Teta Justi

Lep pozdrav,  Only summer!

Draga moja, če imam zdaj, ko nas je ta presneti virus skorajda zaprl med štiri stene in nam omejil druženje, česa na pretek, je to – čas. Zato mi vsaj glede časa ni noben problem lotiti se tvojega trdega oreha in ugrizniti  v to tvoje kislo jabolko, kot radi rečemo večjim ali težjim problemom. Časa imam, pa verjamem, da tudi mnogi drugi, toliko na voljo, da  po TV celo gledam kolesarsko dirko po Franciji. Pa ne zato, ker bi bila nekakšna velika športna navdušenka ali pa ker bi se ne vem kako dobro spoznala na kolesarke dirke, ampak preprosto zato, ker so v času, ko so nam potovanja omejena in celo onemogočena, posnetki prekrasne pokrajine, kjer poteka dirka, vsaj obliž na bolečo rano, da pravzaprav nikamor ne moremo, in nam dajejo občutek, da vseeno vsaj virtualno potujemo in spoznavamo nove kraje.

Tebi najbrž, glede na to, kar se ti dogaja, in glede na to, da se je začela šola v znova nenavadnih razmerah in s kupom manjših in večjih težav, dirka in lepi posnetki ne pomenijo veliko. In te čisto razumem. Ne razumem pa mame, ki se je spravila nate, očitno iz tebi in meni povsem neznane stiske. Kot da ne bi znala najti rešitve za svoje težave in potem si ti najbližji in najbolj uporaben grešni kozel. Najbrž ga tudi ti, tako kot vsi mi, kdaj pa kdaj kaj polomiš, narediš kaj, kar mami ni ravno všeč, a to še zdaleč ni razlog, da bi se znašala nad teboj na takšen način.

Glej, vem, da ti moj prvi predlog ne bo preveč všeč, a jaz iz svoje kože pač ne morem in ti moram predlagati, da med drugim poskušaš ugotoviti, kaj je v ozadju tega maminega nenehnega nezadovoljstva. Seveda je bližnjica, kot veš, pa bližnjice niti po naključju niso tudi najlažja pot, da mamo prosiš, da se mirno usedeta in pogovorita in skupaj najdeta vzroke za takšen odnos in morebitne rešitve.  Lahko da bo nergala, verjetno bo od začetka zatrjevala, da se nimata kaj pogovoriti, vztrajala, da ima prav … A nikar ne vrzi takoj puške v koruzo, ampak še naprej, čisto mirno, brez povišanih tonov, če ne prvi dan, pa drugi ali tretji, poskušaj pojasniti, da je nenehno valjenje krivde nate krivično, da težko živiš na ta način, da je tudi v takšnih odnosih težko ohranjati kolikor  toliko dober šolski uspeh. Naj mama pove, kaj jo muči, kaj so njene težave, ti ji ponudi razumevanje in pomoč. Predlagaj, naj ona, ko pride do spora, nesporazuma, za hip pomisli, ali ravna prav. Naj kljub jezi za hip počaka in zajame sapo, preden dvigne glas, preden te obtoži za kaj, na kar nimaš vpliva, preden zvali krivdo nate. Naj prisluhne tvoji razlagi, tvojem pogledu na spor oziroma nesporazum. Poštar Geza nemalokrat reče, da samo tisti, ki so iskreni drug do drugega in ki se poslušajo mirno ter odkrito, lahko rešujejo težave, odpravljene težave pa pomenijo lažje skupno življenje. Ne verjamem, da bo dovolj en pogovor, ampak ne odnehaj in pri vsem tem ne izgubi živcev. Vedno so v prednosti tisti, ki ohranijo mirno kri.

Imaš pa na voljo tudi plan B. Zaradi mene ga lahko izvajaš sočasno s prvim načrtom. Vidim, da si v dobrih odnosih s teto (mimogrede, a nismo me tetke res nekaj najboljšega?). Mar ne bi poskusila še njo vključiti v reševanje teh problemov?  Da bi se ona, brez tebe, poskusila pogovoriti z mamo, saj veš, kot dve odrasli ženski, in bi ugotovila, v katerem grmu tiči zajec. Mogoče lahko mamo tako mimogrede, da ne bo videti kot pritisk nanjo, vpraša, ali ima kakšne težave, ali morda  nemara ne pritiska malo preveč nate, ali te morda ne bi poskusila malo bolje razumeti … Da bi teta, ki ji očitno zaupaš in jo imaš rada, odigrala vlogo nekakšnega mirovnega posrednika …  Veš kaj, mislim, da bomo s skupnimi močmi na koncu vendarle našli za vse dobro rešitev in da se bo mir vrnil v vaš dom. Imej se lepo.