Teta Justi

Ojla, Maja!

Saj sama veš, da smo različni. Eni, kot sva Geza in jaz, pademo v vsako družbo, še preden rečeš keks, sosed Milivoj in mali Mihec iz sosednjega bloka, ki hodi k meni na inštrukcije iz matematike, potrebujeta veliko več časa, da se v neki novi družbi počutita vsaj znosno, da pa bi se odprla in bila sprejeta in da bi sprejela druge brez resnih zadržkov, pa mora preteči veliko Ljubljanice pod Tromostovjem. Ti pač sodiš v drugo skupino, in če mi verjameš ali ne, je ljudi, ki se v družbi razcvetijo kot ognjemet v različnih barvah, veliko manj kot tistih, ki imajo pri tem težave, ki potrebujejo kar nekaj časa in se ne znajdejo v novem okolju, kot da bi bili doma v svoji dnevni sobi.

Če pa zdaj k temu dodamo še to ponorelo korono, ki od nas že eno leto zahteva, da smo bolj kot po navadi zadržani, previdni, nezaupljivi, in ki nas sili v samoizolacijo in izogibanje druženju, potem to res ni najbolj naklonjen čas tistim ljudem, ki imajo tudi v normalnih okoliščinah  težave. Ampak verjemi mi, zdaj imajo težave tudi ljubitelji velikih, razposajenih in glasnih družb, ker so te prepovedane in so zato osamljeni in ne trpijo nič manj kot tisti, ki se v družbi ne znajdejo najbolje.

To, kar ti bom zdaj zaupala, ni nobena tolažba, ampak preprosta ugotovitev dejanskih razmer po vsem svetu. Še zdaleč namreč nisi edina, ki ji je epidemija povečala že znane težave, ampak prinesla tudi nove, dodatne. Ne mine dan, da ne slišim ali preberem, kako so se strahotno povečale stiske najstnikov – zaradi napornega šolanja na daljavo, zaradi strahu, kaj okuženost lahko prinese, zaradi negotovosti, kdaj in kako se bo ta nočna mora končala, zaradi onemogočanja normalnega druženja, zaradi prepovedi ukvarjanja z raznimi aktivnostmi, zaradi napetosti pri starših, ki jih skrbi ekonomska ogroženost družine.

Nikar ne misli, da midva z Gezo, družabna in odprta kot sva, nimava težav. Resda nimava ekonomskih težav, zdrava sva tudi, ampak pogrešava druženje, potepanje, potovanja, gledališče, kavico ob Ljubljanici. Zaprta v sobi, omejena na televizijo in balkon ter kratek sprehod – to res ni zabavno življenje. Tvojemu občutku, da se ne znajdeš v družbi oziroma da te okolje ne sprejme, se je pridružil povsem razumljiv, čeprav nepojasnjen strah pred okužbo z bakterijam in bacili,  morda strah pred neznano boleznijo, situacijo pa še otežujejo nervozni in nerazumevajoči starši.

V takšnih okoliščinah tebi in nam vsem ne ostane drugega, kot da smo strpni in potrpežljivi. Čas do vrnitve normalnosti, ko se boš veliko lažje vključila v družbo, poskušaj zapolniti z branjem, slikanjem, brskanjem po internetu, učenjem novih veščin, gibanjem v naravi, s premislekom o sebi, zakaj si takšna, kaj te moti, kaj bi lahko spremenila, česa in zakaj se bojiš.

Saj veš, kako pravijo – spoznaj sebe in spoznala boš ves svet. Ta čas korone je priložnost, da v miru razmisliš o sošolcih, šoli, prijateljih, priložnost, da tudi staršem razložiš, da je v času, kakršnega živimo, pomembno biti strpen, razumevajoč. Da je ljubezen ta hip najboljše zdravilo za premagovanje pandemije. Razprtije naj prestavijo na čas, ko ne bomo imeli večjih problemov.

Pogumno, Maja, vse bo še dobro.