Živijo,
stara sem 14 let in verjetno bo tole kar dolg roman. Pred kratkim me je pustil fant, s katerim sem bila skupaj pol leta. Res sva se imela fajn. Pred nekaj dnevi pa sva bila v klicu in mi je rekel, da me ima zelo rad, ampak enostavno ne more več nadaljevati. Seveda sem to razumela, ampak me je res prizadelo, ker sem ga imela rada. Rekel je, da sva lahko najboljša prijatelja in da mu lahko povem čisto vse, kar hočem, in da mi bo vedno poskušal pomagat. Saj hočem biti njegova prijateljica, ampak ko se bova družila, bom imela v mislih samo to, da je konec in da ni več isto (takrat se mi bojo po vsej verjetnosti ulile solze). Resno ne vem, kaj naj naredim. Nekako ga nočem pozabiti, ampak vem, da ne moreva biti več skupaj.
Prosim, pomagaj (in prosim, ne napisat, da se je to moralo zgoditi in da bom našla drugega boljšega, ker to vem, samo ne vem, kako naj ga pozabim).
Hvala!
Čavči, SadGirl!
To da je dolg roman? To bolj sodi med črtice, saj gre v skupino najkrajših pisem, kar sem jih dobila, pa mi lahko verjameš, da jih je bilo na tisoče. Ampak dolžina sploh ni problem, problem je tisto, kar je v pismu. In ti imaš problem, ki ni tako preprost, kot si morda lahko kdo misli: dva sta skupaj, potem pa nista več.
Vsak odnos med dvema osebama, še posebej, če gre za čustveni, ljubezenski odnos, je zgodba zase. Čisto drugačna, posebna, težko ponovljiva, pa čeprav gre za samo tri postavke: fant, punca, ljubezen. Znotraj tega pa je tisoče in tisoče različnih odtenkov. Tale kratek uvod je pred teboj zgolj za to, da bi vsaj malo razumela, kako je vse prej kot enostavno pametno svetovati pri ljubezenskih zgodbah z ne preveč srečnim koncem.
Ampak že po pisanju vidim, da si pameten deklič in da že brez mojih življenjskih modrosti kar dobro razumeš situacijo, v kateri si se znašla. Nobena ločitev ni lahka, celo tista ne, ki je posledica prepirov, nesporazumov, jeze in užaljenosti. Tvoja, za katero nimaš pravega pojasnila, je toliko bolj boleča, težko razumljiva in zato še težje sprejemljiva. Toda nisi dojenček, ki ne razume, zakaj so mu iz rok vzeli kuhinjski nož in zakaj mu ne dovolijo razmetavati mlečnega riža po računalniku.
Zelo dobro vemo, čeprav si to včasih težko priznamo, da se ljudje spreminjamo, da se iščemo, da nas vedno znova premami novo in drugačno, še posebej, ko smo mladi. In tako je tudi z mladeničem, ki ti je ljub in ki je tudi sam nekaj časa v tebi videl svojo princesko za vse življenje. Vleče ga drugam, noče biti vezan, morda mu je celo všeč katera druga, veliko je možnih razlag. Ampak bodiva odkriti. To isto bi se lahko zgodilo tudi tebi. Dvomim, da si pri svojih rosno mladih letih že na stopnji, da je to, kar imaš zdaj, vse, kar si želiš v življenju, in da si ne želiš nekaj novega, drugačnega, posebnega. Tudi tebe bi lahko zamikalo pokukati v neki drug svet, se družiti z novimi ljudmi, početi nekaj povsem novega in bi še donedavnemu princu na belem konju morala, če bi hotela biti fer in poštena, povedati, da te življenjska pot vodi drugam. In nihče te ne bi smel obsojati.
Če sem odkrita, me prijetno preseneča, da je bil mladi mož odkrit, kajti mnogi prekinjajo zveze, ne da bi karkoli rekli, samo umaknejo se, poniknejo in dekle izve, da ljubezni ni več, od kakšne sošolke ali fantove sosede, ki ga je videla z drugo. Zdaj pa greva k pozabljanju. Težka naloga, ampak kaj, če bi se je lotila nekoliko drugače, tako kot predlaga in kot vedno počne poštar Geza. Moder možak je to in mu je vredno prisluhniti. Resda svoje razmisleke, tudi najbolj resne, vedno pove na humoren in zabaven način, da sem kar nekaj časa potrebovala, da sem ugotovila, da kljub nasmehu in nagajivim opazkam v resnici misli zelo resno. »Justi, pa zakaj bi pozabljali? Življenje je sestavljeno iz lepih in grdih stvari, ampak takšno je in takšni naj bodo naši spomini. Čemu bi pozabil neko dekle, ki mi je strlo srce (to so znani Gezovi pesniški vložki), navsezadnje, marsikaj z njo je bilo lepo, a žal, pač nama ni šlo.«
In res, zakaj bi se mučila s pozabljanjem mladeniča, s katerim nista spisala zgodbe s srečnim koncem? V tem vajinem odnosu je bilo tudi marsikaj lepega in zakaj bi potemtakem vse skupaj zabrisali v brezno pozabe? Škoda bi bilo. Sploh pa čustva in doživetja niso računalnik in mobilni telefon, da jih izklopiš s pritiskom na gumb, in ko jih vklopiš, te tam že čaka novo sporočilo, če pa hočeš obuditi preteklost, greš v history, greš brskat po starih sporočilih, čivkih, e-pošti … Čustva ostanejo v nas dolgo, dolgo časa, čas pa je tisti, ki tudi grdim ali neprijetnim spominom obrusi ostre, grobe robove, da nas takšni spomini kmalu ne špikajo oziroma ne režejo več. Torej, čas bo že naredil svoje.
Bojim pa se, da bi privajanje na drugačno normalnost, torej na življenje »brez njega« z ohranjanjem dobrega prijateljstva med vama, kar je predlagal, trajalo precej dlje in bi podaljševalo čas žalovanja. Vsakokrat, ko bi se družila z njim zgolj kot s prijateljem, bi se ti prebudilo upanje, da bo spet tako kot nekoč, in ko boš ugotovila, da ne bo, boš znova prizadeta, da ne omenjam trenutkov, ko boš kot »best frendica« spoznala njegovo novo ljubezen.
Iz dobrega prijateljstva lahko nastane velika ljubezen, obratno pa je kar precej redko in težko. Lepo je imeti dobrega prijatelja, nekoga, ki ti zaupa in ti njemu zaupaš, z njim deliš dobro in slabo, ampak če bi ti ob vsakem snidenju in pogovoru z njim srce hotelo skočiti iz prsi, potem to ni ravno najboljša rešitev. Vsaj nekaj časa naj mine. Ni treba biti besna nanj, ni treba sovražiti, ni treba biti užaljena, uživaj v spominih na tisto, kar je bilo lepega.
Kot vidiš, nisem ti niti z besedico omenila, da boš našla lepšega in boljšega. Kaj pa si mislim, ti pa ne povem, četudi boš huda name. Hecam se. Vse bo OK, verjemi mi.
Lepo se imej!
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
AKTUALNO
Veliko navdiha in praktičnih napotkov - Pilovi podcasti in webinarji
Z vami lahko delimo veliiiiko navdiha! V okviru festivala Najst, ki je potekal jeseni 2024, je Urška ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Kamela
Kamelji mladič vpraša očeta:»Očka zakaj imamo na hrbtu dve grbi?« »Zato, da imamo dovolj vode, ko gremo skozi puščavo.« »Očka, zakaj imamo tako velike trepalnice?« »Zato, da nam ne nese peska v oči ko, hodimo po puščavi.« »Očka, zakaj imamo kopita na nogah?« »Zato, da se ne ugreznemo v pesek, ko hodimo po puščavi.« »Očka, kaj pa potem delamo v živalskem vrtu?«