Teta Justi

Draga Bralka!

Dobro si se odločila. Mislim to, da mi pišeš. Zakaj pa ne, saj se ravno zato družimo v tem našem kotičku, da si pomagamo. Ne rečem, da imam odgovor za vsako težavo, da imam rešitev za vsak zaplet, imam pa kar nekaj let življenjskih izkušenj in imam dva prečudovita prijatelja, poštarja Gezo in soseda Milivoja, upokojenega profesorja, ki mi rada priskočita na pomoč, ko se še sama zapletem v teh vaših zagatah. Več glav več ve. V tvojih letih sem, čeprav sem imela razumevajoče starše, rada hodila na klepet, pa tudi po nasvet, h gospodu Jakobu, ki je imel majhno tiskarno na koncu naše ulice. Bil je zelo načitan, izkušen, umirjen, zakladnica življenjskih modrosti in tako čudovito je znal pripovedovati, da bi ga lahko ure in ure poslušala.

Od njega sem se naučila, da nikoli ne rečem »tako in tako mora biti, samo tako je dobro in nikakor drugače«, ampak raje dam v premislek možne rešitve. Še posebej, ker nisem v vaši koži in ker je vsak otrok, vsak primer, vsaka težava zgodba zase, saj se tudi okoliščine razlikujejo. Zato ti tudi glede tiste prijateljice, ki se važi in celo, kot praviš, ponižuje druge, ne bom rekla, obrni se stran od nje, pozabi jo, izključi jo iz svojega življenja. Vse to lahko kajpada narediš, ampak ona bo tam in takšna, kot je, ne glede na to, ali obrneš hrbet, in še kdo s teboj, ali ne. Mogoče pa bi se bilo dobro vsaj pogovoriti z njo. Ne samo ti, tudi drugi. Očitno ima tudi kaj dobrega, če jo imaš za prijateljico, očitno se družite z njo, ker navsezadnje ni tako grozna, čeprav je vse prej kot prijazna, strpna, prijateljska, razumevajoča. Kaj pa, če bi poskušali ugotoviti, zakaj je takšna? Vzgoja doma, osebna stiska, ki jo skrije za svojim napuhom, ali celo pomanjkanje samozavesti, ki ga je najbolje prekriti  z vzvišenostjo in grobostjo …? Imam občutek, da je bolj ona potrebna pomoči kot vi. Pogovorite se z njo, odkrito, brez jeze in zamere. Povejte ji, da vas to njeno obnašanje žalosti in skrbi. Poglej, nič ne stane, in če kljub vaši dobri volji ne pridete skupaj, še vedno lahko vsi, ali pa ti sama, odkorakate vstran. Ne bom se delala jagenjčka, angelčka, tudi sama sem včasih, no ja, ko sem bila mlajša, prehitro reagirala, če me je kdo poskušal ponižati ali se je grdo obnašal, in sem strumno odkorakala stran, da se je kar kadilo za mojimi jeznimi koraki. Pa sem pozneje obžalovala, da nisem bila malce bolj potrpežljiva, da nisem vsaj še enkrat poskušala razmeti tiste osebe. Mogoče se ne bi nič spremenilo, a jaz bi bila bolj mirna, vedela bi, da sem res poskusila vse. Razmišljaj tudi ti v to smer.

To, da nimaš pametnega telefona, ne računalnika, ne tablice, pa se mi vendarle ne zdi prav. Saj veš, da nisem navdušena nad temi napravami, še posebej ne nad telefončki, ki so mnogim zamenjali prijateljske odnose in neposredne stike, a sem prepričana, da danes brez računalnikov oziroma tablic kratko malo ne gre več. Pa ne zato, ker se ti ne moreš igrati igric, drugi pa lahko, ampak ker je svet šel v to smer, da si brez teh napravic težko zamislimo uspešno šolanje in delo. Po moje si mi pisala pred prihodom tega vražjega koronavirusa, ki nas je vse zaprl v naše domove, ampak z začetkom epidemije se je pokazalo, kako pomembno je imeti računalnik, saj  boste nekaj časa vsi morali »obiskovati pouk« sede doma pred zaslonom računalnika. Mogoče sta starša le spoznala, da je računalnik danes, kot so bile knjige in zvezki nekoč, in zdaj tudi ti »hodiš v šolo« tako, da sediš v dnevni sobi in na tipkovnici pišeš domačo nalogo. Mogoče pa je, ali pa bo, ta epidemija prispevala, da se boste sošolci bolje razumeli. Zdaj, ko  ste narazen, ko nisi mogla biti tarča posmeha ali grdega obnašanja, se je mogoče nekaterim zoprnim sošolcem le posvetilo, kako povezani ste med seboj, kako smo odvisni drug od drugega in kako nihče ni boljši ali slabši, ker ima petke ali trojke, ker ima očala ali vražje rdeče lase, ker je bogat ali reven. Upajmo, da so se takšni od teh nič kaj prijetnih časov vsaj nekaj naučili. Strpnosti in spoštovanja ljudi okrog sebe.