Čez počitnice sem delala v Kotlu in vsake toliko kaj zapela. Namreč zdaj sem si kupila kitaro. Tisti dan, ko je Potter prišel po šolske potrebščine, sem vstala z napačno nogo in cel dan iskala nekoga, da bi se razjezila nanj. Pottra sem pustila pri miru, spravila pa sem se na oba Malfoya. Zdi se mi, da je Dreco doma pripovedoval o meni, ker Lucius me je tako poklical po imenu. Zapičila sem se v njegov odnos do Weasleyeve družine. Tako da jih je pustil pri miru. Po tem sem se počutila bolje. Ker pa sem bila tam, sem spoznala novega profesorja za obrambo pred mračnimi silami, Gilderoya Lockharta. Samo postavlja se, zna pa ničesar. Letos sem njega vzela na muho in mu oteževala življenje z vsem, česar sem se spomnila. Način, kako preganjati dolgčas v šoli: spravljaš se na nesposobne učitelje (ne poskušajte tega:wink:). Na vlaku sem brala nek bunkeljski roman, ki sem si ga »izposodila«. Malfoy se je hotel na vsak način pogovarjati z mano. V takih trenutkih so knjige izredno priročne. Na šoli je bilo malo drugače. Princ je vedel, da vse znam in je to izkoristil, da je Slydherin dobival točke. Precej nepravično, zato sem mu to povedala. Potem ni več tako izpostavljal mojega znanja. Lockhart je bil grozen. Ničesar se nismo naučili. Razen dejstva, kako ga občudovati. On je samovšečen in neumen, najslabša kombinacija za profesorja. Moral bi nastopati v kakšni televizijski reklami, na šoli nima kaj početi. Princ se je strinjal z mano. Glede prihoda Pottra in Weasleya pa menim, da bi lahko to naredila na malo manj opazen način. Je pa prav, da sta kljub temu, da sta zamudila vlak, prišla na šolo. Ko smo našli prvega okamenelega študenta in napis na zidu, je stric (Dumbledore) takoj (kot vsak razumnež) pomislil, da sem jaz odprla Dvorano skrivnosti. To me je prišel vprašati z celo delegacijo profesorjev. Sedela sem na okenski polici na hodniku ga čakala. Ko je izvedel, da tukaj čakam na njegovo vprašanje, me je hotel pripraviti do tega, da bi ga izustila sama. Znam z besedami, ni mu uspelo. Po nekaj zavitih odgovorih, me je Princ vprašal naravnost, tisto kar stric ni hotel narediti. Pojasnila sem, da ne jaz ne Hagrid nisva odprla Dvorane. Spomin jo je. V rokah nekoga, ki se mu ne zna upreti. Jaz sem bila ponavadi takoj za Pottrom tam, kjer se je kaj dogajalo. Tudi to me je občasno spravljalo v težave. Potter je ubil baziliska. Meni se zdi, da se za občo varnost ni treba vsako leto metati v smrtne nevarnosti, on pa očitno misli drugače. Takoj sem vedela da je bil bazilisk, tudi slišala sem ga. Slydherinov potomec in to. Vse se je končalo srečno.

Nasledje leto sem na vlaku sedela nasproti novega profesorja za obrambo. Vedela sem kdo je. Remus Wulf, prijatelj mrtvega Pottra in volkodlak. V istem kupeju so sedeli še Potter, Weasley in Grangerjeva. Končno sem se znebila Malfoya. Ko je prišel morakvar noter in je Potter omedlel, sem jaz hotela kar jokati. Pri očetu sem morala početi in tudi videla sem grozne reči. Ne tako da bi omedlela, na jok pa mi je vseeno šlo. Poglobila sem se vase in začela tiho peti. To mi pomaga. Mene ni motilo dejstvo, da je Sirius Black pobegnil iz Azkabana, motili so me morakvarji. Black bi me tako ali tako pustil pri miru. Morakvarji pa so nadležni. No, Wulf je bil zelo dober profesor, pri njem smo se naučili še za nazaj dovolj snovi. In na razumljiv način je razlagal. In letos je tudi Hagrid postal profesor. Šlo mu je zelo dobro, samo več zaupanja v svoje znanje bi moral imeti in pa, moral bi misliti na naš odnos do nevarnih živali. Pri njem sem jahala hipogrifa. Po Pottru (ker mora biti vsepovsod prvi), ampak preden se je Malfoy hotel dokazati in ga je hipogrif ranil. Tisti dan, ko naj bi Žrebokluna (hipogrifa) obglavili sem sedela tam in se pogovarjala z njim. Z nekaj truda sva se razumela. Zdi se mi, da sem videla Grangerjevo in Pottra v gozdu, isti hip pa vem, da sta bila v Hagridovi koči. No, ko je prišel Dumbledore z ministrom in rabljem, sem morala iti. Black je, v pasjem telesu, zvlekel Weasleya v luknjo pod vrbo mesarico. Potter in Grangerjeva sta šla za njim. OK, ampak potem se je od nekod pojavil Wulf in šel noter. Stala sem za drevesom v bližini in vse skupaj opazovala. Za njimi je šel še Princ, ki me na srečo ni opazil. Potem sem šla tudi jaz za njim. Stala sem v temi pri stopnicah in poslušala. Slišala sem, da je Princ grozil Blacku. Potem sem slišala Pottra zavpiti urok in nekdo je grdo priletel v nekaj, kar se je nato sesulo. Šla sem do vratne odprtine, ampak ko sem pogledala v sobo, ni bilo Princa nikjer. Torej je očitno Potter njega zabrisal v staro posteljo. Takrat sem naredila nekaj zelo neumnega (razen takrat, ko sem profesorja v Ameriki zadela z urokom, je bila to najbolj neumna poteza mojega življenja. Tisti profesor si je še teden dni spravljal lepilo iz las, jaz pa sem cel mesec preživljala večere z njim.): šla sem preverit, če je Princ še živ:clap:. Vihrava sem. Najprej nekaj naredim, šele nato pa pomislim kaj bom storila potem. Jasno, da so me takoj opazili. Nihče od njih ni neumen. Grangerjeva me je zabrisala v steno, ker pa nisem omedlela (kar si je najbrž želela), mi je vzela palico in z njo merila vame. Ni mi bilo prijetno. Večinokrat sem bila jaz tista, ki je jemala palice. Black me je (precej prijazno) vprašal, kaj počnem in zakaj nisem poklicala morakvarjev. Moj odgovor je bil, da moraš včasih narediti tisto kar je prav in ne tisto, kar bi rad. Ob njem sem postala jezna. Še zmeraj je govoril na tisti čuden način, ki sem ga sovražila. Mislim, da nihče ni razumel mojega odgovora. Ko sta Black in Wulf razkrinkala Pettigrewa in je Potter končno razumel kaj se je takrat res zgodilo, smo šli nazaj na Bradavičarko. Na Wulfovo smolo je bila ravno polna luna. Black ga je poskusil zaustaviti, ampak ga je volkodlak poškodoval. In potem se je obrnil k nam. Bili smo samo otroci (mene so vsi videli tako) in nihče se ni znal obraniti volkodlaka. To je bil prvi volkodlak v mojem življenju, čeprav sem ga v taki podobi srečala že enkrat prej. Pojma nimam, kateri uroki učinkuje nanje. Potem pa je prišel Princ kot kak junak in se postavil pred nas. Na srečo ni rabil narediti ničesar, ker se je iz gozda zaslišalo tuljenje in Wulf je šel tja. Prepričana sem bila, da tukaj ni volkov. Očitno sem se motila. Potem sem raje izginila proti gradu. Black je čudežno izginil iz stolpa, kjer je čakal na morakvarski poljub, tako da je bilo vse prav. Aha, Princu ni bilo všeč, da sem naredila, kar sem naredila. Nekaj je godrnjal potem pa odšel. Jaz pa mislim, da mu je všeč, da nekoga briga zanj. Samo tega noče pokazati.

Pridejo še približno trije deli.
Musicgirl