Zdravo Justi :)
Kako si? Upam, da si okej, ker imam problem. Torej moj problem je nekako zapleten. Sem prvi letnik, kar pomeni, da sem pred kratkim šla na novo šolo. Ja, nobenih prijateljev ali nikogar, s komer bi se lahko pogovarjala. Osamljena sem. Imam sociay anxiety in ne vem, kako bom izpeljala to šolsko leto. Strah me je predvsem ustnih ocenjevanj, ker nikakor si ne morem predstavljati, da bom mogla stati pred tablo in govoriti učiteljici med tem, ko me bo gledalo 29 ljudi. Enostavno si sploh ne morem najti prijateljev. Ne maram šole, počutim se depresivno. PROSIM TETA! pomagaj mi :(
Draga moja Madeline!
Najprej čestitke ob vstopu v novo obdobje tvojega šolanja, drugačno kot dosedanje, a spet ne tako zelo drugačno, da bi se ga morala bati. Malo več resnejšega, zahtevnejšega učenja te čaka, ampak navsezadnje nisi več osnovnošolka, starejša in zrelejša si, zato, če zadevo vzameš resno, ne bo nobenih težav. Ni pa ga junaka, ki bi iz osnovne prestopil v srednjo šolo brez vsaj majhnega cmoka v grlu in vsaj majhne negotovosti, če ne že strahu, saj morajo na odgovor na vprašanje, kako bo šlo na tej novi poti, vsi počakati. Kaj se bom zdaj važila pred vami in vam tvezila, kako sem samozavestna, odločna, polna sebe šla v prvi letnik gimnazije, skakljajoč kot srnica na sončnem pašniku, ko pa sem se v resnici zaradi nekam globoko v meni skritega strahu in negotovosti na poti v novo šolo prvi teden dvakrat izgubila in trikrat zamudila. Potem pa so, če verjameš ali ne, srednješolska leta ostala za vedno v mojem spominu kot nekaj najboljšega, kar se mi je dogajalo v življenju.
Moj nasvet – sprejmi to novo obdobje kot nekakšno pustolovsko potovanje skozi neznano, skozi prostor in čas, poln novosti, presenečenj, lepih in slabih, nikar se ne slepimo, čas spoznavanja ljudi, novih znanj in drugačnih odnosov. Strah pred neznanim res ni nič novega, vsi smo šli ob različnih priložnostih skozi takšna stanja, največkrat pa seveda, ko smo zamenjali šolo, ali pa se selili iz kraja v kraj, če ne celo iz države v državo. Ampak, kot sem že dejala, vedno je to spremembo treba sprejeti kot nekaj, kar bo samo obogatilo in popestrilo naše življenje. Geza pravi, da mu nič ni manjkalo tam gori v Prekmurju in da bi se kar dobro imel, če bi tam ostal, ampak, pravi: »Pomisli, Justi, potem ne bi spoznal tebe in Milivoja, ne bi spoznal Gorenjske in Ljubljane, kjer sem služboval, verjetno bi manj potoval, manj obiskoval gledališča in galerije. Pa si ne misli, da me ni malce stiskalo v grlu, ko sem ko petnajstletnik, s kovčkom, s katerim je šel moj ded k vojakom v avstro-ogrsko vojsko, odkorakal v šolo v Ljubljano in stanoval v internatu, v katerem nisem poznal nikogar in je bil poln prestrašenih najstnikov, kakršen sem bil tudi sam, ki so prvič prišli od doma dlje, kot je dotlej bila prva vas. Ljuba Madeline, daj času, da naredi svoje. Postopoma boš spoznavala sošolce in oni tebe, videla boš, s kom bolje shajaš, s kom slabše, kdo ti je bolj in kdo slabše pisan na kožo, s kom bi šla na dolgo pot, s kom pa niti na kavico ne.
Zdaj, ko si že nekaj časa preživela na novi šoli, veš tudi, s katerim od profesorjev sta na isti ali podobni valovi dolžini, na koga se lahko zaneseš, dobro bi bilo, da je to razredničarka, in potem stopi k njim ter jim pojasni svoj strah pred javnim nastopom in prosi za nasvet in pomoč. Kako se pripraviti na ustno izpraševanje pred celotnim razredom? Pri profesorjih, ki pri dijaku iščejo predvsem znanje, to ne bo problem, pri tistih, ki vrtajo zato, da bi našli šibko točko ali v luknjo v znanju, kar je lastnost zelo slabih profesorjev, pa bo to šlo malo težje. Ampak ob pomoči profesorjev, ki razumejo dijaško stisko, tudi javni nastopi ne bodo pretrd oreh. Srborita, jezikava in odločna, kot sem znala biti, pa sem tudi sama s suhimi usti in potnim čelom čakala spraševanje.
Moja sošolka Zinka je šla skozi iste muke. Pa sva sklenili, da se s skupnimi močmi spraviva nad to nadlogo. Lotili sva se kar vseh predmetov, najbolj pa sva bili aktivni pri tujih jezikih, tam sva se pogosto javljali, da sva obnovo snovi prikazali sošolcem in profesorjem s kratko gledališko uprizoritvijo. Denimo, pri francoščini sem bila jaz gostja v restavraciji, ona pa natakarica in sva uprizorili skeč, v katerem sva, tudi s humornimi vložki, v dialogu obnovili besedni zaklad francoskih jedi, vin in vljudnega obnašanja. Kmalu sva premagali nelagodje pred javnim nastopanjem. Poskusi tudi ti. Zabavno bo in koristno. In vsi sošolci bodo spoznali, kako fletna oseba si, in tako boš zrasla v njihovih očeh in ne boš imela težav z ustvarjanjem prijateljstev. Naj ti bo uspešno prvo srednješolsko leto.
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
Oglas
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Dedek
Učiteljica vpraša Janezka: "Kako se sklanja dedek?".
Janezek ji odgovori: "Brez palice težko."