»Ne, saj nič hudega.« Spet se je nasmehnil. »Kaj pa … Kaj pa, če mi ti poveš, kaj imaš zapisano? Jaz pa si bom poskusil to zapomniti in si bom napisal v zvezek. To je na nek način tudi učenje, kajne?«
»Ja, je. Okej. Rešitev enačbe s parametrom,« sem prebrala. »Je lahko prazna množica ali osnovna množica oziroma vsa realna števila. Zdaj pa ponovi, kar si si zapomnil.«
»Rešitev enačbe je lahko … prosta množica?« me je vprašal previdno.
Odkimala sem.
»Je lahko … priznana?« Spet sem odkimala.
»Pisana?« Čez ustnice mi je šinil nasmešek in odkimala sem.
Mihael je še malo razmišljal, potem pa odkimal: »Ne bo šlo. Ne vem.«
»Nič hudega,« sem mu razumevajoče pokimala. »Rešitev enačbe je lahko prazna množica. Ponovi do tu.«
»Rešitev enačbe je lahko prazna množica.«
»Ali osnovna množica.«
»Ali osnovna množica.«
»Super. Zdaj pa ponovi vse od začetka.«
»Rešitev enačbe je lahko … prazna množica ali … Čakaj. Vem, da je nekaj na s …« Popraskal se je po glavi in zaprl oči. »Snovna?«
Pogledala sem ga in mu s tem namignila, naj poskusi še enkrat.
»Nesnovna?« se je zasmejal.
»Torej, rešitev enačbe s parametrom je pisana množica ali nesnovna množica?« Sem ga podražila in se široko nasmehnila.
»Ko bi le bila,« je rekel v smehu. »Škoda, da ni nesnovna. Mogoče se je potem sploh ne bi dalo zapisati. Uhh, to bi nam prikrajšalo veliko težav in učenja.«
Ob tem sem se zasmejala tudi jaz.
»Lepa si, ko se smejiš.«
Od presenečanja sem takoj obmolknila. Pogledala sem ga in ustnice je imel rahlo ukrivljene v nasmešek. Je to res rekel?
Postalo mi je nerodno in naenkrat tudi vroče. »Em, hvala,« sem rekla. *i*Oh, upam, da bo v redu, če sem rekla hvala. Sploh ne vem, kaj bi mogla reči. Nikoli mi še nobeden ni rekel kaj takega. Ojej, upam, da nisem reagirala napačno …*i*
Pogledal me je naravnost v oči in se nasmehnil. V zvezek si je napisal pravilno definicijo (torej si jo je le zapomnil), potem pa malo prelistal nazaj in me vprašal naslednje vprašanje. Odgovor sem mu prebrala iz svojega zvezka in nato sem mu jaz postavila vprašanje. Z ničemer več ni nakazal na to, kar je rekel prej. Še naprej se je trudil, da je spravil kakšno definicijo skupaj in me zabaval. Zadnjih deset sva se še samo smejala in priznam, da se že dolgo nisem tako fino. Na svoje presenečenje sem ugotovila tudi, da sem bila celo sproščena.
Ure je bilo še prehitro konec. Mihael se je hitro poslovil z izgovorom, da se mu mudi na trening. Pomahal mi je in odhitel skozi vrata. Tako jo je popihal iz razreda, da sem samo dvignila roko v pozdrav in mi ni uspelo pomahati nazaj. Pospravila sem peresnico. Opazila sem, da mi iz zvezka kuka list z nalogami. Namrščila sem se. *i*Ali ga nisem malo prej dala v mapo?*i*
Prijela sem ga za rob in potegnila. Nekje se je zataknil.
Pogledala sem po razredu. Spet sem bila med zadnjimi.
Še enkrat sem hitro potegnila za listek. Ni se premaknil.
*i*Pa daj, no!*i* Zavzdihnila sem in zvezek obrnila na glavo in ga stresla, da bi čim prej prišla do listka. Ni se mi ga dalo odpirati, saj nisem želela spet ostati zadnja. Listek pa je še vedno kukal iz zvezka in se ni niti premaknil, ko sem še enkrat močneje stresla zvezek. Zavila sem z očmi. Odprla sem zvezek in prelistala do strani, kjer bi moral biti list.
Končno sem jo našla in zamežikala.
List je bil prilepljen z lepilnim trakom in prazen. Čisto prazen. Nobenih enačb, izrazov ali česar koli drugega. Niti se nisem spomnila, da bi ga nalepila v zvezek, saj sem po navadi vse liste skrbno zložila v mapo.
Lepilni trak sem počasi odlepila od strani v zvezku in pazila, da si je nisem raztrgala. Odlepila sem še zadnji kos lepilnega traku in zmečkala prazen papir. Zvezek in peresnico sem pospravila v torbo in se odpravila iz razreda. Zmečkan papir sem vrgla v koš ob vratih.
*i*Čakaj … Je bilo kaj napisano na zadnji strani?*i*
Zazdelo se mi je, da sem videla črke napisane s svinčnikom. Pogledala sem po razredu. Ajda je nekaj spraševala učiteljico, nekaj otrok se je še pogovarjalo.
Hitro, da ne bi kdo opazil, sem zmečkano kepo papirja potegnila iz koša. Stopila sem na hodnik in list previdno razgrnila.
Saj sem vedela. Bil je prazen.
Pa sem ga še vseeno obrnila in preverila drugo stran.
Zamežikala sem.
Kaj za …
Debelo sem pogledala in še enkrat prebrala vsebino sporočila.
6.00? Jutri?
Ob tistem vašem tako znamenitem drevesu.
Še enkrat sem pogledala na listek. Kaj za vraga je zdaj to?!
Potem pa me je preblisnilo.
Povabilo na zmenek?
*i*O, moj bog, ja! Povabilo na zmenek je!*i*
***
»Ja, je. Okej. Rešitev enačbe s parametrom,« sem prebrala. »Je lahko prazna množica ali osnovna množica oziroma vsa realna števila. Zdaj pa ponovi, kar si si zapomnil.«
»Rešitev enačbe je lahko … prosta množica?« me je vprašal previdno.
Odkimala sem.
»Je lahko … priznana?« Spet sem odkimala.
»Pisana?« Čez ustnice mi je šinil nasmešek in odkimala sem.
Mihael je še malo razmišljal, potem pa odkimal: »Ne bo šlo. Ne vem.«
»Nič hudega,« sem mu razumevajoče pokimala. »Rešitev enačbe je lahko prazna množica. Ponovi do tu.«
»Rešitev enačbe je lahko prazna množica.«
»Ali osnovna množica.«
»Ali osnovna množica.«
»Super. Zdaj pa ponovi vse od začetka.«
»Rešitev enačbe je lahko … prazna množica ali … Čakaj. Vem, da je nekaj na s …« Popraskal se je po glavi in zaprl oči. »Snovna?«
Pogledala sem ga in mu s tem namignila, naj poskusi še enkrat.
»Nesnovna?« se je zasmejal.
»Torej, rešitev enačbe s parametrom je pisana množica ali nesnovna množica?« Sem ga podražila in se široko nasmehnila.
»Ko bi le bila,« je rekel v smehu. »Škoda, da ni nesnovna. Mogoče se je potem sploh ne bi dalo zapisati. Uhh, to bi nam prikrajšalo veliko težav in učenja.«
Ob tem sem se zasmejala tudi jaz.
»Lepa si, ko se smejiš.«
Od presenečanja sem takoj obmolknila. Pogledala sem ga in ustnice je imel rahlo ukrivljene v nasmešek. Je to res rekel?
Postalo mi je nerodno in naenkrat tudi vroče. »Em, hvala,« sem rekla. *i*Oh, upam, da bo v redu, če sem rekla hvala. Sploh ne vem, kaj bi mogla reči. Nikoli mi še nobeden ni rekel kaj takega. Ojej, upam, da nisem reagirala napačno …*i*
Pogledal me je naravnost v oči in se nasmehnil. V zvezek si je napisal pravilno definicijo (torej si jo je le zapomnil), potem pa malo prelistal nazaj in me vprašal naslednje vprašanje. Odgovor sem mu prebrala iz svojega zvezka in nato sem mu jaz postavila vprašanje. Z ničemer več ni nakazal na to, kar je rekel prej. Še naprej se je trudil, da je spravil kakšno definicijo skupaj in me zabaval. Zadnjih deset sva se še samo smejala in priznam, da se že dolgo nisem tako fino. Na svoje presenečenje sem ugotovila tudi, da sem bila celo sproščena.
Ure je bilo še prehitro konec. Mihael se je hitro poslovil z izgovorom, da se mu mudi na trening. Pomahal mi je in odhitel skozi vrata. Tako jo je popihal iz razreda, da sem samo dvignila roko v pozdrav in mi ni uspelo pomahati nazaj. Pospravila sem peresnico. Opazila sem, da mi iz zvezka kuka list z nalogami. Namrščila sem se. *i*Ali ga nisem malo prej dala v mapo?*i*
Prijela sem ga za rob in potegnila. Nekje se je zataknil.
Pogledala sem po razredu. Spet sem bila med zadnjimi.
Še enkrat sem hitro potegnila za listek. Ni se premaknil.
*i*Pa daj, no!*i* Zavzdihnila sem in zvezek obrnila na glavo in ga stresla, da bi čim prej prišla do listka. Ni se mi ga dalo odpirati, saj nisem želela spet ostati zadnja. Listek pa je še vedno kukal iz zvezka in se ni niti premaknil, ko sem še enkrat močneje stresla zvezek. Zavila sem z očmi. Odprla sem zvezek in prelistala do strani, kjer bi moral biti list.
Končno sem jo našla in zamežikala.
List je bil prilepljen z lepilnim trakom in prazen. Čisto prazen. Nobenih enačb, izrazov ali česar koli drugega. Niti se nisem spomnila, da bi ga nalepila v zvezek, saj sem po navadi vse liste skrbno zložila v mapo.
Lepilni trak sem počasi odlepila od strani v zvezku in pazila, da si je nisem raztrgala. Odlepila sem še zadnji kos lepilnega traku in zmečkala prazen papir. Zvezek in peresnico sem pospravila v torbo in se odpravila iz razreda. Zmečkan papir sem vrgla v koš ob vratih.
*i*Čakaj … Je bilo kaj napisano na zadnji strani?*i*
Zazdelo se mi je, da sem videla črke napisane s svinčnikom. Pogledala sem po razredu. Ajda je nekaj spraševala učiteljico, nekaj otrok se je še pogovarjalo.
Hitro, da ne bi kdo opazil, sem zmečkano kepo papirja potegnila iz koša. Stopila sem na hodnik in list previdno razgrnila.
Saj sem vedela. Bil je prazen.
Pa sem ga še vseeno obrnila in preverila drugo stran.
Zamežikala sem.
Kaj za …
Debelo sem pogledala in še enkrat prebrala vsebino sporočila.
6.00? Jutri?
Ob tistem vašem tako znamenitem drevesu.
Še enkrat sem pogledala na listek. Kaj za vraga je zdaj to?!
Potem pa me je preblisnilo.
Povabilo na zmenek?
*i*O, moj bog, ja! Povabilo na zmenek je!*i*
***
Moj odgovor:
Hezezr
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prsi
Js nism zadovoljna sama s sabo vse sošolke majo prsi in to velike in rit a idina jaz jih nimam zdej nosm podložen top da se saj malo vidi... In mi ji všeč kr na kopalkah ne pride lepo pa sve lahko nosijo doprye majice in jih kažejo jaz jih ne morm ful sm zalistna in vse nosijo tangive ampak jaz jih ne kr nimam riti 1fo sm mislila kopalke
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(70)
Zdi se mi zanimiva.
(64)
Me ne zanima.
(34)



Ljubezenska zgodba