Okej, tole je trajalo občutno predolgo. Vsem ki ste komentirali se zahvaljujem. In opravičujem, ker nisem napisala prej.
-----------------------------------------------------------------------
*b*1. poglavje*b*
*i*Kje se sploh nahajam?
Kaj se je zgodilo?
Ta luč je premočna....*i*
Take misli so me težile in taka vprašanja so mi skakala po glavi. Kaj se je sploh zgodil je bilo glavno. In zakaj ni tu nikogar, ki bi mi vse to pojasnil?
Nenadoma sem zaslišala tih šepet. Nekdo je stal pred mojimi vrati. Pred vrati moje sobe. Moje *i*bolniške*i* sobe. Torej nisem bila doma. Ampak v bolnišnici. Prijelo me je, da bi vstala in se malo razgledala. Morda bi celo koga poklicala. Vendar me je nekaj v levi nogi strašansko bolelo, kot bi me prebadalo tisoč nožev. Tako sem torej sklepala, da imam hudo poškodbo, s pogledom nanjo pa se trenutno še nisem mogla soočiti. Najbrž je kak zlom ali pa huda odrgnina. Ali pa pač rana. Nenadoma so se vrata odprla in vanjo je vstopila medicinska sestra.
"Ja živjo! Kako se počutiš Lea?" jo je zanimalo.
"Pa še kar v redu,'' sem zamomljala.
''No to je lepo slišati,'' je rekla.
"Če boš karkoli potrebovala, me lahko vedno pokličeš," je nadaljevala. Prikimala sem, s čemer je bila precej zadovoljna in tako je znova izginila za vrati. Meni pa je postalo strašansko vroče, okna so bila zaprta in zdelo se mi je precej nevljudno, da bi zdaj pozvonila na zvonček na svoji levi, sploh zato, ker je gospa sestra ravno odšla. Tako sem se pač odličila, da bom to storila sama, saj mi niso prepovedali vstajanja. Odkrila sem se in otrpnila. Popolnoma. Moja leva noga je izgledala huje, kot sem pručakovala. Oziroma ni izgledala. Ni mogla. Ker moje leve noge sploh ni bilo.
"Aaaaaaaaaa!" sem glasno zakričala.
Sestra je s sunkom odprla vrata in v grozi vprašala: "A je vse v redu? Kaj je narobe? Te kaj boli?"
''Jaz... jaz...ne. Mislim ne, nič me ne boli. Ampak moja... moja noga ona...''
Nisem se mogla pripraviti do tega, da bi izrekla. Moje noge ni bilo. Mislim, bila je le do kolena. No, še kolena ni bilo. Mojo nogo so mi odrazali. Tega sem se prvič resnično zavedla. Bolečina je prešla iz moje noge v prsa. To pomeni, da ne bom mogla nikoli več plesati. *i*Nikoli.*i*
Ob misli na to je moja glava ostala prazna. Ničesar več ni razumela ali procesirala. Moj obraz je upadel in tudi ga. sestra ni bila najbolj navdušena.
"Verjamem, da je grozno. Pravzaprav sem o tem prepričana. Vendar boš še vedno lahko plesala."
''Kako? Kako!? Poglejte me!'' sem vzkliknila in se zlomila. Premagala me je velika žalost. Name se je zgrnil grd, črn oblak teme. V oci so mi stopile solze. Bolelo me je. Bolelo me je dejstvo, da ne morem več plesati. Nikoli. Nikoli več.
----------------------------------------------------------------------
No tako, tole je prvo poglavje in mislim, da je tudi konec prvega poglavja. Morda ni tako dolg kot uvod, ampak okej. Upam da vam je kljub vsemu všeč.