Hej. Sem punca stara 14 let in imam vse možne probleme, tako da sploh ne vem kje naj začnem. Kot prvo imam bulimijo in sicer tudi obiskujem psihologa vendar ne pomaga kaj dosti. Sama s svojim telesom nisem nikoli zadovoljna poleg tega nisem zadovoljna niti s tem kako nasplošno izgledam. Že zato se počutim zelo nesrečno in ne vem kaj naj. Poleg tega se cel čas počutim enako, sploh ne morem čutiti sreče ali zadovoljstva. Ves čas me skrbi in preveč razmišljam o vsem. Težko se spravim v šolo, tam sploh ne morem poslušati in nimam koncetrancije. Imam tudi probleme s samopoškodovanjem in kadim že od lani, letos pa so v igro prišle tudi trde droge. Sama nad sabo sem že obupala, poiskusila sem vse, ne morem se počutiti boljše vsaki dan je vse še samo slabše. Počutim se vedno huje poleg tega pa je tudi šolskih obveznosti vedno več. Jemati sem začela ekstazi kake pol leta nazaj. Na čase jemljem zelo redno recimo vsaki dan za en teden, potem pa vmes nekaj časa ne, recimo od dva tedna do en mesec, včasih pa vzamem tudi vmes. Ko sem prvič vzela ekstazi je bilo prvič po dolgem času, da sem občutila dober občutek in zadovoljstvo, saj drugače tega občutka v sebi več sploh nimam, zato sem začela jemati večkrat. Tudi kadim travo in jemljem ostale stvari naprimer različna pomirjevala oziroma vse kar lahko dobim. Enostavno rabim nekaj, saj drugače negre. Vse se je začelo z bulimijo dve leti nazaj, težave pa se od takrat naprej samo še stopnjujejo. Ko se o vsem tem pogovarjam z psihologom ne pomaga kaj dosti, saj je kljub poiskusu samomora v preteklosti rekel, da me ne vidi kot depresivno in samomorilno in me zdaj samo želi dati na oddelek za odvisnost od droge. Antidepresivi bi bili mogoče rešitev vendar so jih moji starši že enkrat zavrnili. Za droge ve moja mama, prav tako sumijo vsi učitelji. S sošolci se razumem dobro, z nobenim nimam težav razen tega, da jih ne maram preveč. Poleg tega mi je všeč fant, ki hodi na isto šolo kot jaz, vendar nisva skupaj v razredu. Pisala sva si celo poletje in to cel čas, pogovarjala sva se o vsem, zato ve tudi za droge in veliko stvari, vendar še zdaleč ne vsega, jaz pa za njegove težave. Skoraj vsaki dan mi je povedal, da sem mu lepa, da mu je všeč moja postava in veliko drugih stvari. Edina stvar, ki me je zadnje mesece osrečevala je bil on, saj sem se vedno spomnila, da imam vsaj še njega. Vsaki dan sem se v šoli pogovarjala z njim in z dvema prijateljema, ki sta poleg njega edina, ki me iz šole razumeta in se z mano družita. Bili smo skupaj vsaki odmor, vsaki dan po šoli, vendar je večinokrat bil zraven vaj eden od tistih prijateljev, saj se nekako sama nisva znala pogovarjati in sva bila obadva živčna. Meni se sicer ni problem pogovarjati z nobenim, vendar je on nekako bolj tih jaz pa sem poleg njega živčna. On je tudi ves čas iskal načine, da se me po pomoti ali nalašč nekako dotakne pa če je za roko ali kaki drug del telesa, pri pogovoru pa je bil vedno vidno živčen in se smejal ter se preskal in popravljal lase. Vsi so govorili, da paševa skupaj poleg tega so nekateri mislili, da sva skupaj. Nobenega to ni preveč motilo in večinokrat nama je bilo smešno. Zadnje čase pa si nekako sploh ne piševa več, niti v šoli se ne pogovarjava toliko. Ker on meni ne napiše nič tudi jaz ne njemu. Poleg tega se tudi ne pogovarja več toliko z mojima prijateljema. Še vedno si rečeva kako besedo in takrat je pogovor takšen, kot so bili prej, poleg tega sva si enkrat tudi pisala in se ni nič spremenilo v načinu pogovora. Še vedno me zelo opazno gleda na hodniku, enako kot je gledal prej. Ne želim ga vprašati kaj se dogaja, samo nekako bi mu rada spet prišla bližje. Ne želim ga obremenjevati ali drezati vanj. Poleg tega je tudi bolj sramežljiv po naravi in redko sam pristopi nekam in začne pogovor. V šoli se namreč ne pogovarja kaj preveč z drugimi, na hodniku je vedno sam. Res ne vem kaj naj, ker ga zelo pogrešam. Poleg tega imam tudi probleme doma. Moji starši so bili vedno strogi, sploh moj ata. Ne samo, da je strog, vendar ima običajno nemogoče zahteve, me pretepa in vsak problem še samo poslabša. Kot problem ga vidi tudi moj psiholog in velikokrat je breme tudi moji mami. Sam po sebi je dober človek vendar ima zelo napačen pristop in en z drugim sploh ne moreva živeti, saj samo išče priložnosti, da je lahko name jezen. Na moji mlajši sestri se ne spravlja toliko kot na mene, kakor koli pa se z njim o teh temah začnem pogovarjati se konča samo tako, da je name jezen tako, da noben pogovor na nikakršen način ne zaleže. Ne posluša nobenega, niti psiohologa, niti mame.