2. Poglavje – NOVA ŠOLA, NINA IN LJUBEZEN

Previdno je vstopila skozi šolski vhod. Vau, ta šola je res ogromna! Ne more verjeti. In kako bo sploh našla njen razred? Ojej. Potrebuje pomoč. Nujno. Čez deset minut se bo pouk že začel. Odloči se , da nagovori dekla, ki stoji pred njo. Najprej si jo dobro ogleda. Zatopljena je v branje knjige, očitno se ne zaveda dogajanja okoli sebe,
»Em, o, a… Mi lahko prosim pokažeš pot do… hm, osmega A razreda?« vpraša preplašeno.
»Oh, seveda!« vzklikne. »Tudi jaz obiskujem ta razred! Kar za mano.« In res – punca vodi Laro do razreda. Kako zapletena pot! Ne ve, če si jo bo lahko zapomnila. »Tu sva!« oznani. »Aja, ali si novinka?« še vpraša.
»Ja, danes je moj prvi dan v novem mestu.«
»Zanimivo. Kje pa si živela prej?« še naprej vrta v Laro.
Skrbno premisli o odgovoru in nato reče: »Prihajam iz sosednjega mesta. Starša sta se ločila.« Ni želela povedati, da prihaja iz Stare Bukovice. Če bi, bi jo verjetno zafrkavali – mestni otroci ne marajo vaških. Vsaj tako si misli.
»Aha, super! Kako praviš, da ti je ime?«
»Lara sem. Pa ti?«
»Nina sem,« reče.
»Zelo lepo ime. Me veseli, da sva se spoznali.«
Veselo odvrne: »Enako! Se vidiva v razredu čez…«. Nato se ustavi – prekine jo šolski zvonec. »Zdaj! Hitro v razred!«
In res. Lara in Nina se hitro odpravita do razreda. Nina sede v prvo vrsto, Lara pa v zadnjo. Ni želela izstopati. Meni, da je najbolje ostati zlit z okolico. To ji je povedal oče in tega se je vedno tudi držala.
Čez minuto je v razred vstopila učiteljica za slovenščino, hkrati pa tudi njihova razredničarka. »Pozdravljeni učenci. Preden začnemo današnjo uro pa še pomembna stvar. Imamo novo učenko. Lara, pridi pred tablo in nam povej kaj o sebi.«
Vse oči so nemudoma prilepljene na Laro. Sovraži biti v sredini pozornosti. Pa vseeno mora stopiti pred osemindvajseto glavo množico in povedati nekaj o sebi. Med hojo si pozorno ogleduje razred. Čez sekundo otrpne. Opazi fanta s svetlimi lasmi in modrimi očmi. Vidi ga prvič v življenju, toda ve eno. To je ljubezen na prvi pogled. Zaljubljena je! Še kar ne more verjeti.
»Lara, si dobro?« zaskrbljeno vpraša učiteljica.
»Ja, nikoli bolje,« se zlaže. Čisto je v šoku. Ampak zdaj nima časa za to. Čas je, da se predstavi. Že zdaj jo imajo gotovo vsi za čudakinjo. Ampak on je tako... Ne, ne sme se zmesti! Ne tokrat.
Zavzdihne in začne: »Pozdravljeni, kot je povedala že učiteljica, moje ime je Lara. Pišem se Kovač in stara sem štirinajst let.«
Učiteljica jo na tem mestu prekine: »Na listu piše, da imaš trinajst let.«
Lara zardi. »Ja, res je. Toda rojstni dan imam zelo kmalu, zato… No, saj ni važno. Preselila sem se v mesto in zdaj živim tu! Igram klavir, rada rišem in podobno. No, to je nekaj o meni.«
Razred je zaploskal. »Dobro, hvala, da si se predstavila. Gremo k današnji uri. Danes bomo ponovili premi in odvisni govor…«
Lara ni več poslušala. Še vedno ni verjela lastnim očem. Česa lepšega še v življenju ni videla. Bilo je očitno, da ji je ta fant všeč. V roke vzame zvezek in začne ga po spominu skuša narisati. Popolnoma se zatopi in pozabi na vse.
»Četrti primer! Lara Kovač!« oznani učiteljica. Kaj? Saj sploh nima pojma o čem se gre! O, ne! Kaj naj zdaj stori?
»Lara odgovori na vprašanje!«
»Tega primera ne znam rešiti,« se izmaže.
»Aha, dobro. Jakob?«
In spet se zatopi v risanje… Kmalu zazvoni zvonec. Konec prve ure! Juhu!
Potem ima še zgodovino. Zdaj pa je končno malica! V jedilnici res nima pojma, kam naj sede. K nobeni družbi ne spada. Edina oseba, ki jo pozna, je Nina. S pogledom išče, kje sedi. Aha! Tam je. Sama.
»Lahko prisedem?« vpraša.
»Seveda!« se razveseli Nina. »Po navadi nihče ne želi sedeti z mano.«
In tako je Lara mirno sedla k Nini. Medtem, ko sta jedli je Nina previdno začela pogovor. »Torej, kako si?« vpraša.
»Dobro. Končno odmor, a ne?«
»Ja… Jaz na maram odmorov. Raje imam pouk in se kaj novega naučim. Med odmori je dolgčas, tako ali tako se nikoli ni nihče družil z mano. Do zdaj.«
»Me veseli. Sva prijateljici?« vpraša.
»Sva,« odgovori vsa presrečna. Prvič se z nekom pogovarja kot s prijateljem.
»Hej, ali morda veš kdo je…« Preden dokonča vprašanje zazvoni šolski zvonec. No, o fantu se bo očitno pozanimala naslednjo uro. Zdaj mora k pouku. Čimprej.

*

Ob enih se pouk konča. Zdaj mora Lara domov. S kom naj gre? Odloči se, da bo s sabo vzela Nino. Novo prijateljico ima in to že prvi dan. Ali ni to super?
Hm, le kje je? Nikjer je ni videti. Odloči se, da jo poišče. Le kje bi lahko bila? Šolo ima preveč rada, da bi že odšla. Morda je v… knjižnici!
In res – Lara je odšla v knjižnico in tam je bila tudi Nina. Previdno jo je nagovorila: »Hej! Bi mogoče šla skupaj z mano domov?«
»Itak da! Drugače se po pouku raje zadržujem v knjižnici. Nihče me še ni povabil, da bi šla z njim domov. Veš, nisem ravno priljubljena,« pove z otožnim glasom.
»Veš, meni si zelo všeč.«
»Hvala. To res cenim.«
Punci sta se torej odpravili od šole. »Imam eno vprašanje,« začne Lara.
»Ja? Kar povej, z veseljem pomagam. Sploh, če je v zvezi z domačo nalogo.«
»Ne! Kakšna domača naloga!? Gre se za fanta… Morda veš, kako mu je ime? Ima svetle lase, modre oči in sedi v tretji vrsti.«
»Razumem. Zaljubljena si, a ne?«
»Mogoče pa res,« s težavo izdavi Lara.
»Lepo. No, to je Peter.«
»Hvala!«
»Oh, ni problema. Hvala tebi, da se pogovarjaš z mano. To mi ogromno pomeni. Imam prijateljico!«
»Ne, nimaš prijateljice.«
»Kako to misliš?« se vznemiri Nina.
»Imaš najboljšo prijateljico!« radostno vzklikne.
»Vau! Neskončno hvala!«
»Ni problema. Zdaj pa se mi mudi. Moram domov. Živim v tem bloku. Tako da adijo in se vidiva jutri v šoli,« se poslovi Lara.
»Adijo!«
Lara je bila vsa iz sebe. Toliko stvari se je zgodilo že v prvem dnevu. Najbolje bo, da čustva izlije na list papirja. V dnevnik.
Mogoče v mestu le ni tako slabo. Odšla je v svojo majhno sobo. Pogledala je pod posteljo in tam je mirno spal Cofi.
Mame še ni bilo domov. Verjetno je v službi. Ja, ura je pol dve. Zdaj ima svojo oddajo na televiziji.
V svoji torbi je poiskala dnevnik in vanj zapisala stvari o današnjem dnevu:
»Danes je bil moj prvi dan v novem mestu. Bilo je res super. Spoznala sem super prijateljico. Ime ji je Nina in res je super! Zelo je pametna, rada bere, se uči in obožuje šolo. Zelo nenavadno, ampak vseeno mi je všeč. No to je vse, kar za zdaj vem o njej.
Poleg tega pa sem se še zaljubila. Fantu je ime Peter. Je visok ima svetle lase in oči. Ne morem verjeti! Občutek je tako…
No to bo vse za danes. Nimam časa pisati še več, saj imam ogromno domače naloge in pol snovi od tega sploh ne razumem! Se bereva jutri, dragi dnevnik!«
Tako. Zdaj je zapisala vse potrebno. Dnevnik pospravi nazaj v predal. Dober občutek je preliti svoje misli na list papirja. Dnevnik piše že od desetega leta.


Čestitke, če ste prebrali spis do konca XD. In se beremo kmalu <3.