Teta Justi

Čavči, Worried for life!

Če količkaj redno prebiraš naš kotiček, potem se boš morda spomnila, da nisi edina oziroma edini, ki je hotel poklepetati s tetko Justi zato, ker mu je lastna koža, v katero je rojen, pretesna, neudobna, ker se mu zdi, da bi se v koži nasprotnega spola počutil veliko bolje, »ta prav«, da bi s spremembo spola končno postal tisto, ker v resnici notranje tudi je. Pred desetimi, petnajstimi leti si takšnih pisem ne bi zamislila niti v sanjah, čeprav dvomim, da takrat ni bilo najstnikov, ki ne bi bili prepričani, da so jim ob rojstvu po pomoti dodelili napačen spol. Bali so se družbenega »kamenjanja« in zmerjanja ter pritiskov.

Danes to ni več prepovedana tema, počasi, ampak res počasi, v ljudeh dozoreva spoznanje, da ljudje s takšnimi problemi niso spake, sprevrženci ali  bolniki. Po pravici povedano, tudi mene je včasih v zelo zgodnjem najstništvu mikalo, da bi spremenila spol, ampak bolj zato, ker se mi je zdelo, da je ta svet bolj naravnan za fante, da jim je bolj naklonjen, da se moramo punce veliko bolj mučiti, da bi dosegle isto kot fantje. Na neki način to sicer drži, saj imamo dovolj dokazov, da so ženske še vedno za isto delo plačane manj od moških, da zasedajo manj vodilnih položajev, čeprav jih je nekaj več na svetu, da je še vedno njihovo delo doma manj cenjeno od dela v službi, pa še bi lahko naštevala. Zakaj bi potemtakem bile punce, če je bolj udobno biti fant.

Ampak to moje nekdanje premišljanje o spremembi spola najbrž ni iz iste zgodbe kot tvoje. Morda se res ne počutiš dobro kot ženska, pa ne zgolj zato, ker bi bilo fantom lepše postlano. Ampak preden se lotiš te izjemno dolgotrajne, naporne, zapletene in nič kaj poceni spremembe, ki pri mnogih iz tvojega bližnjega okolja ne bo sprejeta z naklonjenostjo, bi bilo dobro, da se pogovoriš še s kom in ne zgolj s tetko Justi.  Razumem, da doma to ne bi bila ravno dobrodošla tema. Tudi jaz sem imela kar naporne pogovore s starši, pa je šlo samo za mojo odločitev, da svoje bujne divje kodraste lase zamenjam za kratko fantovsko frizuro, ali pa za odločitev, da grem trenirat karate, tiste čase izključno fantovski šport, pa čeprav sem imela starše z, vsaj za tiste čase, dokaj svobodomiselnimi nazori.

Zato najprej stopi do šolske psihologinje. Mogoče pa skupaj le prideta do ugotovitve, da tako korenita sprememba ne bo potrebna in da bo morda, tako kot pri meni, zadoščala fantovska pričeska. Če ti šolska psihologinja ni po godu, premisli, katera odrasla oseba iz tvojega sveta je najbolj primerna, da se ji zaupaš. Zadevo je treba osvetliti z vseh strani in dobro premisliti. Še sosed Milivoj si pri taroku včasih vzame tudi nekaj minut premisleka, preden vrže karto, poštar Geza pa si, ko igrava šah, nadene na obraz izraz kitajskega modreca in si vzame ogromno časa, preden potegne potezo, zato naj se tudi tebi ne mudi preskočiti iz »Mihaele v Mihaela«. Je prevelika sprememba, da je ne bi vzeli resno in preudarno.

Strinjam pa se s teboj, da bi bili pogovori s starši o tej zadevi naporni in neplodni. Zato je dobro, da se z njima najprej pogovori ali šolska psihologinja ali kakšna druga, zaupanja vredna in kompetentna oseba. Njej bosta starša bolj zaupala ter verjela, da imate rešljiv problem. Saj veš, odrasli smo vedno tako pametni, ko se pogovarjamo med seboj, čeprav je že tisočkrat  dokazano, da je dobro in priporočljivo prisluhniti mladim. Vedno ko se zapletemo v kakšne zapletene pogovore,  Geza reče, veš kaj, Justi, dajmo vprašat tvojo vnukinjo Anjo ali pa Mihca iz sosednjega bloka. In jaz se vedno strinjam. Ampak to je zgodba za kdaj drugič.

Sva pa pri novem orehu, ki ni dosti manj trd kot tisti o spolu. Tvoj oče in družbena omrežja na telefonih ali računalnikih. Saj veš, da jaz nisem pretirano navdušena nad pametnimi telefoni, saj je vse več tvojih vrstnikov, pa tudi starejših, vse bolj odvisnih od njih. Bolj gledajo v zaslončke kot sogovornikom v oči in to ni prav. Ljubčki, izgubljamo drug drugega, kajti ni normalno, da sedimo za isto mizo, pogovarjamo pa se prek Facebookov, Twiterjev, Snapchatov in Tik-tokov. Ni pa me še tako čas povozil, da se ne bi zavedala tudi pomena družbenih omrežij in drugačnih načinov komuniciranja. Brez tega ne gre, a tako kot pri vsaki stvari je dobro, da se jih uporablja po pameti.

Tvoj oče pa je, kot kaže, še kakšen korak za menoj in morda celo za Gezo, ki pravi, da je telefon dober samo za to, da se dogovorimo, kje in kdaj se dobimo, potem pa se vse pogovorimo sede skupaj ob kavici. Mogoče bo oče zdaj, ko nas je virus vse stisnil med štiri stene in zmanjšal druženje, malo mehkejši glede uporabe družbenih medijev. Če ne, pa bi veljalo prositi nekoga iz družine, sorodstva, družinskih prijateljev, ki očeta pozna in ki mu oče zaupa, da bi z njim malce poklepetal in ga tako mimogrede, med vrsticami počasi prepričal, da 16-letni deklič dandanes ne more brez pametnega telefona in družbenih medijev, da bo zaostal za vrstniki, da je to potrebno tudi zaradi ohranjanja stikov, izmenjave informacij, nujnih za učenje. Daj očetu neki predlog, kdaj in koliko bi uporabljala družbene medije in katere, da bo videl, da si resna in odgovorna. Mogoče pa ta vražji virus le prinese vsaj kaj dobrega. Tvoje druženje na omrežjih brez strahu in panike.