Hey!
Nočem biti predolga, da bo prostor še za druge. Dolgo sem čakala, da bi našla odgovor med drugimi pismi, a ga nisem ... Sem closeted bi in zaenkrat tega ne bi izdala družini. Drugače pa imam na netu profil, kjer sem objavila več risb. Poleg tega pa tudi nekaj akrilnih slik pokrajine. Skrbi me, da bi preko teh slik moji starši našli moj profil. Temu bi sledil Q&A zakaj rišem in gledam queer svari. In tako bi jim morala povedati, da sem bi. Risb pa ne želim izbrisati, saj si želim, da jih drugi (vsi razen družine) vidijo. Moji starši niso ravno suporterji LGBT+, pravijo da je to v bistvu samo moda in bo izzvenelo tako kot hipiji. Moj 2 problem je, da me je strah prihodnosti. 24/7 me skrbi, da bom nekaj hudo zasrala in si uničila možnosti za dobro kariero. To mi ponoči ne pusti spati. Sicer pa me tako ali tako 24/7 nekaj skrbi in sem pod stresom. Prosim odgovori, ker ne vem, kaj naj s sabo.😰 Pls ne napisat, naj se pogovorim s šolsko psihologinjo, učiteljico ali starši.
Ljuba Stressed!
Tvoja želja je zame ukaz. Ne vem, če je to vedno in povsod pametno, ampak za prvič naj ti bo. Ne bom te pošiljala ne k psihologinji ne k učiteljici, ki bi sicer tudi lahko rekli kakšno pametno, ne k staršem, s katerimi pa se boš prej ali slej enkrat morala usesti in se pogovoriti. Si pa sebi in meni zadala sila zahtevno nalogo. Malo podobno tisti uganki, ko moraš kot čolnar s čolnom čez reko prepeljati kozo, volka in glavo zelja, pri tem pa zagotoviti, da na obeh brežinah ne smeta ostati sama koza in volk in koza in zelje, kajti … saj veš: nekdo bo nekoga oziroma nekaj pohrustal.
Pa dajmo z malce lažjo, sodobnejšo prispodobo. Kako v teh pandemičnih časih ne biti doma, ampak se udeleževati norih množičnih zabav, na katerih jih samo nekaj nosi obrazne maske, in se pri vsem tem ne okužiti in ne prenesti okužbe na člane družine. Ne bom več zapletala, ker vem, da se ti vse skupaj s tisto drugo težavo zdi preveč komplicirano in nerešljivo. Povejmo naravnost. Prvo, ali si »bi« ali ne, je pri štirinajstih težko povsem jasno in dokončno določiti. Najstništvo prinaša nenehno in eksplozivno odkrivanje sveta, družbe in ne nazadnje samega sebe, kamor sodi tudi spolnost. In ker se ta raziskovalna pot ne začne in ne konča v štirinajstem letu, ampak zna trajati kar nekaj časa, dajmo biti malce potrpežljivi, ne preskakujmo in ne prehitevajmo po desni brez smerokaza. (Pre)hitri sklepi niso vedno pravilni in odrešilni, zakaj bi si torej delali več skrbi, kot je to potrebno. Tega ti ne svetujem, ker bi imela kaj proti bi usmerjenosti, LGTB ali kakršnikoli drugačnosti oziroma raznolikosti. In nihče v moji ožji družbi, Geza ali Milivoj ali vnukinja Anja, nimajo nič proti. Celo mesar na koncu ulice je, kolikor mi je uspelo razbrati, kar strpen. Moj namig gre v smeri – vse ob svojem času. Ničesar ne boš zamudila, če boš svojo dejansko spolno usmerjenost spoznala in docela oblikovala kakšno leto pozneje. Boš pa morda zato ob kakšen nepotreben problem manj.
Drugo pa je, da preko družbenega omrežja vsaj posredno namiguješ na še nejasno spolno usmerjenost, potem pa trepetaš, da te doma po teh istih sporočilih, slikah ne identificirajo. Ljubčki moji, jaz sem že v letih, čas in tehnologija sta me že nekoliko povozila, ampak za razliko od mnogih med vami mi je jasno, zakaj se reče – družbena omrežja. Zato, ker ko si enkrat gor, potem nisi več sam svoj gospodar in težko izbiraš ali določaš, kdo in kdaj bo videl, kaj in kako sporočaš. Si veliko bolj družben, kot si včasih želiš. Že, že, da so slike namenjene prijateljem, sošolcem, a so, hočeš nočeš, dostopne tudi staršem, če se sprehajajo po Instagramih, Facebookih, Twiterjih … Pa tudi, če te ne razkrijeta, Q&A (questions and answers) – vprašanjem in odgovorom se, kot sem že dejala, ne boš mogla izogniti. Ampak nič ne de, boste pa končno razčistili, ali je LGTB obstajal od nekdaj, le da so se skrivali, ker so na pripadnike gledali kot na kužne ljudi, ali pa da bo to izginilo kot hipiji, kot pravita starša. Mislim, da sta tu v zmoti.
In takisto si v zmoti ti, ki živiš v strahu, da ga boš kaj kardinalno polomila in si uničila kariero. Sicer ne vem, kakšno kariero si si zamislila, ampak pričakovati, da ne boš nikoli nič naredila narobe, ali živeti v strahu, da boš kaj narobe naredila, je res nočna mora. Toda, draga moja, življenje je polno izzivov in pasti, a le redke napake so tako usodne, da se jih ne bi dalo popraviti. Nekaj se jih sicer da preprečiti. Geza bi rekel: »Če zagledaš na tleh bananin olupek, nikar ne zavzdihni in ne zajamraj 'spet bom padla', ampak se olupku izogni. Nekaj izzivov pa bo prišlo nenapovedano, nepričakovano in nima smisla se že vnaprej žreti, saj ne vemo, ne kdaj ne kakšni bodo. Pomembno je, da odločitev ne sprejemamo na hitro, ampak kar se da premišljeno. Lahko bi ti pol ure naštevala svoje napačne odločitve, pa sem, kot vidiš, še vedno živa in zdrava in vesela. Največja napaka pa bi bila, če bi živela v prepričanju, da si idealna in brezgrešna. Zato kar mirno spi.
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
Oglas
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Dedek
Učiteljica vpraša Janezka: "Kako se sklanja dedek?".
Janezek ji odgovori: "Brez palice težko."