2. PRIPOR IN VICTOR GRAY

Ujeta v mreži svojih misli sem s torbo zasukan na desno ramo in praznim pogledom na obrazu zdolgočaseno sedela pred učilnico pekla. Moja leva noga, ki se je odsotno gibala naprej in nazaj je bil edin znak, da sem še živa.
Roko na srce - če ne bi vedela, da mi bo učiteljica Shelley dala dodaten pripor, če se ne pojavim tu, bi z veseljem odtopotala naravnost domov.
Čez okoli pet minut sem zaslišala korake in ko sem pogledala proti zvoku sem zagledala spako, čigar besna avra se je dotaknila vsakega delčka v njeni okolici na pet metrov.
Za njo je hodil visok fant, ki se mu je več kot očitno blazno smejalo. Imel je temne rjave oči, ki so bile obarvane z zlatimi delčki smeha in temnejši odtenek peščeno obarvanih las, ki so se zvijali v lahke spirale.
Za sekundo sem pomislila, da je bil bog, nekakšen nesmrtnik, ki se je odločil priti dol na svet k nam, običajnim grešnikom. Stresla sem z glavo, da bi se otrsla absurdnih misli. Bil je samo še en fant, ki je rad lomil srca.
Naša gospodična Shelley je imela delčke sicer v popolnost polikane srajce obarvane zeleno, nekatere malce rumeno in v njenih laseh je bilo celo nekaj pire krompirja, ki ga ona očitno ni opazila.
Sicer bi se temu z veseljem nasmejala tudi na običajni osebi ampak v kombinaciji s tem hudičem sem morala potlačiti gromozanski krohot, ki se je začel nabirati v mojem prsnem košu. Da bi se lažje uprla skušnjavi sem vstala in gledala v vrata do pekla. Iz njenega žepa je coprnica potegnila ključ in z lahnim 'škrt' odklenila.
V moja pljuča je takoj udaril zadušljiv, soparen in vlažen zrak. Zgaga je poiskala stikalo in čim je vklopila zaslepljujoče, bele luči sem bila primorana pomežikniti zaradi močne in celo malo skeleče svetlobe.
Zgrbanžena v jezi se je primajala pred kateder in nama pomignila, naj sedeva v prvo klop drug poleg drugega. Ustregla sva termitu in moji možgani so pobezljali, kot bi ravno dobili tono sladkorja naravnost v žilo. Morala sem ostro potegniti za vajeti, da sem jih vsaj približno pomirila, medtem ko se je moje srce odločilo iti teči maraton in razbijat moja rebra.
"Čez eno uro in pol gresta lahko ven," je zasikala in nato nevarno znižala ton " Če pa gresta prej, bom vedela."
Zatem je odkorakala ven in z glasnim treskom zaloputnila vrata s tako silo besneče pošasti, da je še okna streslo. 'Vsaj vemo, da niso najbolj zanesljiva ob potresu.' sem skomignila v mislih.
Ko so tri sekunde varnosti pretekle sva oba kot vulkana izbruhnila v smeh tako močno, da so se mi v očeh začele nabirati solze. Moje trebune mišice so začele sicer skeleti, ampak po enem pomisleku na bedni izgovor učiteljice me je spomnil, da je tega vredno. Še vedno ne vem kako dolgo sva se režala kot pečeni mački, vem pa, da sta me še dva dni zatem bolele moje predrage mišice, ki sem jih morala žrtvovati.
Napeta tišina je skozi luknjice šinila v učiljnico takoj, ko se je mamljiva priložnost ponudila. Seveda pa ne bi bila tišina napeta, če ne bi s seboj prvlekla tudi svojo dobro prijateljico z imenom Dolgčas.
"Victor," fant se je z nasmehom in pomoljeno roko torej odločil predstaviti, kar je bila dobra ideja, ker če se ne bi, ne vem kako bi preživela.
"Kaia," nasmeh sem mu blage volje vrnila in mu čvrsto stresla roko.
"Ti veš zakaj je naša mačeha iz Sneguljčice vsa pisana?" sem ga vprašala ter k sebi potegnila svojo torbo in ven začela vlačiti igro po kateri sem hrepenela že cel dan.
"Ja, Ricku se je zdela dobra ideja, da mene s pladnjem v rokah potisne v termita na tabletah. Saj si videla kaj se je izcimilo iz tega," je pomignil proti vratom. Ugriznila sem se v ustnico, da se ne bi zasmejala, a je bil upor zaman, ko se je on zahahljal in spet me je vse bolelo.
"OK, OK," naredila sem znani vdih - izdih in se počasi umirila. Kmalu sva lahko noralno dihala in takrat je Victor opazil igro, ki sem jo držala v rokah.
"Je to Kače in lestve?"
"Ena in edina najboljša igra," sem zmagoslavno pokimala s ponosnim nasmehom.
"To sem blazno rad igral, ko sem bil mlajši. Čisto sem bil obseden," se je zasmejal in v očeh se mu je vidno zbralo veliko čustev.
"Enako, samo da sem jaz še vedno obsedena," sem se strinjala ter z očmi ošinila majhno čečkarijo, ki sem jo kot šestletnica naredila z mojim dobrim Victorjem in naj bi pomenila najini kratici na lestvici.
Ta fant je bil moj največji tresk od vseh. V njega sem bila zatreskana do ušes, možno da tudi malo čez.
Najini starši so bili dobri prijatelji na fakulteti in obdržali stike do potem, ko sem bila jaz dvanajst in Victor trinajst. Potem pa sva se enkrat hudo sprla in vsakič, ko so se najini starši dogovorili, da se dobijo, sva si izmislila izgovor, da nama ni bilo treba priti. Težava pa je bila to, da smo se mi preselili.
Tako da tudi, ko sem mu oprostila, mu tega nikoli nisem povedala, ker nikoli nisem prišla na tista srečanja, ker nisem vedela, ali bo on tam. In raje bi, da bi me nevidna sila zadavila, kot da grem to situacijo razlagat staršem.
Pogrešala pa sem ga kljub temu. Bil je prva oseba, ki mi je bila všeč več let zapored ne da bi kaj storila glede tega. Vedno sva bila samo najboljša prijatelja. Nič več in nič manj. Zlata sredina torej, čeprav se je ta zlata barva postrgala dol in razkrila zanikrno sivo.
Pogladila sem znak z lahnim nasmehom na obrazu potem pa igro odprla in jo razprostrla na mizo. Ponudila sem mu mošnjiček v katerem je bila kocka in štirje možiclji s katerimi smo se igrali.
Ven je potegnil zelenega, jaz pa rdečega. Vrgla sem belo kocko in jo zavrtela proti sredini plošče. Štiri. Victor je pobral kocko in jo še sam zalučal na ploščo. Tri. Na obrazu se mi je naslikal nasmešek, medtem ko je Victor v nejeverju zmajal z glavo. 'Jaz začnem in pripravi se da te zmeljem, Victor ll.!' sem v mislih zavriskala od veselja.
"Ko opravim s teboj, boš prah," sem Victorju preteče navrgla.
"Oh prosim, ko bom jaz končal, boš ti pašteta," me je pogledal izpod trepalnic.
"Igra bo odločila," sem skomignila in še enkrat vrgla kocko. Tokrat je bilo na vrhu pet pikic. Zlezla sem po lestvi na dvanajstko.
Izzivalno me je pogledal in zalučal kocko, ki je pristala na dve. Ta pogled mi je bil tako znan...
Najina igra se je napeto odvijala, kljub tisti kači na 38, ki te odpelje nazaj na 35, v kateri sva se oba ujela in nato začela sočno kleti, ker sva najmanj trikrat padla na glavo kače in potem padla na rep.
Igro sva zaključila v pol ure z mano na vrhu in njim, ki je prvi dosegel stotico, ker je šel gor po lestvi.
Na koncu sem z namrgodenim čelom buljila v ploščo.
Victor zraven mene pa je bil blazno zadovoljen sam s sabo in se zvito smehljal.
"Kako si zastrupil mojo ploščo Victor?" sem ga vprašala ne da bi ga pogledala ampak namesto tega začela obračati ploščo okoli in okoli.
"Temu se reče poštena igra Kaia," mi je vrgel v obraz ampak nekako nisem mogla biti jezna nanj. Način kako se je moje ime slišalo v njegovem glasu me je preveč prevzelo. Bilo mi je tako znano...
"In temu kar ti počneš zdaj, se imenuje šopirjenje petelina," sem mu prisolila nazaj.
"Reči kar želiš, ne bo spremenilo tega, da sem te premagal. Pogorela si, dragica. Na celi črti," njegov pogled me je živciral tako močno, da me je prijelo, da bi ga z veseljem zabrisala skozi okno.
"Ja, ja. Če ne bi bilo mene tu, bi se ti še vedno dolgočasil bučman," sem mu povedala, medtem pa začela v torbo tlačiti mojo igro.
"Čakaj sekundo," me je z roko ustavil victor, ko sem ploščo v torbo stlačila skoraj do konca.
"Mi lahko podaš ploščo prosim?" začudeno sem mu ustregla in mu jo podala. To sem skoraj obžalovala sekundo kasneje, ker so njegove oči švignile naravnost proti čečkariji.
"Kaj je to?" je vprašal z nekakšnim pritonom v glasu. Kolikor močno sem se potrudila nisem mogla ugovotviti kam je šel s tem, nisem mogla.
"To sva z mojim prijateljem pri mojih šestih letih," sem priznala in se spomnila načina kako se je Victor nasmehnil, ko sem predlagala idejo. Vse je začelo padati v sestavljanko...
"Kaia, se ti slučajno pišeš Bennett?" moji možgani, ki so še vedno vrteli okoli delčke sestavljanke in so sprocesirali le to, da sem bežno pokimala.
"In ti, Victor Gray, si zabit kot kol," sem zašepetala, še vedno nejeverna, da sem ga po toliko letih zopet videla. Naenkrat mme desetih preostalih minut v priporu ni več brigalo niti malo. Pograbila sem torbo in odjadrala skozi vrata šole, ne da bi se ozrla nazaj.

~~~~
Heyo!
Verjetno že vidite kam ciljam ne? Nisem ravno rpikrila parih dejstev. No ja, težave kmalu pridejo, tako da se privežite z varnostnimi pasovi in zategnite, da vas ne vrže naprej! Vsak komentar pogreje moje srce in tudi srčki ta zgoraj so prekrasni, tako da vam bom neizmerno hvaležna, če ju uporabite! Puščam vam košarico objemov kot vedno!
~Z ljubeznijo, Soamij

P. S.: Hvala za pet srčkov na prejšnjem poglavju!