sem si predstavljala. Učiteljica klavirja je res... ne vem, kako bi razložila, ampak ob njej enostavno nisem sproščena. Ko vadim doma, mi gre odlično in nimam težav. Ko pa pridem v glasbeno, postanem nesigurna. Učiteljica je sicer prijazna, ampak jaz ne pašem ob njo. Ko me kaj popravi, jaz to začutim kot nekaj res slabega. Pa ne namerno. Morda me ne razumete, a jaz dobesedno trpim.
Naslednjo leto se ne nameravam več vrniti v glasbeno in sem o tem že skoraj prepričana, a sem v dilemi. Veliki dilemi.
Preveč sem navezana na učiteljico nauka, ki ni ista oseba kot za klavir. Preveeeeč dobra je in pri urah nauka postanem tista prava jaz. Povsem prava jaz. In tam imam predobre prijatelje. Ne morem pa hoditi le na nauk, na klavir pa ne, tako ne gre.
Težava je tudi, da se učiteljica (za klavir) proti koncu leta izboljšuje. Ko se bliža izpit, nastop, postane res super in tisti neprijetni občutek skorajda izgine. Takrat pomislim na ves svoj trud, ki sem ga vložila, pomislim tudi na dobre stvari glasbene in se ne želim izpisati. Zdi se mi, kot da bo vse lažje naslednjo leto. A najbrž bo ista pesem kot lani. Lani se je tudi nekoliko izboljševalo proti koncu leta, letos pa spet postalo mučno. Tega nočem.
Brez glasbe enostavno ne morem. V igranju klavirja uživam in se počutim, kot bi bila v svojem svetu, ki ga upravljam sama. Razmišljala sem sicer, da bi doma igrala klavir tudi, če ne bi hodila v glasbeno. A moj klavir doma ni toliko kvaliteten. A boljši kot nič.
Res se bi rada bolj osredotočila na šport, saj nameravam naslednjo leto hoditi na atletiko. Želim se rešiti glasbene, saj sem zaradi nje samo živčna in me skrbi. Nočem skrbi. A če bom nadaljevala z glasbeno, morda mi ne bodo starši dopustili še atletike. In življenje se bo nadaljevalo enako kot zdaj.
Ressss ns vem, kaj naj, ker vsi računajo name, glede glasbene IN športa. Športnica sem odlična, glasbenica tudi, a enostavno ne znam presoditi, kaj imam raje. Najverjetneje bom pustila glasbeno. Vseeno pa me zelo skrbi, kako bodo odreagirali prijatelji in vsi, ki računajo name. Ni važno, kako reagirajo navzven, ampak kako v sebi. Groza...
hvala za vse odgovore.
Zaključuje se moje 4. leto glasbene šole in sem presenečena, da sem sploh prišla tako daleč. V glasbeni namreč ni vse tako lepo, kot sem si predstavljala. Učiteljica klavirja je res... ne vem, kako bi razložila, ampak ob njej enostavno nisem sproščena. Ko vadim doma, mi gre odlično in nimam težav. Ko pa pridem v glasbeno, postanem nesigurna. Učiteljica je sicer prijazna, ampak jaz ne pašem ob njo. Ko me kaj popravi, jaz to začutim kot nekaj res slabega. Pa ne namerno. Morda me ne razumete, a jaz dobesedno trpim.
Naslednjo leto se ne nameravam več vrniti v glasbeno in sem o tem že skoraj prepričana, a sem v dilemi. Veliki dilemi.
Preveč sem navezana na učiteljico nauka, ki ni ista oseba kot za klavir. Preveeeeč dobra je in pri urah nauka postanem tista prava jaz. Povsem prava jaz. In tam imam predobre prijatelje. Ne morem pa hoditi le na nauk, na klavir pa ne, tako ne gre.
Težava je tudi, da se učiteljica (za klavir) proti koncu leta izboljšuje. Ko se bliža izpit, nastop, postane res super in tisti neprijetni občutek skorajda izgine. Takrat pomislim na ves svoj trud, ki sem ga vložila, pomislim tudi na dobre stvari glasbene in se ne želim izpisati. Zdi se mi, kot da bo vse lažje naslednjo leto. A najbrž bo ista pesem kot lani. Lani se je tudi nekoliko izboljševalo proti koncu leta, letos pa spet postalo mučno. Tega nočem.
Brez glasbe enostavno ne morem. V igranju klavirja uživam in se počutim, kot bi bila v svojem svetu, ki ga upravljam sama. Razmišljala sem sicer, da bi doma igrala klavir tudi, če ne bi hodila v glasbeno. A moj klavir doma ni toliko kvaliteten. A boljši kot nič.
Res se bi rada bolj osredotočila na šport, saj nameravam naslednjo leto hoditi na atletiko. Želim se rešiti glasbene, saj sem zaradi nje samo živčna in me skrbi. Nočem skrbi. A če bom nadaljevala z glasbeno, morda mi ne bodo starši dopustili še atletike. In življenje se bo nadaljevalo enako kot zdaj.
Ressss ns vem, kaj naj, ker vsi računajo name, glede glasbene IN športa. Športnica sem odlična, glasbenica tudi, a enostavno ne znam presoditi, kaj imam raje. Najverjetneje bom pustila glasbeno. Vseeno pa me zelo skrbi, kako bodo odreagirali prijatelji in vsi, ki računajo name. Ni važno, kako reagirajo navzven, ampak kako v sebi. Groza...
hvala za vse odgovore.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hojla!
Jaz sicer ne hodim v glasbeno šolo, ampak ti bom poskusila pomagati. Hm... Iskreno sem tudi jaz v dilemi. V vsakem primeru ti predlagam, da ne prenehaš z igranjem, če te tako veseli. Če se boš odločila, da opustiš glasbeno šolo, se lahko še vedno učiš doma preko kakšne aplikacije ali spleta. Predvidevam, da to ni enako kvalitetno, vendar je verjetno bolje kot nič.
Ali lahko zamenjaš učiteljico klavirja? Ne vem, če je to možno, ampak morda bi se splačalo preveriti. Če je odgovor pritrdilen, ampak si hkrati tega ne upaš povedati staršem oz. učiteljici, ti predlagam, da začneš pri starših. Pri večerji ali nekem skupnem opravilu, malo ''pojamraj'' o glasbeni šoli. Lahko najprej rečeš, kako ti je šlo, nato pa omeniš, da ti je bilo nerodno in neprijetno, ko te je učiteljica popravila. Ko boš to parkrat povedala, te bodo verjetno vprašali, če jim lahko poveš še več in takrat se jim odpri, kot si se nam. Upam, da te bodo poslušali in z nekaj sreče jo boš lahko zamenjala. Če učiteljice nočeš prizadeti, ji tega ni treba naravnost povedati. Vem, da lagati ni lepo, ampak priznam, da je tudi meni težko povedati *i*učiteljici*i*, da je ne maraš (zelo posplošeno).
Če se boš vseeno odločila opustiti glasbeno šolo, ti predlagam, da ohraniš stike s prijatelji z nauka. Izmenjajte si številke ali imena na socialnih omrežjih in se začni že zdaj pogovarjati z njimi preko klepeta. Na začetku je lahko le kratek ''Kako ste?'' ali ''Ali imate veliko ocen?'', nato pa bo pogovor stekel. Zakaj zdaj? Da imaš več možnosti, da ne bi kdo ''pozabil'' nate.
Tudi če te ''pozabijo'', boš verjetno imela veliko prijateljev na atletiki. Sprememba bo verjetno težka, zato ti priporočam, da se nekaj časa ukvarjaš z obojim (če je le možno). Glede staršev ... ko bodo vedeli, kako se počutiš, se bodo lažje odločili, kaj ti pustijo in česa ne. Prej pa pri sebi dobro razmisli, kaj si želiš.
Povzetek:
Pomembno je, da se TI odločiš, kaj si želiš in česa ne. Jaz se (žal) namesto tebe ne morem. En citat:
*i*You and only you are responsible for your life choices and decisions.
(Robert Toru Kiyosaki)*i*
Pogovori se s starši, ohrani in ustvari si prijatelje ter najpomembnejše: ukvarjaj se s tistim, kar te dela srečno.
Jaz sicer ne hodim v glasbeno šolo, ampak ti bom poskusila pomagati. Hm... Iskreno sem tudi jaz v dilemi. V vsakem primeru ti predlagam, da ne prenehaš z igranjem, če te tako veseli. Če se boš odločila, da opustiš glasbeno šolo, se lahko še vedno učiš doma preko kakšne aplikacije ali spleta. Predvidevam, da to ni enako kvalitetno, vendar je verjetno bolje kot nič.
Ali lahko zamenjaš učiteljico klavirja? Ne vem, če je to možno, ampak morda bi se splačalo preveriti. Če je odgovor pritrdilen, ampak si hkrati tega ne upaš povedati staršem oz. učiteljici, ti predlagam, da začneš pri starših. Pri večerji ali nekem skupnem opravilu, malo ''pojamraj'' o glasbeni šoli. Lahko najprej rečeš, kako ti je šlo, nato pa omeniš, da ti je bilo nerodno in neprijetno, ko te je učiteljica popravila. Ko boš to parkrat povedala, te bodo verjetno vprašali, če jim lahko poveš še več in takrat se jim odpri, kot si se nam. Upam, da te bodo poslušali in z nekaj sreče jo boš lahko zamenjala. Če učiteljice nočeš prizadeti, ji tega ni treba naravnost povedati. Vem, da lagati ni lepo, ampak priznam, da je tudi meni težko povedati *i*učiteljici*i*, da je ne maraš (zelo posplošeno).
Če se boš vseeno odločila opustiti glasbeno šolo, ti predlagam, da ohraniš stike s prijatelji z nauka. Izmenjajte si številke ali imena na socialnih omrežjih in se začni že zdaj pogovarjati z njimi preko klepeta. Na začetku je lahko le kratek ''Kako ste?'' ali ''Ali imate veliko ocen?'', nato pa bo pogovor stekel. Zakaj zdaj? Da imaš več možnosti, da ne bi kdo ''pozabil'' nate.
Tudi če te ''pozabijo'', boš verjetno imela veliko prijateljev na atletiki. Sprememba bo verjetno težka, zato ti priporočam, da se nekaj časa ukvarjaš z obojim (če je le možno). Glede staršev ... ko bodo vedeli, kako se počutiš, se bodo lažje odločili, kaj ti pustijo in česa ne. Prej pa pri sebi dobro razmisli, kaj si želiš.
Povzetek:
Pomembno je, da se TI odločiš, kaj si želiš in česa ne. Jaz se (žal) namesto tebe ne morem. En citat:
*i*You and only you are responsible for your life choices and decisions.
(Robert Toru Kiyosaki)*i*
Pogovori se s starši, ohrani in ustvari si prijatelje ter najpomembnejše: ukvarjaj se s tistim, kar te dela srečno.
0
.png "Druščina 6")
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej!
Čisto te razumem. Jaz igram klavir že 7. leto, zdaj bom zaključila 6. razred. Moja učiteljica je pravzaprav učila že mojega očija in je bila bff z njegovo mamo (ki je žal že preminila), ampak se, tako kot ti, dekoncentriram med urami. Doma mi gre perfect, imamo sicer navaden pianino ampak se dobro igra nanj. V gš je pravi klavir, in tipke se nekako težje pritisnejo zato vse zveni slabše. Ampak nisem obupala. Napisala si, da brez glasbe ne moreš zdržat, zato ti jaz svetujem, da tudi ti ne obupaš. Pusti učiteljico, skoraj si končala 4. razred, prišla si čez polovico. Malo bi bilo žalostno če nehaš zadnji 2 leti. In če si na učiteljico nauka navezana, tudi ostani. Če imaš težave, in misliš da si naredila nekaj groznega vsakič ko se zmotiš, si reči tole: "ni konec sveta. ne pusti, da ti pride do živega, ne pusti da uniči še zadnjo voljo v tebi." popravi se, in igraj naprej. Mar niso napake za to, da se iz njih naučimo? Večkrat se boš zmotila, toliko večkrat se boš popravila in nakoncu boš vedno zaigrala pravi ton ali ritem ali dinamiko itd. na koncu ne boš obžalovala, verjemi mi. Če je igranje tvoja strast je tvoja strast, vadi, in noben ti ne more reči da nehaj ali ti izbiti samozavest.
Če hočeš trenirati atletiko, pojdi. Pa kaj, če boš imela dve stvari? Jaz imam glasbeno, plesni trening 3 ure na teden in še verouk. Reči staršem, da bi ti rada oboje, in da imaš vso pravico do tega, da se za to odločiš sama. Mogoče boš imela bolj nabasan urnik, ampak svetujem ti, da imej vsaj en dan v tednu prost.
Skrbi v glasbeni šoli lahko nehaš, če vsakič vadiš klavir za točno določen čas, nič več in nič manj. Uči se snov od nauka sproti, če ti gre težje od rok, če pa jo razumeš, jo pred izpitom ali testom ponovi.
Ne dovoli, da bi učiteljica vplivala na tvojo odločitev. Jaz obiskujem sodobni ples, učiteljica mi ni čisto všeč, ampak imam samo še zadnje leto, in ker treniram že od vsega začetka nisem nehala. Najslabše je, če obupaš takrat, ko si že skoraj na koncu.
To je bil moj nasvet, če bi ti rada kakorkoli drugače se odloči po svoje, jaz ti ne morem ukazovati.
Upam da sem pomagala,
Super sister:sparkling_heart:
Čisto te razumem. Jaz igram klavir že 7. leto, zdaj bom zaključila 6. razred. Moja učiteljica je pravzaprav učila že mojega očija in je bila bff z njegovo mamo (ki je žal že preminila), ampak se, tako kot ti, dekoncentriram med urami. Doma mi gre perfect, imamo sicer navaden pianino ampak se dobro igra nanj. V gš je pravi klavir, in tipke se nekako težje pritisnejo zato vse zveni slabše. Ampak nisem obupala. Napisala si, da brez glasbe ne moreš zdržat, zato ti jaz svetujem, da tudi ti ne obupaš. Pusti učiteljico, skoraj si končala 4. razred, prišla si čez polovico. Malo bi bilo žalostno če nehaš zadnji 2 leti. In če si na učiteljico nauka navezana, tudi ostani. Če imaš težave, in misliš da si naredila nekaj groznega vsakič ko se zmotiš, si reči tole: "ni konec sveta. ne pusti, da ti pride do živega, ne pusti da uniči še zadnjo voljo v tebi." popravi se, in igraj naprej. Mar niso napake za to, da se iz njih naučimo? Večkrat se boš zmotila, toliko večkrat se boš popravila in nakoncu boš vedno zaigrala pravi ton ali ritem ali dinamiko itd. na koncu ne boš obžalovala, verjemi mi. Če je igranje tvoja strast je tvoja strast, vadi, in noben ti ne more reči da nehaj ali ti izbiti samozavest.
Če hočeš trenirati atletiko, pojdi. Pa kaj, če boš imela dve stvari? Jaz imam glasbeno, plesni trening 3 ure na teden in še verouk. Reči staršem, da bi ti rada oboje, in da imaš vso pravico do tega, da se za to odločiš sama. Mogoče boš imela bolj nabasan urnik, ampak svetujem ti, da imej vsaj en dan v tednu prost.
Skrbi v glasbeni šoli lahko nehaš, če vsakič vadiš klavir za točno določen čas, nič več in nič manj. Uči se snov od nauka sproti, če ti gre težje od rok, če pa jo razumeš, jo pred izpitom ali testom ponovi.
Ne dovoli, da bi učiteljica vplivala na tvojo odločitev. Jaz obiskujem sodobni ples, učiteljica mi ni čisto všeč, ampak imam samo še zadnje leto, in ker treniram že od vsega začetka nisem nehala. Najslabše je, če obupaš takrat, ko si že skoraj na koncu.
To je bil moj nasvet, če bi ti rada kakorkoli drugače se odloči po svoje, jaz ti ne morem ukazovati.
Upam da sem pomagala,
Super sister:sparkling_heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hello! Nisem strovkonjakinja ampak te razumem.Tvoje dilema je res velika a še imaš nekaj časa za rasmislek. Če se ti bo na koncu leta zdelo da klavir obožuješ in ga nočeš nehati igrati lahko izbereš to. Igranje klavirja je pomoje zelo lepa stvar. Res je da so tu pa tam kaki slabi dnevi ko se ti ne da ali si utrujena ampak to ni zaradi klavirja ali učiteljice.Če ne nič hudega. Ni nujno da hodiš v celo glasbeno šolo, da igraš klavir. Raziskuješ lahko tudi doma in nimaš pravil kaj pomeni, da si svobodna. Sploh pa 4 leta je kr veliko. Če zelo želiš iti na atletiko pa pojdi. Nič hudega se ne bo zgodilo, dobro je poskušati nove stvari.
Najpomembnejše: Ne misli, da bo to usoda.Nikoli ti ne sme biti žal.. Samo če probaš nerabiš ostat tam za vedno. "Poskusiti ni greh" pravijo.Če ti atletika zlo ne bo všeč boš se pač ispisala. Noben te ne silil. Tudi nemisli na slabe dneve v glasbeni. Vedno se spomni kako ti je bilo/bo lepo takrat,tam.... Predstavljej si sebe na velikem odru kjer uživaš.
Upam da sem ti pomagala!
Najpomembnejše: Ne misli, da bo to usoda.Nikoli ti ne sme biti žal.. Samo če probaš nerabiš ostat tam za vedno. "Poskusiti ni greh" pravijo.Če ti atletika zlo ne bo všeč boš se pač ispisala. Noben te ne silil. Tudi nemisli na slabe dneve v glasbeni. Vedno se spomni kako ti je bilo/bo lepo takrat,tam.... Predstavljej si sebe na velikem odru kjer uživaš.
Upam da sem ti pomagala!
0
I hope I helped you
Moj odgovor:
dilema
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
POMAGAJTE PROSIM
Torej js bom star 12 januarja in imam punco, Niko (fake name), ki je stara 13. Moja punca je sošolka z mojim najboljšim prijateljem, recimo mu Oskar (fake name). Z Oskarjem sva prijatelja že dolgo časa in zadnje čase se mi zdi, da se obnaša zelo gejevsko do mene. Precej sem prepričan, da nisem gej, ampak me ne bi motilo, če bi bil z njim.
A čm mu povedat, kako se počutim, ali naj pozabim na celo situacijo?
A čm mu povedat, kako se počutim, ali naj pozabim na celo situacijo?
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(179)
Srednje.
(134)
Ni mi všeč.
(35)
