S solznimi očmi sem komaj videla mami. Vse je bilo zamegljeno. Dvignila sem se, pokrčila noge v sedeč položaj in si z rokami objela kolena. Smrknila sem in obraz zakopala v dlani. Obrisala sem si solzne oči in pogledala mami.
»Neža …« je rekla. Z nočne omarice je vzela škatlo z robčki in mi jih podala. Vzela sem enega in se glasno useknila.
»Pridi sem,« mi je z rokami pomignila mami. Usedla se je na posteljo zraven mene in pomaknila sem se bližje. Stisnila me je v objem.
»Izak?« je zašepetala. Pokimala sem in se ji naslonila na ramo. Še močneje me je stisnila, ko so se mi oči spet zasolzile. »Saj bo bolje.«
»Sovražim Izabelo,« sem izustila. »Sebična pra…« Besede nisem dokončala, saj me je mami potegnila k sebi.
»Poljubljala sta se,« sem izdavila in se ji izvila iz objema. Pogledala sem jo v oči. »Pred vsemi.«
Mami me je sočutno pogledala in me pogladila po hrbtu. Prijela me je za ramena in me obrnila proti sebi. Želela me je pogledati v oči, jaz pa sem se ji izmikala. Vedela sem, da bi mi postalo samo še bolj hudo in bi se še bolj razjokala.
»Neža. Neža, poglej me.« Vseeno sem dvignila glavo in tvegala samo en pogled. »Saj bo. Glej, vem, da je zdaj težko, ampak boš prebolela.« Skomignila sem z rameni in glasno smrknila. »Vedno se konča tako. Vsak fant, v katerega se zaljubim, na koncu konča z drugo,« sem zmajala z glavo. »To je tako prekleto ne pravično. Vedno, *i*vedno,*i* mi ga ena spelje. Spomni se Brina. Sicer je od tega že dve leti, ampak kdo je na koncu pristal z njim? Ha?« Zazrla sem se ji naravnost v oči. »Ajda,« sem skorajda izpljunila.
»Glej,« je začela mami in pogled odvrnila stran od mene. »Nekatere stvari nam pač niso usojene … Saj boš slej kot prej spoznala kakšnega veliko bolj prije…«
»*i*Slej kot prej?!*i* Mami, to ne gre tako! Jaz bi imela fanta zdaj!« Za trenutek sem utihnila. In preblisnila me je zares slaba misel. Kar debelo sem pogoltnila, če sem pomislila, da bi se to lahko zares zgodilo. Pa sem vseeno dodala s tišjim glasom, četudi sem s tem klicala nesrečo: »Mami … Kaj pa … Kaj pa če ga nikoli ne bom imela?«
»No, no. Ne govori tega. Seveda boš našla nekoga, ki mu boš tudi ti všeč. In potem bosta sedela na klopi ali pa kje drugje v parku, na naši terasi, v tvoji sobi … In se poljubljala,« me je nasmejano pogledala.
»Mamiii …« sem zavila z očmi. »To ni smešno.«
»Ja, kaj, če je pa res. Ati in jaz si bova pa zatiskala oči in se delala, da vaju ne vidiva, kako se poljubljata …«
»Mami, no nehaj,« sem zajavkala in se zraven celo malo nasmehnila. »To se dogaja samo v filmih. Še prizor iz knjige bi bil boljši.« Ustnice so se mi ob misli na to same od sebe raztegnile v nasmeh.
»A tako bi se ti šla, ha?« Široko se mi je nasmehnila. »Lahko nadaljujeva z ljubezenskimi prizori, če so ti ljubši. No, torej, sedela bosta v parku pod magnolijo. Dišalo bo po njenih cvetovih. Zapihal bo veter in v zrak pognal rožnate cvetove. Z dlanmi ti bo objel obraz in svoje ustnice pritisnil ob tvo…«
»MAMI! Fuj, no! To je pa že res preveč …« Iskala sem prava besedo. »Ogabno sladko,« sem zaključila. »Pojdi zdaj, da ti ne bo na pamet padlo še kaj hujšega,« sem jo smeje spodila. Res me je takoj znala spraviti v dobro voljo.
Roke je dvignila v znak predaje in se odpravila. Stopila je skozi vrata in se obrnila nazaj k meni.
»Verjamem, da boš enkrat imela fanta.« Naslonila se je na vratni okvir in roke prekrižala roke na prsih.
Skremžila sem se ob njenih besedah in zavila z očmi. »Enkrat,« sem zavzdihnila.
»Moraš verjeti. Res. Jaz verjamem v to,« mi je pomežiknila. »Verjameš?«
»Ne bom verjela, dokler ne bom tega doživela,« sem spet zmajala z glavo.
»Ti skuham čaj?« Pokimala sem in odpravila se je iz sobe. Za sabo je tiho zaprla vrata.
V tistem pa sem se slučajno pogledala v ogledalo. *i*O, bog.*i* Maskaro sem imela čisto razmazano in oči rdeče od joka. Odpravila sem se v kopalnico in si obraz najprej oplaknila s hladno vodo. Potem sem vzela še micelarno vodico in si obrisala oči ter madeže, ki so nastali zaradi maskare.
Vrnila sem se v svojo sobo in iz torbe vzela telefon. Imela sem dva neodgovorjena klica in pet sporočil. Milo je res skrbelo zame. Odklenila sem telefon in odprla Snapchat. Spraševala me je, ali sem kaj boljše. In ali se pokličeva. Nasmehnila sem se. Res sem lahko srečna, da imam takšno prijateljico. Poklicala sem jo na video klic in se namestila med blazinami. Dvakrat je pozvonilo in se je oglasila. Verjetno je čakala.
»Hej,« sem rekla in smrknila.
»Oj,« je rekla in se nasmehnila. »Si se že razjokala? Ker če se še nisi, se lahko zdaj. Me ne moti. Baje, da če se razjokaš, se potem boljše počutiš.« Skomignila je z rameni.
»Sem se že. Hvala.«
Pogovarjali sva se še celo uro. Mila je večinoma govorila čez Izabelo in me bodrila, da bom našla boljšega fanta, kot je Izak. In da naj se gresta solit. Oba. Jaz pa sem jo poslušala in kimala. Medtem, ko sva se pogovarjali, mi je spet postalo hudo in tako sem porabila več kot deset robčkov. Spila sem tudi dve skodelici čaja. Potem sva se poslovili in mami me je nagnala ven na sneg. Šla je celo z mano in skupaj sva se sankali. Sanke je po hribu navzgor vlekla ona in pozno popoldne se nama je pridružil še ati, ko je prišel iz službe. Sankali smo se do teme, naredili snežaka in ob desetih sem fizično (od sankanja) in čustveno izčrpana zaspala.

***