Mrtva ljubezenska pisma (CELOTNA ZGODBA)
24
Kri. Železo. Dim.
Asha je počasi odprla oči. Presekala jo je grozna bolečina, ampak ni jih zaprla. Poskušala je v svoje vidno polje ujeti kaj več kot samo krvavo zemljo, ampak ji ni uspelo. Na koncu je oči spet zaprla in upala, da ji jih ne bo nikoli več treba odpreti. Vse jo je bolelo in od vonja zasušene krvi ji je bilo slabo. Upala je na smrt, na temo. Ampak nič od tega ni prišlo. Samo še več bolečine.
Slabotno je odprla oči in s pogledom začela iskati kakršen koli znak, zakaj je tukaj. Ni se spomnila. Ničesar se ni spomnila. Kaj se ji je zgodilo? Zakaj je tukaj?
Nenadoma pa je zaslišala korake. Močne korake, ki so odmevali po praznem bojišču in ustvarjali zvok železa, ki trči ob železo. Asha je opazila, da moški nosi čevlje, oblečene v železo, samo ni vedela, zakaj. Hodil je po mečih, ki so ležali na tleh, vsake toliko kakšnega pobral, si ga ogledal, in ga vrgel nazaj na krvavo zemljo.
Potem pa je zaslišala slaboten stok.
Tudi moški ga je, saj se je takoj obrnil in Asha je zagledala žensko z lasmi, ki so bili nekoč beli, zdaj pa rdeči od krvi in črni od zemlje. Zasledila je droben nasmeh na licih moškega in trenutek kasneje zaslišala švist železa. Vedela je, kaj se je zgodilo in hitro zaprla oči. Telo ji je že ob tako majhnem gibu presekala takšna bolečina, da bi skoraj zakričala, ampak je samo zajela sapo. Upala je, da moški tega ni slišal in odprla oči. Zagledala je lase ženske, ki je prej zastokala in iz glave ji je štrlel ročaj noža. Asha se je komaj zadržala, da ne bi bruhala in dejstvo, da moškega, ki je to naredil, ni bilo nikjer, ni ravno pomagalo. Lahko, da je odšel, ali pa naprej gleda, ali je kdo živ. Le še vprašanje časa je bilo, kdaj bo našel njo.
"Ne premikaj se," je zaslišala glas za sabo in se komaj zadržala, da ni trznila od presenečenja.
"In zapri oči. Kar koli se zgodi, ne odpri jih," je še dodal in Asha je na tihem premlevala, ali mu lahko zaupa. Najbrž že, če ji želi pomagati, da ne umre, ampak vseeno bi jo lahko tako pretental, da bi moški lahko prišel bližje in ubil tudi njo.
Odločila se je, da bo zaprla oči.
--
Znašla se je med plameni. Lizali so ji telo, vednar je ogenj ni opekel. Ni čutila niti njegove vročine, niti slišala njegovega prasketanja, ki ga je imela tako rada. V njeni glavi je bila samo tišina, smrtonosna tišina, ki ji je parala živce.
"Asha! Pomagaj!" Nenadoma je zaslišala glas, ki je prihajal iz kota sobe. V njem je čepela majhna deklica in v rokah držala punčko, narejeno iz krp. Po licih so ji tekle solze, ki jih je osvetljevala svetloba ognja. Asha je bila prepričana, da ga deklica lahko sliši in čuti, drugače ne bi tako kričala. Hotela se je premakniti, ji pomagati, jo potolažiti... Ampak ni mogla. Noge se niso odzivale, lahko je le stala tam in gledala, kako je deklica zgorela v pepel.
--
Sunkovito je vdihnila in se skoraj zadušila od kašljanja. Ugotovila je, da še vedno leži na bojišču, kar je pojasnilo, zakaj je v zraku toliko pepela, ki ga je ravno vdihnila. Ni vedela, kdaj zaspala, ampak glas je ni opozoril zaradi kašlja, zato je predvidevala, da je moški odšel.
Zaslišala je šumenje listja in nekaj stokov, tako da je vedela, da je lastnik glasu vstal. Ni se upala premakniti, kmalu pa je tudi ugotovila, da sploh ne diha. Ni več slišala nobenega premika, zato je sklenila, da je varno. Vdihnila je in se toliko premaknila, da je v svoje vidno polje ujela svetlolasca z modrimi očmi.
Ki so strmele naravnost vanjo.
Bile so najlepše oči, kar jih je Asha kdaj videla. Kot ocean, ob zenicah turkizne in nato temno modre kot globina morja. Ko se je Asha zavedela, da strmi vanje, je preusmerila pogled k njegovemu oklepu. Nekoč je bil sivo-bel, zdaj pa je bil zaradi krvi in pepela že skoraj črn. Ob robu je opazila rano, in ko je neznanec ugotovil, da strmi vanjo, si jo je pokril z dlanjo. Asha je predvidevala, da bolj zaradi bolečine kot česa drugega.
"Si v redu?" jo je vprašal in Asha je otrpnila ob melodiščem tonu njegovega glasu. Njena usta so ostala nema, čeprav je mislila odgovoriti. Na koncu je iz sebe spravila le: "Kaj se je zgodilo tukaj?"
Videla je, kako je neznanec nagnil glavo, kot bi se sam spraševal prav isto. Ni vedela, ali je tudi on izgubil spomin, ampak takrat je zaslišala korake.
Zasukala se je, ampak preden jo je zagrnila tema, je videla le moškega in nož, ki je letel proti njenim prsim.
~~~~~
PET LET POZNEJE
Asha Nevryl se je sedela v učilnici in se dolgočasila. Sovražila je šolo, ampak ne zato, ker bi ji bilo dolgočas ali ker je sovražila teste, kot njeni sošolci. Ne, ona jo je sovražila zato, ker je vedela, da spada sem. V ta svet. Ni se ji zdelo vredno učiti o kotih, slovnici ali koliko prebivalcev ima Evropa. Ni je brigalo. Pred petimi leti, ko se je zbudila na bojišču, ni vedela, kje je in kako je tja prišla. Ni ji bilo ravno v pomoč, ko ji je moški, za katerega je kasneje izvedela, da mu je ime Zack, vrgel nož v prsi, da je za nekaj centimetrov zgrešil srce. Zbudila se je v sirotišnici za smrtnike. Vsak dan je sanjala o odhodu in se hkrati jezila, ker ni vedela, kam zares spada. V svet smrtnikov zagotovo ne. Kam torej?
Njene misli je prekinil učiteljičin glas: "Razred, imamo novega učenca."
Dvignila je pogled izza zavese svetlo rjavih las in zagledala fanta približno njenih let. Bil je izjemno postaven in Asha je za sabo zaslišala vzdihovanje deklet. Zagovoto je bila med njimi Deny, najpopularnejša punca v razredu, znana po tem, da se zaljubi v vsakega novega učenca. Nekje je zaslišala 'kako je lep' in še nekaj, česar ni dobro slišala. To je bila zagovoto Feyra, pametnjakovička, ki nos ves čas tišči v knjige. Če je kdaj odmaknila pogled od njih, so bili vsi sveto prepričani, da bo napočil konec sveta. Ampak Feyra ima tudi fanta in ta jo je jezno pogledal, ko je izrekla te besede. Asha je vedela, da se bosta, kot po navadi, skregala, potem pa se čez pet minut spet zalizovala kot ponoreli pijavki. Še nekaj deklet je zaljubljeno gledalo fanta, ampak nekatere so odmaknile pogled, ko jim je Deny nemo sporočila: 'če se mu približaš, te ubijem z nožem za maslo'. Ampak fant ni gledal nobene izmed njih. Gledal je Asho. Opazoval jo je s široko odprtimi očmi, kot bi se je od nekje spomnil. Ona se ga zagovoto ni, zato ni razumela, zakaj tako strmi. Poleg tega ni vedela, kaj je tako posebnega na njem. Bil je samo eden od lepih fantov. Ni vedela, zakaj se vsem tako meša. Imel je navadne blond lase in... Asha je široko odprla oči.
Njegove oči so bile kot ocean. Turkizne in temno modre. Oči, ki jih je že videla. Ta fant je bil na bojišču, takrat, ko je skoraj umrla.
"No, vidim, da poznaš Asho," je rekla učiteljica in pogledala k fantu. Ta je medlo prikimal, kot da bi bil z mislimi čisto drugje. Saj je bila tudi sama.
"Asha," je ponovil in videla je Deny, kako jo je poskušala ubiti s pogledom. "Tako ti je ime?"
Prisilila se je, da je prikimala, čeprav je grozilo, da bi ga zasula z vprašanji. Se tudi on ne spomni ničesar? Zakaj je tukaj? Zakaj je ona tukaj? Zakaj je bila potrebna tista vojna? Se mu je zgodilo enako kot njej?
"Oh, saj res! Razred, to je Will..." Učiteljica je pogledala fanta, kot da bi pozabila njegov priimek. A ta je zmajal z glavo in rekel: "Samo Will." Učiteljica je prikimala in preden bi lahko rekla še kaj, se je Will počil na stol zraven Ashe. Ta je zardela kot kuhan rak in se kradoma ozrla k Deny. Ta je izgledala, kot da bi jo najraje ubila in svinčniku, ki ga je stiskala v roki, je grozilo, da se bo zlomil. Asha se je rahlo nasmehnila. Končno ni imela Deny vsega. Zdelo se je, da je to všeč tudi drugim dekletom v razredu, saj so Ashi nekatere nemo sporočale nekaj, kar je razumela kot 'čestitam'.
Ura se je nadaljevala, ampak ne ona ne Will nista poslušala, on je nekaj čečkal po zvezku, ker pa Asha ni ničesar razbrala, je kmelu odvrnila pogled. Po petih minutah jo je dregnil s komolcem in pomignil na svoj zvezek. Asha je pogledala, čeprav je dvomila, da bo lahko kaj razbrala, ampak tam je bilo z lično pisavo napisano:
Tudi ti se ne spomniš ničesar, kar je bilo, preden sva se znašla na bojišču?
Rahlo je odkimala in napisala:
Ne. Ampak zakaj si ti tukaj?
Ni mislila kot kakšna žalitev ali kaj takega in videla je, da je Will razumel, kaj je imela v glavi. Za naslednje sporočilo je potreboval več časa, čeprav je pisal zelo hitro.
Ko te je Zack zabodel, sem jaz zabodel njega. Tvoje telo sem poslušal zvleči z bojišča, ampak nekaj je preprečevalo, da bi ga zapustil. Tam sva bila toliko časa, da sem mislil, da si že umrla. Samo midva sva preživela, poleg tiste ženske, ki jo je nato Zack zabodel. Potem pa sem zagledal svetlobo, da sem moral zapreti oči in znašel sem se v sirotišnici.
Ko je ugotovil, da je prišla do konca, je dopisal: Za smrtnike.
Preden bi lahko še kaj napisala, je zazvonilo in Will se je pognal iz razred, še preden je Asha dala zvezke v torbo.
~~~~~
Asha je molče stopala po širokem hodniku osnovne šole Wirary. Zelo dobro jo je poznala in zato je lahko po neskončnih stopniščih in zavitih hodnikih vijugala, skrita pod zaveso las. Vse odkar se je zbudila v sirotišnici, ni pustila, da bi ji kdo postrigel lase. Oboževala je, kako ji padajo na obraz, saj je tako nihče ni prepoznal. Asha je sovražila, ko je bila v središču pozornosti. Najhuje je bilo, ko je prvič prišla sem. Vsi so strmeli vanjo in jo ogovarjali, ampak njej ni bilo do pogovora. Kmalu so to opazili in jo pustili, da je med odmori čečkala po zvezku ali brala.Knjige so bile skoraj edina stvar, ki ji je bila v svetu smrtnikov všeč. Poskusila je brati vse. Ljubezenske, znanstveno-fantastične, fantazijske, kriminalke. Najbolj so ji bile všeč kriminalne in fantazijske, saj so jo spominjale na svet, v katerem je nekoč živela. Ni vedela, kakšen je bil in kako je izgledal, ampak ko je brala, si je lahko predstavljala. Lahko, da je živela v duplini pod zemljo, v steklenem gradu ali pa mogoče sredi skupine vampirjev. Samo s knjigami je lahko pobegnila stran od Deny in ostalih nadležnih sošolcev.
Asha je ravno prišla do omaric, ko jo je za ramo grobo prijela roka. Obrnila se je in zagledala Deny, ki ji je v očeh bliskala zloba. Asha je zavzdihnila, saj je točno vedela, na kaj bo nanesel pogovor.
"Mi lahko poveš, zakaj te je Will gledal kot nekaj, kar je iskal vse svoje življenje?" jo je vprašala skozi stisnjene zobe in tako potrdila njene sume.
Asha je dobro vedela, da ji ne sme povedati za tisto na bojišču, kar pa je pomenilo, da ji ne sme povedati nič. Zelo dobro je znala lagati. V sirotišnici se je zlagala o skoraj vsem, razen o svojem imenu. Njeni starši so mrtvi. Sem je prišla po pomoč. Nima bratov in sester. Prihaja iz Chicaga. Ker se na smrtniška mesta ni ravno spoznala, je samo bleknila ime mesta, ki ga je slišala omenjati njeno sostanovalko Amy. Vse so ji verjeli in se sploh niso trudili, da bi zadevo bolje raziskali. Ne glede na vse pa je Asha poskušala v sirotišnici preživeti čim manj časa.
"Ne vem," je Asha odgovorila Deny. Tej se je videlo, da ji ne verjame in Ashi se sploh ni dalo ukvarjati s tem. Obrnila se je, da bi odprla omarico, se preoblekla in čim hitreje odšla, ampak Deny je roko naslonila na omarico, da je ni mogla odpreti.
"Veš," je zasikala. "Govori."
Preden bi lahko Asha karkoli naredila, je izza vogala prišel Will. Torbo nosil na eni rami, iz ušes pa so mu visele slušalke. Asha je videla, da so se mu zaiskkrile oči, ko jo je videl, ampak ta lesk je odšel nemudoma, ko je opazil Deny.
"Will!" je rekla in Asho je presenetilo, kako hitro je zamenjala zloben ton glasu za zaljubljenega. Will je samo stiskal ustnice in Asha je bila prepričana, da bi najraje zakričal, ko se mu je Deny obesila za vrat. Takoj mu je začela razlagati, da imajo v centru mesta najboljši sladoled in da bi lahko šla skupaj na kakšno sadno kupo. Ashi ni ušlo, kako je Willa za roko počasi vodila stran od nje. Ampak njemu več kot očitno ni bilo do Denyjine družbe in v tistem trenutku je Asho gledal s pogledom, ki je pravil: 'Reši me.'
Komaj je zatrla nasmešek, ampak vseeno ni vedela, kaj bi rekla Deny, da bi se nehala obešati po njem. Ali jo užali in tvega, da dobi klofuto ali pa si izmisli, da sta z Willov par in da ni lepo, če se obeša po fantih, ki imajo že punce. Oboje se ji zdelo popolnoma nesmiselno, ampak na srečo ji ni bilo treba nič narediti. Will se je iztrgal iz njenega prijema in ji rekel: "Moram iti. Asha, prideš?" Začel je hoditi proti izhodu, Asha pa je čisto okamenela. Nekako se je prisila, da je odprla omarico in se obula, potem pa stekla za njim. Za sabo je zaslišala Denyjin sladek glas: "Will, najbrž si želiš, da ne bi sedel zraven nje. Jutri bi se lahko presedel k meni!"
Asha je vedela, da jo je Will slišal, ampak ni ničesar odgovoril. Deny se jebesno zasukala na peti in izginila na hodnik, onadva pa sta izstopila iz šole.
~~~~~
Asha ni vedela, kam gresta z Willom, po drugi strani pa ji je bilo čisto vseeno. Samo da ni v sirotišnici. Na tistem kraju ni bilo ničesar, kar bi bilo zabavno. Izgledala je kot stavba iz osemdesetih, okna so bila tako umazana, da so bila bolj podobna sivim stenam v sirotišnici, kot pa oknom. Nekako so upravniki vedno vspeli otroke po sobah razvrstiti tako, da so se med sabo sovražili. Poleg tega niso upoštevali starosti, zato je Asha, stara sedemajst let, pristala v sobi s petletno deklico Amy, ki ni znala utihniti. Tako je Asha (proti njeni volji) vedela čisto vse o njenem življenju. Kako so ji umrli starši, vedela je vsa imena njenih sošolcev, kdo je popularen in kdo ne. Amy je bila nekako sveto prepričana, da sta z Asho najboljši prijateljici in če sta se srečali na ulici, je visela z njo še cel dan, Asha pa ni imela srca, da bi jo odgnala.
Zdaj sta bila z Willom na ulici, ki je ni poznala. Res je bilo, da ni imela prijateljev, s katerimi bi raziskovala mesto ali pa skupaj z njimi pisala nalogo. Dlje kot od sirotišnice do šole in nazaj skoraj ni šla, ne glede na to, da je tukaj živela že pet let. Po navadi je posedala v kavarni in brala.
"Kam greva?" je vprašala Willa, saj je postala neskončno radovedna. Ta je oči še vedno upiral na ulico in ji ni odgovoril, samo malo hitreje je začel hoditi. Asha je poskušala držati korak za njim, kar pa ni bilo lahko, saj je bil zelo hiter.Takrat je prvič podvomila, ali mu lahko zaupa.
"Hej, saj veš, da te Deny jutri imela na piki, kajne?" ga je vprašala in privzdignila obrvi. Na njegovem obrazu je opazila rahlo sled nasmeška. "Najverjetenje. Ampak nekako imam občutek, da se je moraš ti bolj paziti kot jaz."
Komaj se je zadržala, da ni zavzdihnila ob lepem tonu njegovega glasu. Vedela je, dase mora paziti Deny, kdo ve, česa je sposobna ta punca. Govorilo se je, da je nekoč v sedmem razredu tako popenila, da je sošolca zabodla s svinčnikom v dlan. Asha se je ni bala, ampak iz nekega čudnega razloga jo je skrbelo, če bo kaj naredila Willu. Takoj je odrinila to misel. Saj vendar zna poskrbeti zase.
Will se je ustavil v slepi ulici in Asha je takrat dobila močan občutek, da je nekaj narobe.Ta občutek se je še okrepil, ko je na koncu ulice zagledala senco moškega. V njegovi roki se je svetlikalo nekaj srebrnega. Nož.
Hotela je zbežati, ampak je nek del nje zanimalo, kaj se bo zgodilo.
'Ne bodi neumna,' je pomislila in se pripravila na beg. 'Saj točno veš. Zabodel te bo. Spet.'
Obrnila se je, ampak ji je Will vkleščil roko v svoj železen prijem.
"Torej si jo pripeljal," je rekel moški in s kotičkom očesa je videla, kako je Will prikimal.
"Noah, kaj boš naredil z njo? Prosil si me samo, naj jo pripeljem," je sumničavo rekel Will in Asha je otrpnila. Kdo je bil moški? In zakaj jo je potreboval? Torej je mogoče ne namerava ubiti? Počasi se je zasukala nazaj k moškemu in ugotovila, da v roki nima več noža. Malo si je oddahnila, ampak vseeno ostala v pripravi za tek.
"Zdaj vaju imam oba tukaj. Zakaj ne bi ugotovil, katera maga sta? Začel bom... z dekletom," je rekel moški in nenadoma je njegov glas postal temačen. V roki je spet držal nož, ki ga je izvlekel tako hitro, da Asha tega ni zaznala. Will jo je izpustil, ampak ni več mislila bežati. Stisnila je pesti in naredila korak proti njemu, ampak na roki je spet začutila Willov prijem. Videla je moškega, kako je dvignil nož nadnjo. Zaprla je oči in se pripravila, da ji ga po pognal skozi srce.
Ampak to se ni zgodilo. Odprla je oči in opazila Willa, kako je stal pred njo in držal moškega za nadlaket roke, v kateri je imel nož. Tik za tem mu je roko zasukal nazaj in moški je zakričal od bolečine. Asha je z odprtimi usti videla, kako je Will iztrgal nož iz rok moškega in ga z njim zabodel.
~~~~~
"Ubil si ga," je rekla Asha in začela prestrašeno gledati okoli sebe, kot bi se bala, da je to kdo videl.
"Ubil si ga," je ponovila, on pa je odvrgel nož na tla in pustil, da je truplo padlo na tla. Nekaj časa ga je opazoval, potem pa se obrnil k njej in rekel: "Ali on ali pa ti."
"Ampak... Zakaj si to naredil? Saj se komaj poznava," je rekla in debelo pogoltnila. Ni vedela, zakaj bi toliko tvegal za neznanko. Ni in ni se nehala ozirati naokoli, tako da je kmalu ugotovila, da se ga boji pogledati. Vedela je, da ji ne bo nič naredil, ampak po drugi strani pa jo je prav on pripreljal sem, do moškega, ki bi jo lahko ubil.
"Ne, Asha," je odkimal in jo prijel za brado, da je se je pogledom nehala ozirati po ulici in je bila prisiljena pogleti njega. Od njegovem dotiku je vzdrhtela, ampak je skušala to prikriti. Ni ji ravno uspelo, ampak za to se ni menil.
"Nekako... Občutek imam, da se poznava. Še od prej, preden sva se zbudila na bojišču," je rekel in medlo priprl oči, kot bi ga skrbel njen odgovor. Ni vedela, kaj naj reče. Da se poznata že od prej? Nemogoče. Po drugi strani pa... Nekako je tudi njej nekaj pravilo, da Willa pozna.
"Nevem," je končno rekla. "Ampak zaenkrat sva druga drugemu vse, kar imava. Samo skupaj lahko razrešiva, kaj se je dogajalo na bojišču."
"Ja," je rekel in med njima je nekaj časa vladala tišina. "Zato sem te rešil. Brez tebe... Nevem, če bi sam lahko izvedel vse."
Asha je bila po eni strani razočarana, da je ni rešil zaradi česa drugega, po drugi pa ji je bilo vseeno.
Ampak vedela je, da ji v bistvu ni.
"Ljudje prihajajo," ga je posvarila, ko je ba robu ulice zagledala gručo srednješolcev.
Mislila je, da bo skril truplo ali kaj takega, ampak ga ni. Srednješolci so šli samonmimo, ju na hitro pogledali in izginili za vogalom.
"Ali ga niso videli?" je Asha zmedeno vprašala. Will je odkimal. "Če sem kaj izvedel o smrtnikih, odkar sem tukaj, je to to, da ne vidijo takšnih kot sva midva."
"Kaj to pomeni?" ga je vprašala. Po tej logiki tudi njiju ne bi videli.
"Midva sva tu preveč časa, da bi bila nevidna. Ampak tisti, ki pridejo iz drugega sveta, sveta, ki naj bi pripadala tudi midva, so za smrtnike nevidni," je rekel Will in si šel z roko skozi lase. "On je bil eden izmed njih."
"Čakaj, kako to veš?"
"Odkar sem tukaj, em srečal najmanj pet ljudi z noži v rokah, ki so me hoteli ubiti. Nihče razen mene jih ni videl." Izgledal je, kot da bi imel prizor pred očmi.
Tedaj se je tudi Asha spomnila, da je videla nekaj ljudi z noži v rokah. Ampak samo hodili so in se niso zmenili zanjo. Kot duhovi.
"Kaj je mislil z magi?" se je spomnila Asha. Zanje ni še nikoli slišala.
"Magi..." je zamišljeno rekel Will. "Nekako imam občutek, da so to prebivalci sveta, ki mu resnično pripadava. Najbrž obstaja tudi več oblik, če je moški rekel, da mora ugotoviti, katera maga sva."
"Ampak, Will... Zakaj si me sploh pripeljal k njemu?" je vprašala, a brez kakršnega koli čustva.
"Včasih moraš misliti tudi nase," je medlo rekel. "Ubil bi me, če te ne bi pripeljal."
Nekaj časa sta stala v tišini. Ona bi naredila isto, ampak... Willu se je videlo, da je to naredil s težkim srcem.
"Zakaj me je moški torej želel zabosti?" je vprašala Asha, ki ji je vse skupaj postajalo vse bolj jasno. Ni mogla verjeti, kako hitro Will prišel do tega.
"Ne vem," je odgovoril in se zazrl na konec ulice. Nenadoma pa so se mu oči široko razprle. "Asha. Poslušaj me. Pojdi stran, v sorotišnico, kamorkoli. Ne vrni se sem. Razumeš?"
Razumela je. Ni spraševala. Pognala se je v tek.
~~~~~
Pred čim točno beži? Ni vedela. Ampak Willu je zaupala in vedela je, da zna poskrbeti zase. Bila je že kakšen kilometer oddaljena od tesne ulice, v kateri je Will ubil tistega moškega. Menila je, da je to dovolj. Zadihana se je ustavila in roke naslonila na kolena, da bi prišla do sape. Ni točno vedela, kaj je Will videl na koncu ulice, ampak je lahko predvidevala. Še en moški, ki ga želi ubiti.
"Še en moški, ki ga želi ubiti," je zašetepala in ko je to rekla na glas je vedela, da mu mora pomagati. Ne more ga preprosto pustiti tam. Ne more. Prejšnjo misel, da ne rabi pomoči, je zamenjala skrb.
Obrnila se je in stekla nazaj. Že zelo zgodaj, skoraj takoj po tem, ko je prišla v sirotišnico, je ugotovila, da je rojena za tek. Njene noge so bile dolge in lahke, zaradi česar je lahko pretekla velike razdalje. Prej ni razumela, zakaj s tako lahkoto teče, zdaj pa je. Tam, kjer je prej živela, je morala teči. Bežati. Za preživetje.
Ustavila se je pri vhodu v ulico. Ni vedela, kaj naj pričakuje, ampak vedela je, da zavlačevanje ne bo spremenilo tega, kar bo videla. Če sploh kaj. Kaj, če je Will mrtev? Kaj, če je ubil moškega?
Stresla je z glavo, zaprla oči in globoko vdihnila. Potem jih je spet odprla in stopila na ulico. Prizora, ki ga je videla, ni pričakovala. Will, z glavo obrnjen proti tlom.
In nož, zasajen v njegov trebuh.
Nekaj časa ni naredila nič. Nekaj časa je gledala in se spraševala, kaj vidi. Nekaj časa si je dopovedovala, da se to ni zgodilo. Da jo oči varajo. Zagotovo jo, saj je vendar sama rekla, da Will zna poskrbeti zase...
Potem pa so se ji ulile solze. Will. Will.
Stekla je k njemu, ne menoč se za začudene poglede mimoidočih. Kako niso videli trupla, kako niso pomagali... Počepnila je k njemu in ga s težavo obrnila na hrbet. Solze, ki so ji tekle po licih, so se še okrepile, ko je zagledala njegov obraz. Zlomljen nos, zaprte oči...
"V redu si," je šepetala in gledala, če ima še kje kakšno rano. "V redu si, v redu boš, v redu, v redu, v redu..." To je ponavljala v nedogled, kot da bi ga besede lahko pozdravile.
Will ni odprl oči. Dihal je, ampak tako šibko, da je bil na robu smrti. Kaj mu je naredil moški?
Nenadoma pa je Will tako sunkovito zadihal, da je Asha trznila. Odprl je oči, ki pa so izgledale, kot da nič ne vidijo. Oziral se je naokoli, pogled pa mu je postal na Ashi.
"Asha," je rekel in takoj za tem zakašnjal. Pločnik je poškopila kri. Asha je še naprej jokala in nato presnečena ugotovila, da drži Willa za roko. Ni vedela, ali ga je prijela ona in on.
"Ja, tukaj sem. V redu si. V redu si," je ponovila, čeprav ni več verjela svojim besedam. Še naprej je kašljal in iz njegovih ust je prišlo vedno več krvi.
"Asha, od tu moraš. Lovci... Prišli bodo... Pote..." je govoril Will in njegove besede so postajale vse bolj nerazumljive. Asha ni mogla več ustaviti ihtenja.
Potem pa ji je Will položil krvavo roko na obraz. Kri je ni motila, nič več drugega ni obstajalo kot on, onadva...
"Vate sem se zaljubil takoj, ko sem te prvič videl na bojišču," je dahnil in Ashi se je od joka treslo že celo telo. Z roko ji je zdrsel k lasem. Roko je zasidral v njeno lasišče in ji obraz potisnil k svojemu. Ter jo poljubil. Nežno, tako na lahno, ampak Asha je vseeno čutila vsako ped njegovih ustnic, ki so se stikale z njenimi. Želela je, da ve, koliko ji pomeni, čeprav sta se poznala šele kakšen dan.
Ampak v tistem trenutku je tudi sama ugotovila, da se poznata še od prej, še preden sta se znašla na bojišču. Mogoče sta bila ljubimca, prijateljca lai sovražnika. Vseeno ji je bilo. Važno je samo to, kar je v tem trenutku. Preteklost in prihodnost nista imeli nobene vloge.
Potem pa je Asha zagledala zaslepljujočo belo svetlobo. Preden je omahnila vanjo, pa je zašepetala: "Tudi jaz te ljubim."
In potem ju ni bilo več.
~~~~~
Ashi se je zdelo, kot bi bila pod vodo. Zrak, ki ga je dihala, se ji je zdel težek, vsak premik preveč naporen. Zato je bila pri miru in čakala na temo, da ji zagrne misli. Ampak to se ni zgodilo. Počasi in z velikim naporom je odprla oči, ampak ker je zagledala je steklo vsenaokoli, jih je zaprla nazaj. Upala je, da jih je odprla zadnjič. Bolečina je bila neznosna. Ampak ni bila taka kot tista, ki jo je začutila na bojišču. Čeprav je bilo od takrat že pet let, se je dobro spomnila občtuka. Takrat je bila bolečina topa, površinska.
Zdaj je bila drugačna.
Globoka, kot bi jo ranilo kaj več od navadnega rezila. Ni si je želela več, a je samo ležala tam. Občutek je imela, kot bi jo nekaj pritiskalo k tlom, jo poskušalo uspavati, ko je bila naspana. Ni se poskušala upirati, ampak tudi zaspala ni.
"Zakaj jima samo ne izbišemo spomina in ju pošljemo nazaj?" je zaslišala glas, za katerega se je zdelo, da prihaja izza stekla.
"Zdaj zares vemo, da sta maga. Ko smo ju našli na bojišču, nismo bili sigurni, saj se je v tisti bitki nehote znašlo veliko smrtnikov. Spala bosta, dokler se jima ne pokažejo moči. Takrat ju bomo poslali v njun sektor," je rekel drug glas, ženski in bolj uraden. Ashi se je zdelo, da ga je nekje že slišala.
"Ampak, kaj če se prej zbudita?"
"Kira, saj vem, da si študentka, ampak tole, kar si vprašala, je osnoven podatek," je zdolgočaseno rekel glas. "Ne bosta se zbudila, razen če sta varuha. Nanje ta serum ne deluje zelo dolgo."
Asha je do vsega skupaj prišla zelo hitro. Če se je zbudila, je varuhinja, čeprav ni bila točno prepričana, kaj to pomeni. Mogoče pa ji samo niso pravilno vbrizgali seruma. To misel je takoj odrinila, saj se ji ženska že samo po glasu ni zdela kot nekdo, ki dela napake.
Sklenila je, da se ne bo premikala, ampak ženska je rekla, da naj bi spala dokler se ji ne pokažejo moči. Torej mora samo počakati in se delati, da je ves ta čas spala?
"Gospa," je zaslišala glas, nov in zadihan, kot bi tekel do sem. "Pokazal je moč."
Asha je lahko skoraj zaslišala njeno razburjenje. Tudi sama je bila. Je govoril o Willu?
"Cyclon, Inferno, Glacier ali Styx?" je vprašala. Asha ni razumela niti besede, o čem govorijo, ampak nekako je lahko razbrala, da so to vrste magov.
"Cyclon," je rekel glas in ženska je zadržala dih.
"Cyclon... Z njim imamo dostop do vsega v njihovem sektorju... Ne morem verjeti... Že stoletja se nismo dokopali do nikogar njegove vrste..." je mrmrala.
Asha ni razumela, o čem govori. Še nikoli ni slišala za nič od tega.
"Je ona določena?" je vprašal moški in ženska je odgovorila: "Ne še."
Asha je slišala, kako je moški zavdihnil in nato korake, ko je odšel. Še vedno si ni upala premakniti, bolečina pa se je v tistem trenutku spremenila. Zdaj je bila žgoča, kto bi se ji po žilah pretakala lava. Vse težje je dihala in v plučih je imela ogenj.... Pred očmi je videla plamene in ni si mogla več pomagati. Zakričala je.
Ni se ozirala na poglede ljudi za steklom, ni se ozirala na nič. Ni mogla dihati, plameni so ji lizali pljuča... Želela si je smrti. Želela si je...
Nenadoma je bolečina malo ponehala. Čisto malo, komaj opazno. Ostala je na tem nivoju, mogoče se je celo malo zmanjšala. Asha ni več vedela. Po njej so grabile neznane roke in gledala je v obraze, ki jih ni poznala. Plameni so ponehali še za malo. Potem je ugotovila. Cyclon. Ciklon. Veter. Will ji je gasil pljuča. Will je ugašal njene plamene. Will ji je lajšal bolečine.
Solze, ki so pritekle, so bile solze sreče. Umrla bo v vedenju, da WIll nekaj čuti do nje. Da je on čutil njene bolečine, da jih njej ni bilo treba. Na lica se ji je prikradel nasmeh in zaprla je oči, tokrat prepričana, da za večno. Bolečina je izginila.
~~~~~
"Asha." Zaslišala je oddaljen glas, kot bi bil njegov lastnik zakopan globoko pod zemljo. Ni se ozirala nanj. Je mrtva? Je v peklu? V nebesih? Zdelo se jie je, da nič od tega. Vse okoli nje je bilo v barvi ognja, v njem pa so plesale podobe ljudi, bitk in orožja. Svet, kateremu je pripadala. Svet, kjer ne poznajo nič drugega kot vojno.
"Asha." Glas je bil tokrat bližji in ko je njeno ime ponovil še enkrat, je bilo, kot bi ji kričal na uho. Ni se odzvala, saj ni bila prepričana, če je glas odziv sploh potreboval.
"Svet, v katerem si se rodila, je krut. Brutalen. Vodi ga Laboratorij, skupina znanstvenikov, navadnih smrtnikov. Magi so ga na začetku prezirali, potem pa so izvedli Čiščenje. Razdeljevanje na sektorje. Na štiri, če smo natančni. Cycloni, najbolj zavarovana vrsta, so se po tem, ko so mage razdelili, umaknili v zavetje gorskih dolin. Do njih roka Laboratorija nikoli ni segla. Predobro so zavarovani."
Ob teh besedah so se plameni preoblikovali. Zdaj je Asha stala sredi prelepe doline, skozi katero je tekla smaragdna reka. Okoli nje sotekali otroci, ki so spuščali zmaje, črpav ni bilo vetra. Vsi do zadnjega so bili oblečeni v sivo - bele tunike in hlače. Izgledali so tako... sproščeno.
"Inferni, najmočnejša in najbolj uničujoča vrsta magov, so si v vulkanih naredili svoje zavetje. Ampak Laboratorij od njih vsako leto zahteva eno žrtev, na kateri potem izvajajo poskuse, da bi se dokopali do vira moči Infernov. Ni jim še uspelo, ampak vsake toliko časa odkrijejo kaj novega. Zapomni si, če dobijo tebe, je svet magov že praktično uničen."
Zdaj so se plameni vrnili, le med njimi so zdaj plesale oblike vulkanov in ljudi, oblečenih v usnjene hlače in jakne.
"Glacieri. Ledeni magi, zaprti vase in nezgovorni. Njihovo domovanje je v ledenih gorah, ampak zaradi smrtniškega onesnaževanja je vedno več mrtvih. Le še vprašanje časa je, kdaj bodo popolnoma izginili."
Plameni so se umaknili in zdaj je Asha gledala ledene gore, med njimi pa so bili ljudje. Čeprav bi človek pričakoval, da bo med vsem tem ledom ledeno mrzlo, so bili ljudje oblečeni le v živalske kože. Njihovi obraziso bili upadli in bledi in vsi so bili videti na robu smrti.
"In še zadnji, Styxi. Magi teme in smrti. Živijo v podzemlju in ker od tam niso prišli že več tisočletji, Laboratorij predvideva, da so mrtvi. Ampak v Svetu imajo še vedno predstavnika."
Pred Asho se je izoblikovala le tema. Praznina in črnina, v kateri bi se izgubila, če se ne bi spet preoblikovala.
"Svet. Ali Svet varuhov, kot ga imenuje Laboratorij. Sestanki sveta so samo, ko se pripravlja vojna ali se varuh zamenja. Varuhi so najmočnejši predstavniki svoje vrste.
Zato te ne smejo dobiti, Asha. Varuhinja Infernov si. In Will tudi. Laboratorij se že nešteto let trudi, da bi v roke dobil varuha, ampak ti so preveč izmuzljivi. Če vaju ujamejo zdaj, ko bežita, sta mrtva. In z vama cel svet."
Asha se je znašla v prostoru, zgrajenem iz belega kamna. Na njeni levi je stala ženska z belimi lasmi in upadlim obrazom. Glacierka. Oblečena je bila v krzno snežne lisice in v laseh ji je počivala majhna tiara iz belih krempljev.
Zraven nje je stal moški, ves v črnem. Celo oči in ustnice je imel črne. Njegova koža je bila bleda, ampak to je bilo na njem vse, kar ni bilo ovito v črnino. Najbrž je bil Styx, ampak Asha ni bila prepričana, saj jih ni videla.
Na njeni levi je stal... Ashi je srce otrpnilo. Will. Will v beli tuniki in sivih kavbojkah. Vse ostalo je bilo enako, ampak nekako ga je bilo čudno videti v belini.
Zraven njega je stala ona. Asha. S prsti se je skoraj dotikala njegovih, ampak nekako se ji je zdelo, da se v Svetu ne sme kazati čustev. Oblečena je bila v črno usnjeno jakno in hlače iz enakega materiala. Edino, kar je namigovala, da je Inferna, so bile tanke rdeče črte na robu hlač in jakne. Gorele so.
Drugače se ni dosti spremenila. Njeni lasje so bili še vedno rjavi, ampak... Oči so bile rdeče in iz njih je sijal ogenj.
Potem je prizor ugasnil.
"Pojdita v dvorano mrtvih ljubezenskih pisem. Tam te čaka odgovor na vprašanje, ki si ga postavljaš že vse odkar si videla Willa na tistem bojišču."
Potem se je stemnilo in Asha se je zbudila v Willovem naročju.
~~~~~
Asha ni vedela ne kje je, ne kje bila pred tem. Edina stvar, ki jo je opominjala na to, da ni v svetu smrtnikov, so bile Willove roke na njenem telesu. Nosil jo je. Kam? Ni vedela. Ničesar se ni spomnila. Ničesar.
Ni odprla oči. Ni se ji zdelo vredno. Na telesu je čutila občasne tresljaje in ugotovila, da Will teče. Will. Je v redu? Omotično je odprla oči in ko se je njem pogled srečal z njegovim, je vedela vse.
Magi.
Laboratorij.
Ogenj.
Glas.
Ogenj. Predvsem ogenj.
Ni ga bilo več. Ni ga več čutila in če se ne bi spomnila tistega groznega občutka, da so se ji vžgale kosti, mogoče sploh ne bi verjela, da je bil tam. Da ji je zavrela kri, da se ji koža stopila...
Will je opazil njene odprte oči in v njegovih je opazila rahlo iskrico sreče. Hitro je izginila.
"Tukaj si," je s šibkim glasom rekla. "Tukaj si. Tukaj."
Ni mogla verjeti. Pogasil je njen ogenj, potem pa še prišel ponjo...
"Tukaj si. V redu si," je še enkrat ponovila in na njegovih ustnicah zasledila kratko sled nasmeška.
"Kam greva?" je vprašala.
"Ne vem. Stran od teh ljudi." Njegov glas je bil nežen, kot zimski veter. Drugače se Will ni spremenil, odkar ga je zadnjič videla. Še vedno je imel blond lase, ampak njegove oči... Bile so še lepše, če je to sploh možno. Okoli zenic, kjer je bila prej turkizna barva oceana, je zdaj prevladovala srebrna barva. Asha si ni mogla pomagati, da ne bi strmeti vanje.
"Ne," je nagonsko rekla in se naenkrat počutila, kot da te in naslednje besede ne bi prišle iz njenih ust. "Morava v dvorano mrtvih ljubezenskih pisem." Je to sploh rekla ona?
"Zakaj?"
"Tam so dgovori o najini preteklosti." Spet. Tega odgovora ni oblikovala v svoji glavi.
"Kako to veš?" je vprašal Will, vedno bolj sumničav.
"Ko sem... omedlela... sem slišala glas. Vse mi je povedal. O tem svetu." Videla je sumničavost v njegovih očeh in zato jo je popadla neke vrste jeza. Ni vedela, zakaj. "Zaupaj mi. Povedala ti bom vse, samo pojdiva tja."
Ni bilo časa za premišljevanje in Will se je tega zavedal. Zavil je na nek hodnik in Asha je videla, da ne omahuje pri izbiri poti.
"Ali veš, kje je ta dvorana?"
Will se je zdel še sam presenečen nad tem, da je prikimal. "Nekoč sem bil tu..." je zamrmral. "Podzavesto vem, kam moram."
Asha se je počutila enako. Tega ni znala razložiti, samo... vedela je. Tudi ona je bila nekoč tukaj.
Kmalu se je Will ustavil v nadstropju tako globoko pod zemljo, da svetloba, čeprav je bila cela stavba narejena iz stekla, ni prišla do sem. Vrata so bila lesena s tolkalom, kar se ni skladalo z modernim videzom stavbe. Asho je odložil na tla. Za hip je začutila omotico, ampak jo je poskusila odmisliti. Pogledala je Willa, ta pa je prikimal. Odrinila je težka vrata.
Znašla sta se v temnem prostoru. Asha je potrebovala nekaj časa, da so se njene oči navadile na svetlobo, ko pa so se, je najprej razločila ogromne kupe papirja. Dvorana je bila ogromna in do vrha natlačena s papirji.
S pismi.
Asha je pogedaa Willa in razločila zaprepaden izraz na njegovem obrazu. Tudi sama se je počutila enako.
Nenadoma pa je v sredi pisem zagledala svetlobo ognja. Pisma niso zagorela, kar se ji je zdelo čudno. Spet je pogledala Willa, ampak ognja ni opazil. Namrščila se je.
"Kaj je?" jo je vprašal Will, ko je videl izraz na njenem obrazu.
"Ne vidiš ognja?"
"Kakšnega ognja?"
To je bilo dovolj: Asha se je približala kupu, ki mu je grozilo, da se bo podrl. Nekaj pisem je premaknila in zagledala pismo, ovito v rdečo svetlobo. Izgledalo je, kot da gori, ampak brez resničnega ognja.
Odprla ga je.
~~~~~
Dragi Will!
Tu v peklu je v redu. Veliko delam, zato mi bolečina, ki sem jo povzročila, ko sem te zapustila, ne pride ravno do živega. Ampak vsako prosto sekundo mislim nate in bolečina se vrne. Ne morem si oprostiti. Ne morem. Ne vem, ali si umrl tudi ti, ali pa si samo izgubil spomin. Ampak vseeno bom to pisala, kot da si tam, me pogrešaš in misliš name, kot jaz nate.
Ne vem, kako je pri tebi v dolini. Pri nas v vulkanu je bilo v redu, veliko dela, vroče. Skoraj tako kot tu, kjer sem zdaj. Le brez tebe. Ko sem bila še živa, sva se lahko videla vsaj na Svetu, ali pa na skrivaj. Šele tukaj sem se zavedla, kako zelo te pogrešam, ko te ni ob meni. Kako pogrešam tvoje dotike, objeme, poljube.
Nenehno mislim na trenutek, ko sem te spoznala. Se spomniš? Bilo je na večer Izbora. Vse vrste magov smo se po stoletjih prvič od Čiščenja spet zbrale. Inferni, moja vrsta, Styxi, Glacieri in Cycloni, tvoja vrsta. Sklenili smo, da potrebujemo voditelja. Da potrebujemo nekoga, ki bi nas potegnil izpod oblasti Laboratorija.Takrat sva bila oba stara deset let in tam sva bila le zato, ker je bilo treba. A ko so na plan privlekli tisto kroglo z vsemi močmi magov, se je moji moči zmešalo. Ogenj je bil povsod. Ampak tvoj veter ga je pogasil.
Mislim, da so se mi naslednje besede za vedno vtisnile v spomin: "Will Cyclon, Asha Inferno, Juella Glacier in Yves Styx. Novi varuhi."
Zanimivo je bilo, da smo bili vsi stali le deset let. Mnogi se niso strinjali, da bi bili varuhi otroci, ampak tako je pač bilo. Od takrat naprej smo vodili svoje vrste in se srečevali na zborovanjih. Vedno sem te opazovala, vedoč, da me ti ne boš. Ljubezen mi je bila takrat tuja, ampak ko si me končno pogledal v oči, sem vedela. Da te ljubim in te vedno bom. Do konca, kakršen pač že bo.
Nisem vedela, ali sem ti tudi jaz toliko pomenila, kot si ti meni. Kmalu sem izvedela. Po nekem sestanku Sveta si me prosil, naj grem s teboj. Nikoli ne bom pozabila, kam si me peljal. Na kraj, kjer se stikajo vsa območja, kjer živijo magi. Tam si mi rekel, da me ljubiš. Tam sva se poljubila. S samo dvanajstmi leti, ampak veliko ljubeznijo. Želela sem si, da se ne bi nikoli končalo.
Nisem vedela, da je bil konec tako blizu. Ko so naju poklicali v tisto bitko, sem vedela, da te bom izgubila. Ni bilo pomembno kako, ampak vedela sem, da boš odšel. Ali boš umrl ali pa izgubil spomin. Vse bitke so sedaj so bile takšne. Zanje so vedeli le tisti, ki jih niso bojevali. Bojevniki so umrli ali izgubili spomin. Srednje poti ni bilo.
Taka pisma smo napisali čisto vsi, ki smo sodelovali v tisti bitki. Ni bilo pomembno, ali si pisal družini, svoji ljubezni ali komu drugemu. Napisali smo jih predvsem zato, da bi izpovedali svoja čusta pred smrtjo. Prejemnik jih ni nikoli dobil. Zato se dvorana imenuje Dvorana mrtvih ljubezenskih pisem. Dvorana pisem, ki prejemnika nikoli ne bodo našla.
Ljubim te. Vedno sem te in vedno te bom. Zate bi prehodila cel svet, samo da bi te dobila nazaj. Ljubim te.
Asha.
~~~~~
Asha je poskušala to, kar je pravkar prebrala, pretvoriti v misli. Ni ji uspelo. Kaj je pravkar prebrala? Pismo, ki ga je napisala Willu. Preden je šla na bojišče. Pred vsem tem. Pred domnevno smrtjo. Ni verjela, da sta bila že takrat zaljubljena. Amprak takoj, ko se je ta misel vsadila v njeno glavo, je vedela, da je laž. Res, vse se je začelo s samo dvanajstimi leti, ampak veliko ljubeznijo.
Vedela je, da sta se že prej poznala. Ampak pričakovala je bežno poznanstvo, ne ljubezni, čeprav je zdaj postalo smiselno, zakaj čuti toliko do Willa. Ljubezen je bila vedno tam, vseh tistih dolgoh pet let, ki jih je preživela brez njega. Zdaj se je samo zbudila. Šele zdaj se je zavedela, da je še vedno v Dvorani mrtvih ljubeznskih pisem. In da poleg nje stoji Will, ki strmi v neko pismo. Narejeno je bilo iz na videz tako tankega papirja, kot da ga bo vsak čas odpihnilo. Asha je na njem opazila nekaj mokrih krogcev, kar je pomenilo, da Will joka. Želela ga je pogledati, mu reči, da bo vse v redu, ampak ni našla besed.
Čez trenutek je ugotovila, da ji jih tudi ni treba. Vrata Dvorane so se sunkovito odprla in notri je pridrvelo kakšnih deset do zob oboroženih stražarjev. Za njimi je s počasinimi koraki v sobo vstopil v belo oblečen moški s krivimi zobmi.
"Kako lepo, da vaju najdemo tukaj," je s sesljajočim glasom rekel in se zasmejal, kot da bi povedal nekaj res smešnega. "Ampak zdaj bosta morala z nami."
"Jaaa, to se ne bo zgodilo," je rekel Will in njegov glas ni z ničemer nakazal, da je malo prej jokal. V rokah je že imel bodalo in izgledal je pripravljen na ubijanje.
"O, ja, pa se bo," je zažvrgolel moški. "Ne vesta, kako redko se zgodi, da nam v roke padeta Cyclon in Inferna, oba naenkrat. Ti, Cyclon, nam boš povedal, kje shranjujete orožje, tvoja punca," obrnil se je k meni, "pa nam bo dala svojo magijo."
"Še enkrat," je rekel Will z glasom, ki je bil vse drugo kot prijazen. "To se ne bo zgodilo."
Moški je samo tlesknil s prsti in Asha je na svojih nadlakteh začutila železen prijem enega izmed stražarjev. Poskušala se ga je otresti, ampak ni pomagalo. Pomislila je, da bo ga opekla, če je vendar Inferna. Ampak svojih moči ni znala obvladovati, zato bi se lahko zgodilo, da bi zažgala Dvorano.
Začeli so jo vleči po hodniku, nazaj do steklene sobe, v kateri je prej spala. Na nekem križišču so Willa začeli vleči stran od nje. Brcala je in kričala, ampak niso je izpustili, na koncu pa jo je nek nepotrpežljiv stražar udaril v oko.
Vseeno se ni imela namena predati.
"Will!" je kričala vse glasneje. "Will! WILL! WILL!" Njeni kriki so postajali vse bolj obupani in proseči. Vsake toliko je medlo zaslišala svoje ime, ki je prihajalo iz njegovih ust, ampak kmalu je glas utihnil, ona pa še zdaleč ne. Ne glede na to, aali jo Will sliši ali ne, je še naprej kričala njegovo ime. Našla sta se in ni ga imela namena izpustiti. Ugotovila je, da njeni kriki zdaj pomenijo le pe upanje, da Will ve, da ni še umrla. Poudarek na še.
"Utihni, punca!" je za sabo zaslišala glas in na slepo udarila v smer, iz katere je pišel. Na členkih je začutila kri, potem pa še udarec v obraz, preden je omedlela.
--
Odprla je oči in spet zagledala le steklo vsenaokrog. Zavzdihnila je in se kljub kljuvajoči bolečini v levi nogi dvignila. Roka ji je samodejno segla k očesu, v katerega jo je stražar udaril in ugotovila, da je zatečeno. Vseeno ji je bilo za to, ampak vseeno je bilo to, da je lahko gledala gledala samo z enim očesom, malo moteče.
Za steklom je zagledala mnoge obraze, med katereimi je prepoznala le tistega moškega, ki ju je z Willom našel v Dvorani mrtvih ljubezenskih pisem.
"Kaj želite od mene?" je vprašala. Vedela je, da jo slišijo, čeprav se je steklo zdelo zvokotesno. Ker ni dobila odgovora, je vprašala glasneje: "Kaj želite od mene?"
Neka ženska uradnega videza je vstala in si poravnala zdravniško haljo. "Kot najbrž že veš, morajo Inferni vsako leto dati enega od svojih Laboratoriju, ki nato preučuje njihove moči. Na njihovo srečo jim tega letos ne bo treba, saj si se nam ti tako velikodušno ponudila." Na njenih ustnicah se je zarisal nasmešek.
"Ali sploh veste, kdo sem?" je razdraženo vprašala in upala, da bo dejstvo, da je varuhinja, kaj pripomoglo k njenemu mučenju.
"Inferna si. Drugo pač ni pomembno," je rekla ženska in se že spet nameravala posvetiti papirjem, ko je Asha rekla: "Varuhinja Asha Inferno sem. In mislim, da moji ne bodo ravno navdušeni, ko izvejo, da njihova varuhinja ni več najmočnejša med njimi."
Ženska jo je nekaj časa gledala in na njenem obrazu ni bilo opaziti nobenega presenečenja. Končno je rekla: "V redu. Res se lahko zgodijo izgredi... Torej te bomo kar ubili. Tako ali tako mislijo, da si umrla v tisti bitki. Ne bodo te pogrešali."
Asha je pričakvala vse drugo razen tega. Bolje bi bilo, če bi usta držala lepo zaprta. Ampak zdaj je bilo prepozno. Ženska je odredila njeno usmrtitev jutri zjutraj, do takrat pa je manjkalo le še nekaj ur. Asha je tolkla po steklu, ga poskušala staliti, z dimom zadušiti ljudi za njim... Ampak ji ni uspelo. Torej je lahko samo sedela v kotu steklenega zapora, razmišljala o Willu in uživala v zadnjih urah svojega življenja.
~~~~~
Asha se ni upirala, ko sta jo dva v belo oblečena stražarja odvlekla iz steklene sobe. Od vsega stekla se ji začelo že počasi mešati in le še vprašanje časa je bilo, preden bi začela kričati in tolči po njem. Asha je zadovoljno opazila, da je na stražarjevi uniformi še vedno madež krvi od takrat, ko so ji vzeli Willa. Poleg tega se je držal stran od nje, kolikor je bilo mogoče, glede na to, da jo je moral napol nositi po prostranih hodnikih.
V nekem trenutku jih je zagrnila tema in Asha je odprla oči, ki jih je nevede držala zaprte. Ko so ji oči privadile na temo, je videla, da hodijo mimo celic v kleti stavbe. Ujela je suhe postave v kotu sobe in spraševala se je, kaj so naredili, da so jih zaprli. Nekateri so samo stali na sredi sobe in gledali v prazno, drugi pa so jo proseče gledali. Ugotovila je, da se ji smilijo. Izgledali so nedolžni, s tistimi velikimi očmi in prosečim pogledom v njih.
Njene misli so se poglobile, ko je zagledala otroka. Sedel je v kotu celice in glavo je imel zakopano v dlani. Izgledal je, kot da joka. Potem pa jo je prešinilo. Vsi do zadnjega so bili Inferni. Vsi do zadnjega so bili pripadniki ljudstva, ki bi ga morala varovati. Ščititi. Pa se jim je izneverila.
Potem pa je zaslišala zvok. Zvok udarjanja železa ob železo. Otrok je dvignil pogled, prav tako vsi, ki so bili v celicah. Zvok je prihajal od moža s kot pepel sivimi in rdečimi očmi. Tukaj je izgledal najstarejši, v očeh pa mu je sijalo upanje. Nekaj, za kar se je zdelo, da je tukaj nemogoče najti. Z okovi na svojih rokah je udarjal ob rešetke.
Bum-bum-bum.
Ne zato, da bi pobegnil.
Bum-bum-bum.
Ampak zato, ker je imel upanje.
Bum-bum-bum.
Ona je bila upanje.
Bum-bum-bum.
Zvok se je okrepil, dokler niso ob rešetke udarjali prav vsi zaporniki.
Bum-bum-bum.
"To je zate," je zašepetal nek starec, vendar ga je kjub močnemu udarjanju slišala.
Bum-bum-bum.
Zdaj se je udarjanju pridružilo tudi rjovenje in Ashi dalo zagon. Vseeno ji je bilo, če zgodi cela prekleta stavba in vsi v njej. Vsi zaporniki so bili Inferni, ogenj jim ni mogel do živega. Ampak Will... Upala je, da če ognju naroči, naj pusti Willa pri miru, ga tudi bo.
Bo.
Osreditočila se je in sleherni del svojega telesa spremenila v ogenj. Ona je smrt, ogenj, ki požira svetove, enega po enega. Ona je ogenj, ki ga ni mogoče krotiti. Ona je njegova varuhinja. Ona ga bo usmerjala. Ona bo požagala vse ljudi, ki so Infernom vsako leto vzemali življenja. Požgala bo ta pokvarjen svet in iz njegovega pepela zgradila novega.
~~~~~
Stražarja sta zgorela, prav tako sleherna stena v ječi. Zaporniki so nekaj časa stali v smrtni tišini, potem pa izbruhnili. Nekateri so ji stisnili roko, ostali pa samo kričali drug čez drugega in na usta se ji je prikradel nasmeh. Iskren, prvi po nekaj tednih.
To so ljudje, ki jim je pripadala. Neorganizirani, umazani, polni življenja. Popolno nasprotje laboratorija.
Združeni v ognju. Laboratorij bodo požgali do tal. Asha je že vohala vonj stopljenega stekla in srečno zatulila. Ko so jo zaporniki videli navdušeno, so začeli kričati še glasneje in pognali so se skozi vrata, Asha pa z njimi.
Ampak imela je drug namen. Will. Najti ga mora. Vijugala je po hodnikih in ko je naletela na prvega stražarja, ga je pritisnila ob steno in se zdrla nanj. Še sama ni vedela, kaj ji leti iz ust, kaj šele on.
"Kje je Will?" se je zadrla prvi razločni stavek do sedaj. Stražar je bil nekaj časa tiho, nato pa zatulil od bolečine, ko mu je v zapestje zarila nož.
"V redu, v redu!" Izvlekla je nož in zasikala vanj. "Naprej po hodniku je. Ampak..."
Asha ga ni več poslušala. Pognala se je po hodniku, nato pa čez nekaj ugotovila, da je nekaj narobe. Tla so se upogibala. Pogledala je dol in videla, da se topijo. Začela je toči hitreje. Dokler ni zaslišala medlega zvoka. Willovega krika.
"Will! WILL!" je kričala in sledila njegovemu glasu, dokler ni prišla do steklene sobe, kakršna je bila njena. Notri je bil Will, tolkel je po steklu, vendar je nehal, ko jo je zagledal. Asha ni izgubljala časa. Takoj je položila roke na steklo, to pa se preprosto stopilo. Will se ni oziral na to, da se zna zgoditi, da bo stopila tudi njega, tamveč jo je objel. Zaslišalo se je cvrčanje, potem pa je Asho zapustila vsa vročina in ogenj. Tudi je stisnila Willa, potem pa se spomnila, da morata stran.
"Will. Zaporniki bodo stopili stavbo. Stran morava."
Resno je prikimal, potem pa me dvignil od tal in stekel. Bil je hitrejši od vetra, tako hitro je tekel, da Asha ni razločila okolice, ki je švigala mimo njiju.
Ko se je ustavil, ni okleval. Silovito jo je poljubil, ona pa mu je poljub vrnila. Končno sta bila na varnem. Skupaj. Iz daljave so se slišala navdušeni kriki in Asha je vedela, da je z Laboratorijem konec. Svodobni so.
"Vsem varuhom," se je zaslišalo iz nikoder določeno. Will je zavzdihnil in Asha si ni mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. "Točno ob polnoči bo na Stičišču sestanek, kjer boste dorekli, kako naprej. Laboratorij je padel. Srečno in usoda vam ni več treba biti naklonjena."
Asha se je namrščila. "Kaj je z 'in usoda vam ni več treba naklonjena'?"
Will se je zahehetal. "To so včasih uporabljali, ko je Laboratorij vzel enega izmed Infernov. Kmalu je postal nekakšen 'moto' celotne Magije. 'Srečno in naj vam bo usoda naklonjena.'"
Asha se ni niti spraševala, od kod to ve. Samo naslonila se je na njegove prsi in rekla: "Torej samo še Svet, pa bo konec."
"Pa bo konec," se je strinjal in ji zakopal obraz v lase. Asha se je prvič po dolgem času spet počutila srečno.
~~~~~
PET LET POZNEJE
Asha je sedela na pečini na nekdanjem Stičišču. Tu se je vse začelo in tu se je tudi končalo. Pred petimi leti, ko sta Asha in Will odšla še na zadnji sestanek Sveta, so sklenili, da bodo naredili boljši svet. Nič več poskusov na magih. Nič več zatiranja. Nič več Laboratorija. Svet so razpustili, ampak magi niso želeli, da bi ostali brez voditeljev. Zato so varuhe obdržali. In ko je varuhinja Glacierov, Juella, izvedela, da sta Asha in Will zaljubljena, jo je najprej skoraj pobralo od smeha, potem pa si je vbila v glavo, da jima bo načrtovala poroko. Asha jo je poskušala prepričati, da naj tega ne stori, ampak je takoj po sestanku Sveta razglasila celotni Magii, da se bosta poročila. In Will se ni upiral, kakor je Asha pričakovala, da se bo. Samo smehljal se je, zato se je še ona.
In celo Yvesov kamniti obraz se je zmehčal, ko je videl Juellino navdušenost. Takoj, ko je omenila poroko, se je vsa resnost končala. Ashi je, kot prvo, odleglo, da sestanki Sveta niso tako uradni, kot je pričakovala, in kot drugo, Juella je sčasoma postala njena najboljša pijateljica. Nenehno je govorila, ampak Ashe to ni motilo.
Tako sta se Willom poročila. Poroka je bila čudovita, ampak prišla je celotna Magia, Asha pa je sovražila pozornost. Vseeno pa se je sprostila takoj, ko sta bila uradno mož in žena. Dokaz, da se različne vrste magov med seboj lahko zaljubijo.
Leto po tem, ko jo bil Svet razpuščen, se je Asha odločila, da je čas za njen obisk človeškega sveta. V Magii so zgradili prehod, ki jo je popeljal naravnost pred njeno šolo. Želela si je obiskati eno samo osebo. In jo zafrkavati ter prestrašiti do smrti.
Ko je stopila v šolo, je bil ravno glavni odmor. Deny se je kot ponavadi smejala skupaj z njeno skušinico popularnežev. Asha je šla naravnost do njih.
"Hej, Deny," jo je narejeno navdušeno pozdravila, ta pa jo je gledala, kot bi padla z drugega planeta. "Ti naj bi bila mrtva."
"Naj bi bila? Oh, ja, vem. Ampak očitno sem živa, kajne? In mislim, da je prišel čas, da malo še ti trpiš, kot sem jaz," je rekla in na Denyjinih laseh je zaplesal umeten ogenj. Ni je ranil, ampak Deny je kričala in kričala, dokler ji je ni odpovedalo grlo. Asha se je histerično smejala, kmalu pa se je zraven nje pojavila tudi Juella.
"Asha, rekla sem ti, da se ne smej brez mene!" jo je pokarala, potem pa se smejala tudi ona. Ko je Deny videla, da ji ogenj en bo nič naredil, je stopila naravnost do nje.
"Si njena pijateljica?"
Juella je med smehom pokimala.
"Veš, veliko bolje bi ti bilo v moji družbi..." je začela Deny, ampak Juella je samo zamahnila z roko in ji jezik spremenila v led. "Oh, kakšna težakinja," je zavzdihnila in Asha je rekla samo: "Adijo!" potem pa se obrnila in zakorakal nazaj v prehod.
Skratka, ko je o vsem tem razmišljala na pečini, je ugotovila, da je naredila vse. V sirotišnici je naredila seznam stvari, ki jih želi narediti. Listek je potegnila iz žepa in ga razgrnila.
SEZNAM ŽELJA
- izvedi, zakaj nimaš spominov
- najdi fanta, ki ti je na bojišču pomagal
- muči Deny in se pri tem histerično smej
- dobi prijateljico
- poroči se
- umri srečna
Asha je predvidevala, da je naredila vse. Razen prve točke. Ni izvedela, zakaj se ničesar ne spomni. Ampak je ni več zanimalo. Imela je vse, kar je potrebovala. Čudovitega moža, prijateljico, kraljestvo, ki jo je imelo rado. Res bo umrla srečna.
Nasmehnila se je in pogledala v zahajajoče sonce. Mebo je bilo modro, barve okoli sonca rdeče, obzorje črno in sneg pod njo bel. Vse barve kraljestva, ki mu je pripadala. Med temi barvami se je izgubila in zaprla oči.
Asha je počasi odprla oči. Presekala jo je grozna bolečina, ampak ni jih zaprla. Poskušala je v svoje vidno polje ujeti kaj več kot samo krvavo zemljo, ampak ji ni uspelo. Na koncu je oči spet zaprla in upala, da ji jih ne bo nikoli več treba odpreti. Vse jo je bolelo in od vonja zasušene krvi ji je bilo slabo. Upala je na smrt, na temo. Ampak nič od tega ni prišlo. Samo še več bolečine.
Slabotno je odprla oči in s pogledom začela iskati kakršen koli znak, zakaj je tukaj. Ni se spomnila. Ničesar se ni spomnila. Kaj se ji je zgodilo? Zakaj je tukaj?
Nenadoma pa je zaslišala korake. Močne korake, ki so odmevali po praznem bojišču in ustvarjali zvok železa, ki trči ob železo. Asha je opazila, da moški nosi čevlje, oblečene v železo, samo ni vedela, zakaj. Hodil je po mečih, ki so ležali na tleh, vsake toliko kakšnega pobral, si ga ogledal, in ga vrgel nazaj na krvavo zemljo.
Potem pa je zaslišala slaboten stok.
Tudi moški ga je, saj se je takoj obrnil in Asha je zagledala žensko z lasmi, ki so bili nekoč beli, zdaj pa rdeči od krvi in črni od zemlje. Zasledila je droben nasmeh na licih moškega in trenutek kasneje zaslišala švist železa. Vedela je, kaj se je zgodilo in hitro zaprla oči. Telo ji je že ob tako majhnem gibu presekala takšna bolečina, da bi skoraj zakričala, ampak je samo zajela sapo. Upala je, da moški tega ni slišal in odprla oči. Zagledala je lase ženske, ki je prej zastokala in iz glave ji je štrlel ročaj noža. Asha se je komaj zadržala, da ne bi bruhala in dejstvo, da moškega, ki je to naredil, ni bilo nikjer, ni ravno pomagalo. Lahko, da je odšel, ali pa naprej gleda, ali je kdo živ. Le še vprašanje časa je bilo, kdaj bo našel njo.
"Ne premikaj se," je zaslišala glas za sabo in se komaj zadržala, da ni trznila od presenečenja.
"In zapri oči. Kar koli se zgodi, ne odpri jih," je še dodal in Asha je na tihem premlevala, ali mu lahko zaupa. Najbrž že, če ji želi pomagati, da ne umre, ampak vseeno bi jo lahko tako pretental, da bi moški lahko prišel bližje in ubil tudi njo.
Odločila se je, da bo zaprla oči.
--
Znašla se je med plameni. Lizali so ji telo, vednar je ogenj ni opekel. Ni čutila niti njegove vročine, niti slišala njegovega prasketanja, ki ga je imela tako rada. V njeni glavi je bila samo tišina, smrtonosna tišina, ki ji je parala živce.
"Asha! Pomagaj!" Nenadoma je zaslišala glas, ki je prihajal iz kota sobe. V njem je čepela majhna deklica in v rokah držala punčko, narejeno iz krp. Po licih so ji tekle solze, ki jih je osvetljevala svetloba ognja. Asha je bila prepričana, da ga deklica lahko sliši in čuti, drugače ne bi tako kričala. Hotela se je premakniti, ji pomagati, jo potolažiti... Ampak ni mogla. Noge se niso odzivale, lahko je le stala tam in gledala, kako je deklica zgorela v pepel.
--
Sunkovito je vdihnila in se skoraj zadušila od kašljanja. Ugotovila je, da še vedno leži na bojišču, kar je pojasnilo, zakaj je v zraku toliko pepela, ki ga je ravno vdihnila. Ni vedela, kdaj zaspala, ampak glas je ni opozoril zaradi kašlja, zato je predvidevala, da je moški odšel.
Zaslišala je šumenje listja in nekaj stokov, tako da je vedela, da je lastnik glasu vstal. Ni se upala premakniti, kmalu pa je tudi ugotovila, da sploh ne diha. Ni več slišala nobenega premika, zato je sklenila, da je varno. Vdihnila je in se toliko premaknila, da je v svoje vidno polje ujela svetlolasca z modrimi očmi.
Ki so strmele naravnost vanjo.
Bile so najlepše oči, kar jih je Asha kdaj videla. Kot ocean, ob zenicah turkizne in nato temno modre kot globina morja. Ko se je Asha zavedela, da strmi vanje, je preusmerila pogled k njegovemu oklepu. Nekoč je bil sivo-bel, zdaj pa je bil zaradi krvi in pepela že skoraj črn. Ob robu je opazila rano, in ko je neznanec ugotovil, da strmi vanjo, si jo je pokril z dlanjo. Asha je predvidevala, da bolj zaradi bolečine kot česa drugega.
"Si v redu?" jo je vprašal in Asha je otrpnila ob melodiščem tonu njegovega glasu. Njena usta so ostala nema, čeprav je mislila odgovoriti. Na koncu je iz sebe spravila le: "Kaj se je zgodilo tukaj?"
Videla je, kako je neznanec nagnil glavo, kot bi se sam spraševal prav isto. Ni vedela, ali je tudi on izgubil spomin, ampak takrat je zaslišala korake.
Zasukala se je, ampak preden jo je zagrnila tema, je videla le moškega in nož, ki je letel proti njenim prsim.
~~~~~
PET LET POZNEJE
Asha Nevryl se je sedela v učilnici in se dolgočasila. Sovražila je šolo, ampak ne zato, ker bi ji bilo dolgočas ali ker je sovražila teste, kot njeni sošolci. Ne, ona jo je sovražila zato, ker je vedela, da spada sem. V ta svet. Ni se ji zdelo vredno učiti o kotih, slovnici ali koliko prebivalcev ima Evropa. Ni je brigalo. Pred petimi leti, ko se je zbudila na bojišču, ni vedela, kje je in kako je tja prišla. Ni ji bilo ravno v pomoč, ko ji je moški, za katerega je kasneje izvedela, da mu je ime Zack, vrgel nož v prsi, da je za nekaj centimetrov zgrešil srce. Zbudila se je v sirotišnici za smrtnike. Vsak dan je sanjala o odhodu in se hkrati jezila, ker ni vedela, kam zares spada. V svet smrtnikov zagotovo ne. Kam torej?
Njene misli je prekinil učiteljičin glas: "Razred, imamo novega učenca."
Dvignila je pogled izza zavese svetlo rjavih las in zagledala fanta približno njenih let. Bil je izjemno postaven in Asha je za sabo zaslišala vzdihovanje deklet. Zagovoto je bila med njimi Deny, najpopularnejša punca v razredu, znana po tem, da se zaljubi v vsakega novega učenca. Nekje je zaslišala 'kako je lep' in še nekaj, česar ni dobro slišala. To je bila zagovoto Feyra, pametnjakovička, ki nos ves čas tišči v knjige. Če je kdaj odmaknila pogled od njih, so bili vsi sveto prepričani, da bo napočil konec sveta. Ampak Feyra ima tudi fanta in ta jo je jezno pogledal, ko je izrekla te besede. Asha je vedela, da se bosta, kot po navadi, skregala, potem pa se čez pet minut spet zalizovala kot ponoreli pijavki. Še nekaj deklet je zaljubljeno gledalo fanta, ampak nekatere so odmaknile pogled, ko jim je Deny nemo sporočila: 'če se mu približaš, te ubijem z nožem za maslo'. Ampak fant ni gledal nobene izmed njih. Gledal je Asho. Opazoval jo je s široko odprtimi očmi, kot bi se je od nekje spomnil. Ona se ga zagovoto ni, zato ni razumela, zakaj tako strmi. Poleg tega ni vedela, kaj je tako posebnega na njem. Bil je samo eden od lepih fantov. Ni vedela, zakaj se vsem tako meša. Imel je navadne blond lase in... Asha je široko odprla oči.
Njegove oči so bile kot ocean. Turkizne in temno modre. Oči, ki jih je že videla. Ta fant je bil na bojišču, takrat, ko je skoraj umrla.
"No, vidim, da poznaš Asho," je rekla učiteljica in pogledala k fantu. Ta je medlo prikimal, kot da bi bil z mislimi čisto drugje. Saj je bila tudi sama.
"Asha," je ponovil in videla je Deny, kako jo je poskušala ubiti s pogledom. "Tako ti je ime?"
Prisilila se je, da je prikimala, čeprav je grozilo, da bi ga zasula z vprašanji. Se tudi on ne spomni ničesar? Zakaj je tukaj? Zakaj je ona tukaj? Zakaj je bila potrebna tista vojna? Se mu je zgodilo enako kot njej?
"Oh, saj res! Razred, to je Will..." Učiteljica je pogledala fanta, kot da bi pozabila njegov priimek. A ta je zmajal z glavo in rekel: "Samo Will." Učiteljica je prikimala in preden bi lahko rekla še kaj, se je Will počil na stol zraven Ashe. Ta je zardela kot kuhan rak in se kradoma ozrla k Deny. Ta je izgledala, kot da bi jo najraje ubila in svinčniku, ki ga je stiskala v roki, je grozilo, da se bo zlomil. Asha se je rahlo nasmehnila. Končno ni imela Deny vsega. Zdelo se je, da je to všeč tudi drugim dekletom v razredu, saj so Ashi nekatere nemo sporočale nekaj, kar je razumela kot 'čestitam'.
Ura se je nadaljevala, ampak ne ona ne Will nista poslušala, on je nekaj čečkal po zvezku, ker pa Asha ni ničesar razbrala, je kmelu odvrnila pogled. Po petih minutah jo je dregnil s komolcem in pomignil na svoj zvezek. Asha je pogledala, čeprav je dvomila, da bo lahko kaj razbrala, ampak tam je bilo z lično pisavo napisano:
Tudi ti se ne spomniš ničesar, kar je bilo, preden sva se znašla na bojišču?
Rahlo je odkimala in napisala:
Ne. Ampak zakaj si ti tukaj?
Ni mislila kot kakšna žalitev ali kaj takega in videla je, da je Will razumel, kaj je imela v glavi. Za naslednje sporočilo je potreboval več časa, čeprav je pisal zelo hitro.
Ko te je Zack zabodel, sem jaz zabodel njega. Tvoje telo sem poslušal zvleči z bojišča, ampak nekaj je preprečevalo, da bi ga zapustil. Tam sva bila toliko časa, da sem mislil, da si že umrla. Samo midva sva preživela, poleg tiste ženske, ki jo je nato Zack zabodel. Potem pa sem zagledal svetlobo, da sem moral zapreti oči in znašel sem se v sirotišnici.
Ko je ugotovil, da je prišla do konca, je dopisal: Za smrtnike.
Preden bi lahko še kaj napisala, je zazvonilo in Will se je pognal iz razred, še preden je Asha dala zvezke v torbo.
~~~~~
Asha je molče stopala po širokem hodniku osnovne šole Wirary. Zelo dobro jo je poznala in zato je lahko po neskončnih stopniščih in zavitih hodnikih vijugala, skrita pod zaveso las. Vse odkar se je zbudila v sirotišnici, ni pustila, da bi ji kdo postrigel lase. Oboževala je, kako ji padajo na obraz, saj je tako nihče ni prepoznal. Asha je sovražila, ko je bila v središču pozornosti. Najhuje je bilo, ko je prvič prišla sem. Vsi so strmeli vanjo in jo ogovarjali, ampak njej ni bilo do pogovora. Kmalu so to opazili in jo pustili, da je med odmori čečkala po zvezku ali brala.Knjige so bile skoraj edina stvar, ki ji je bila v svetu smrtnikov všeč. Poskusila je brati vse. Ljubezenske, znanstveno-fantastične, fantazijske, kriminalke. Najbolj so ji bile všeč kriminalne in fantazijske, saj so jo spominjale na svet, v katerem je nekoč živela. Ni vedela, kakšen je bil in kako je izgledal, ampak ko je brala, si je lahko predstavljala. Lahko, da je živela v duplini pod zemljo, v steklenem gradu ali pa mogoče sredi skupine vampirjev. Samo s knjigami je lahko pobegnila stran od Deny in ostalih nadležnih sošolcev.
Asha je ravno prišla do omaric, ko jo je za ramo grobo prijela roka. Obrnila se je in zagledala Deny, ki ji je v očeh bliskala zloba. Asha je zavzdihnila, saj je točno vedela, na kaj bo nanesel pogovor.
"Mi lahko poveš, zakaj te je Will gledal kot nekaj, kar je iskal vse svoje življenje?" jo je vprašala skozi stisnjene zobe in tako potrdila njene sume.
Asha je dobro vedela, da ji ne sme povedati za tisto na bojišču, kar pa je pomenilo, da ji ne sme povedati nič. Zelo dobro je znala lagati. V sirotišnici se je zlagala o skoraj vsem, razen o svojem imenu. Njeni starši so mrtvi. Sem je prišla po pomoč. Nima bratov in sester. Prihaja iz Chicaga. Ker se na smrtniška mesta ni ravno spoznala, je samo bleknila ime mesta, ki ga je slišala omenjati njeno sostanovalko Amy. Vse so ji verjeli in se sploh niso trudili, da bi zadevo bolje raziskali. Ne glede na vse pa je Asha poskušala v sirotišnici preživeti čim manj časa.
"Ne vem," je Asha odgovorila Deny. Tej se je videlo, da ji ne verjame in Ashi se sploh ni dalo ukvarjati s tem. Obrnila se je, da bi odprla omarico, se preoblekla in čim hitreje odšla, ampak Deny je roko naslonila na omarico, da je ni mogla odpreti.
"Veš," je zasikala. "Govori."
Preden bi lahko Asha karkoli naredila, je izza vogala prišel Will. Torbo nosil na eni rami, iz ušes pa so mu visele slušalke. Asha je videla, da so se mu zaiskkrile oči, ko jo je videl, ampak ta lesk je odšel nemudoma, ko je opazil Deny.
"Will!" je rekla in Asho je presenetilo, kako hitro je zamenjala zloben ton glasu za zaljubljenega. Will je samo stiskal ustnice in Asha je bila prepričana, da bi najraje zakričal, ko se mu je Deny obesila za vrat. Takoj mu je začela razlagati, da imajo v centru mesta najboljši sladoled in da bi lahko šla skupaj na kakšno sadno kupo. Ashi ni ušlo, kako je Willa za roko počasi vodila stran od nje. Ampak njemu več kot očitno ni bilo do Denyjine družbe in v tistem trenutku je Asho gledal s pogledom, ki je pravil: 'Reši me.'
Komaj je zatrla nasmešek, ampak vseeno ni vedela, kaj bi rekla Deny, da bi se nehala obešati po njem. Ali jo užali in tvega, da dobi klofuto ali pa si izmisli, da sta z Willov par in da ni lepo, če se obeša po fantih, ki imajo že punce. Oboje se ji zdelo popolnoma nesmiselno, ampak na srečo ji ni bilo treba nič narediti. Will se je iztrgal iz njenega prijema in ji rekel: "Moram iti. Asha, prideš?" Začel je hoditi proti izhodu, Asha pa je čisto okamenela. Nekako se je prisila, da je odprla omarico in se obula, potem pa stekla za njim. Za sabo je zaslišala Denyjin sladek glas: "Will, najbrž si želiš, da ne bi sedel zraven nje. Jutri bi se lahko presedel k meni!"
Asha je vedela, da jo je Will slišal, ampak ni ničesar odgovoril. Deny se jebesno zasukala na peti in izginila na hodnik, onadva pa sta izstopila iz šole.
~~~~~
Asha ni vedela, kam gresta z Willom, po drugi strani pa ji je bilo čisto vseeno. Samo da ni v sirotišnici. Na tistem kraju ni bilo ničesar, kar bi bilo zabavno. Izgledala je kot stavba iz osemdesetih, okna so bila tako umazana, da so bila bolj podobna sivim stenam v sirotišnici, kot pa oknom. Nekako so upravniki vedno vspeli otroke po sobah razvrstiti tako, da so se med sabo sovražili. Poleg tega niso upoštevali starosti, zato je Asha, stara sedemajst let, pristala v sobi s petletno deklico Amy, ki ni znala utihniti. Tako je Asha (proti njeni volji) vedela čisto vse o njenem življenju. Kako so ji umrli starši, vedela je vsa imena njenih sošolcev, kdo je popularen in kdo ne. Amy je bila nekako sveto prepričana, da sta z Asho najboljši prijateljici in če sta se srečali na ulici, je visela z njo še cel dan, Asha pa ni imela srca, da bi jo odgnala.
Zdaj sta bila z Willom na ulici, ki je ni poznala. Res je bilo, da ni imela prijateljev, s katerimi bi raziskovala mesto ali pa skupaj z njimi pisala nalogo. Dlje kot od sirotišnice do šole in nazaj skoraj ni šla, ne glede na to, da je tukaj živela že pet let. Po navadi je posedala v kavarni in brala.
"Kam greva?" je vprašala Willa, saj je postala neskončno radovedna. Ta je oči še vedno upiral na ulico in ji ni odgovoril, samo malo hitreje je začel hoditi. Asha je poskušala držati korak za njim, kar pa ni bilo lahko, saj je bil zelo hiter.Takrat je prvič podvomila, ali mu lahko zaupa.
"Hej, saj veš, da te Deny jutri imela na piki, kajne?" ga je vprašala in privzdignila obrvi. Na njegovem obrazu je opazila rahlo sled nasmeška. "Najverjetenje. Ampak nekako imam občutek, da se je moraš ti bolj paziti kot jaz."
Komaj se je zadržala, da ni zavzdihnila ob lepem tonu njegovega glasu. Vedela je, dase mora paziti Deny, kdo ve, česa je sposobna ta punca. Govorilo se je, da je nekoč v sedmem razredu tako popenila, da je sošolca zabodla s svinčnikom v dlan. Asha se je ni bala, ampak iz nekega čudnega razloga jo je skrbelo, če bo kaj naredila Willu. Takoj je odrinila to misel. Saj vendar zna poskrbeti zase.
Will se je ustavil v slepi ulici in Asha je takrat dobila močan občutek, da je nekaj narobe.Ta občutek se je še okrepil, ko je na koncu ulice zagledala senco moškega. V njegovi roki se je svetlikalo nekaj srebrnega. Nož.
Hotela je zbežati, ampak je nek del nje zanimalo, kaj se bo zgodilo.
'Ne bodi neumna,' je pomislila in se pripravila na beg. 'Saj točno veš. Zabodel te bo. Spet.'
Obrnila se je, ampak ji je Will vkleščil roko v svoj železen prijem.
"Torej si jo pripeljal," je rekel moški in s kotičkom očesa je videla, kako je Will prikimal.
"Noah, kaj boš naredil z njo? Prosil si me samo, naj jo pripeljem," je sumničavo rekel Will in Asha je otrpnila. Kdo je bil moški? In zakaj jo je potreboval? Torej je mogoče ne namerava ubiti? Počasi se je zasukala nazaj k moškemu in ugotovila, da v roki nima več noža. Malo si je oddahnila, ampak vseeno ostala v pripravi za tek.
"Zdaj vaju imam oba tukaj. Zakaj ne bi ugotovil, katera maga sta? Začel bom... z dekletom," je rekel moški in nenadoma je njegov glas postal temačen. V roki je spet držal nož, ki ga je izvlekel tako hitro, da Asha tega ni zaznala. Will jo je izpustil, ampak ni več mislila bežati. Stisnila je pesti in naredila korak proti njemu, ampak na roki je spet začutila Willov prijem. Videla je moškega, kako je dvignil nož nadnjo. Zaprla je oči in se pripravila, da ji ga po pognal skozi srce.
Ampak to se ni zgodilo. Odprla je oči in opazila Willa, kako je stal pred njo in držal moškega za nadlaket roke, v kateri je imel nož. Tik za tem mu je roko zasukal nazaj in moški je zakričal od bolečine. Asha je z odprtimi usti videla, kako je Will iztrgal nož iz rok moškega in ga z njim zabodel.
~~~~~
"Ubil si ga," je rekla Asha in začela prestrašeno gledati okoli sebe, kot bi se bala, da je to kdo videl.
"Ubil si ga," je ponovila, on pa je odvrgel nož na tla in pustil, da je truplo padlo na tla. Nekaj časa ga je opazoval, potem pa se obrnil k njej in rekel: "Ali on ali pa ti."
"Ampak... Zakaj si to naredil? Saj se komaj poznava," je rekla in debelo pogoltnila. Ni vedela, zakaj bi toliko tvegal za neznanko. Ni in ni se nehala ozirati naokoli, tako da je kmalu ugotovila, da se ga boji pogledati. Vedela je, da ji ne bo nič naredil, ampak po drugi strani pa jo je prav on pripreljal sem, do moškega, ki bi jo lahko ubil.
"Ne, Asha," je odkimal in jo prijel za brado, da je se je pogledom nehala ozirati po ulici in je bila prisiljena pogleti njega. Od njegovem dotiku je vzdrhtela, ampak je skušala to prikriti. Ni ji ravno uspelo, ampak za to se ni menil.
"Nekako... Občutek imam, da se poznava. Še od prej, preden sva se zbudila na bojišču," je rekel in medlo priprl oči, kot bi ga skrbel njen odgovor. Ni vedela, kaj naj reče. Da se poznata že od prej? Nemogoče. Po drugi strani pa... Nekako je tudi njej nekaj pravilo, da Willa pozna.
"Nevem," je končno rekla. "Ampak zaenkrat sva druga drugemu vse, kar imava. Samo skupaj lahko razrešiva, kaj se je dogajalo na bojišču."
"Ja," je rekel in med njima je nekaj časa vladala tišina. "Zato sem te rešil. Brez tebe... Nevem, če bi sam lahko izvedel vse."
Asha je bila po eni strani razočarana, da je ni rešil zaradi česa drugega, po drugi pa ji je bilo vseeno.
Ampak vedela je, da ji v bistvu ni.
"Ljudje prihajajo," ga je posvarila, ko je ba robu ulice zagledala gručo srednješolcev.
Mislila je, da bo skril truplo ali kaj takega, ampak ga ni. Srednješolci so šli samonmimo, ju na hitro pogledali in izginili za vogalom.
"Ali ga niso videli?" je Asha zmedeno vprašala. Will je odkimal. "Če sem kaj izvedel o smrtnikih, odkar sem tukaj, je to to, da ne vidijo takšnih kot sva midva."
"Kaj to pomeni?" ga je vprašala. Po tej logiki tudi njiju ne bi videli.
"Midva sva tu preveč časa, da bi bila nevidna. Ampak tisti, ki pridejo iz drugega sveta, sveta, ki naj bi pripadala tudi midva, so za smrtnike nevidni," je rekel Will in si šel z roko skozi lase. "On je bil eden izmed njih."
"Čakaj, kako to veš?"
"Odkar sem tukaj, em srečal najmanj pet ljudi z noži v rokah, ki so me hoteli ubiti. Nihče razen mene jih ni videl." Izgledal je, kot da bi imel prizor pred očmi.
Tedaj se je tudi Asha spomnila, da je videla nekaj ljudi z noži v rokah. Ampak samo hodili so in se niso zmenili zanjo. Kot duhovi.
"Kaj je mislil z magi?" se je spomnila Asha. Zanje ni še nikoli slišala.
"Magi..." je zamišljeno rekel Will. "Nekako imam občutek, da so to prebivalci sveta, ki mu resnično pripadava. Najbrž obstaja tudi več oblik, če je moški rekel, da mora ugotoviti, katera maga sva."
"Ampak, Will... Zakaj si me sploh pripeljal k njemu?" je vprašala, a brez kakršnega koli čustva.
"Včasih moraš misliti tudi nase," je medlo rekel. "Ubil bi me, če te ne bi pripeljal."
Nekaj časa sta stala v tišini. Ona bi naredila isto, ampak... Willu se je videlo, da je to naredil s težkim srcem.
"Zakaj me je moški torej želel zabosti?" je vprašala Asha, ki ji je vse skupaj postajalo vse bolj jasno. Ni mogla verjeti, kako hitro Will prišel do tega.
"Ne vem," je odgovoril in se zazrl na konec ulice. Nenadoma pa so se mu oči široko razprle. "Asha. Poslušaj me. Pojdi stran, v sorotišnico, kamorkoli. Ne vrni se sem. Razumeš?"
Razumela je. Ni spraševala. Pognala se je v tek.
~~~~~
Pred čim točno beži? Ni vedela. Ampak Willu je zaupala in vedela je, da zna poskrbeti zase. Bila je že kakšen kilometer oddaljena od tesne ulice, v kateri je Will ubil tistega moškega. Menila je, da je to dovolj. Zadihana se je ustavila in roke naslonila na kolena, da bi prišla do sape. Ni točno vedela, kaj je Will videl na koncu ulice, ampak je lahko predvidevala. Še en moški, ki ga želi ubiti.
"Še en moški, ki ga želi ubiti," je zašetepala in ko je to rekla na glas je vedela, da mu mora pomagati. Ne more ga preprosto pustiti tam. Ne more. Prejšnjo misel, da ne rabi pomoči, je zamenjala skrb.
Obrnila se je in stekla nazaj. Že zelo zgodaj, skoraj takoj po tem, ko je prišla v sirotišnico, je ugotovila, da je rojena za tek. Njene noge so bile dolge in lahke, zaradi česar je lahko pretekla velike razdalje. Prej ni razumela, zakaj s tako lahkoto teče, zdaj pa je. Tam, kjer je prej živela, je morala teči. Bežati. Za preživetje.
Ustavila se je pri vhodu v ulico. Ni vedela, kaj naj pričakuje, ampak vedela je, da zavlačevanje ne bo spremenilo tega, kar bo videla. Če sploh kaj. Kaj, če je Will mrtev? Kaj, če je ubil moškega?
Stresla je z glavo, zaprla oči in globoko vdihnila. Potem jih je spet odprla in stopila na ulico. Prizora, ki ga je videla, ni pričakovala. Will, z glavo obrnjen proti tlom.
In nož, zasajen v njegov trebuh.
Nekaj časa ni naredila nič. Nekaj časa je gledala in se spraševala, kaj vidi. Nekaj časa si je dopovedovala, da se to ni zgodilo. Da jo oči varajo. Zagotovo jo, saj je vendar sama rekla, da Will zna poskrbeti zase...
Potem pa so se ji ulile solze. Will. Will.
Stekla je k njemu, ne menoč se za začudene poglede mimoidočih. Kako niso videli trupla, kako niso pomagali... Počepnila je k njemu in ga s težavo obrnila na hrbet. Solze, ki so ji tekle po licih, so se še okrepile, ko je zagledala njegov obraz. Zlomljen nos, zaprte oči...
"V redu si," je šepetala in gledala, če ima še kje kakšno rano. "V redu si, v redu boš, v redu, v redu, v redu..." To je ponavljala v nedogled, kot da bi ga besede lahko pozdravile.
Will ni odprl oči. Dihal je, ampak tako šibko, da je bil na robu smrti. Kaj mu je naredil moški?
Nenadoma pa je Will tako sunkovito zadihal, da je Asha trznila. Odprl je oči, ki pa so izgledale, kot da nič ne vidijo. Oziral se je naokoli, pogled pa mu je postal na Ashi.
"Asha," je rekel in takoj za tem zakašnjal. Pločnik je poškopila kri. Asha je še naprej jokala in nato presnečena ugotovila, da drži Willa za roko. Ni vedela, ali ga je prijela ona in on.
"Ja, tukaj sem. V redu si. V redu si," je ponovila, čeprav ni več verjela svojim besedam. Še naprej je kašljal in iz njegovih ust je prišlo vedno več krvi.
"Asha, od tu moraš. Lovci... Prišli bodo... Pote..." je govoril Will in njegove besede so postajale vse bolj nerazumljive. Asha ni mogla več ustaviti ihtenja.
Potem pa ji je Will položil krvavo roko na obraz. Kri je ni motila, nič več drugega ni obstajalo kot on, onadva...
"Vate sem se zaljubil takoj, ko sem te prvič videl na bojišču," je dahnil in Ashi se je od joka treslo že celo telo. Z roko ji je zdrsel k lasem. Roko je zasidral v njeno lasišče in ji obraz potisnil k svojemu. Ter jo poljubil. Nežno, tako na lahno, ampak Asha je vseeno čutila vsako ped njegovih ustnic, ki so se stikale z njenimi. Želela je, da ve, koliko ji pomeni, čeprav sta se poznala šele kakšen dan.
Ampak v tistem trenutku je tudi sama ugotovila, da se poznata še od prej, še preden sta se znašla na bojišču. Mogoče sta bila ljubimca, prijateljca lai sovražnika. Vseeno ji je bilo. Važno je samo to, kar je v tem trenutku. Preteklost in prihodnost nista imeli nobene vloge.
Potem pa je Asha zagledala zaslepljujočo belo svetlobo. Preden je omahnila vanjo, pa je zašepetala: "Tudi jaz te ljubim."
In potem ju ni bilo več.
~~~~~
Ashi se je zdelo, kot bi bila pod vodo. Zrak, ki ga je dihala, se ji je zdel težek, vsak premik preveč naporen. Zato je bila pri miru in čakala na temo, da ji zagrne misli. Ampak to se ni zgodilo. Počasi in z velikim naporom je odprla oči, ampak ker je zagledala je steklo vsenaokoli, jih je zaprla nazaj. Upala je, da jih je odprla zadnjič. Bolečina je bila neznosna. Ampak ni bila taka kot tista, ki jo je začutila na bojišču. Čeprav je bilo od takrat že pet let, se je dobro spomnila občtuka. Takrat je bila bolečina topa, površinska.
Zdaj je bila drugačna.
Globoka, kot bi jo ranilo kaj več od navadnega rezila. Ni si je želela več, a je samo ležala tam. Občutek je imela, kot bi jo nekaj pritiskalo k tlom, jo poskušalo uspavati, ko je bila naspana. Ni se poskušala upirati, ampak tudi zaspala ni.
"Zakaj jima samo ne izbišemo spomina in ju pošljemo nazaj?" je zaslišala glas, za katerega se je zdelo, da prihaja izza stekla.
"Zdaj zares vemo, da sta maga. Ko smo ju našli na bojišču, nismo bili sigurni, saj se je v tisti bitki nehote znašlo veliko smrtnikov. Spala bosta, dokler se jima ne pokažejo moči. Takrat ju bomo poslali v njun sektor," je rekel drug glas, ženski in bolj uraden. Ashi se je zdelo, da ga je nekje že slišala.
"Ampak, kaj če se prej zbudita?"
"Kira, saj vem, da si študentka, ampak tole, kar si vprašala, je osnoven podatek," je zdolgočaseno rekel glas. "Ne bosta se zbudila, razen če sta varuha. Nanje ta serum ne deluje zelo dolgo."
Asha je do vsega skupaj prišla zelo hitro. Če se je zbudila, je varuhinja, čeprav ni bila točno prepričana, kaj to pomeni. Mogoče pa ji samo niso pravilno vbrizgali seruma. To misel je takoj odrinila, saj se ji ženska že samo po glasu ni zdela kot nekdo, ki dela napake.
Sklenila je, da se ne bo premikala, ampak ženska je rekla, da naj bi spala dokler se ji ne pokažejo moči. Torej mora samo počakati in se delati, da je ves ta čas spala?
"Gospa," je zaslišala glas, nov in zadihan, kot bi tekel do sem. "Pokazal je moč."
Asha je lahko skoraj zaslišala njeno razburjenje. Tudi sama je bila. Je govoril o Willu?
"Cyclon, Inferno, Glacier ali Styx?" je vprašala. Asha ni razumela niti besede, o čem govorijo, ampak nekako je lahko razbrala, da so to vrste magov.
"Cyclon," je rekel glas in ženska je zadržala dih.
"Cyclon... Z njim imamo dostop do vsega v njihovem sektorju... Ne morem verjeti... Že stoletja se nismo dokopali do nikogar njegove vrste..." je mrmrala.
Asha ni razumela, o čem govori. Še nikoli ni slišala za nič od tega.
"Je ona določena?" je vprašal moški in ženska je odgovorila: "Ne še."
Asha je slišala, kako je moški zavdihnil in nato korake, ko je odšel. Še vedno si ni upala premakniti, bolečina pa se je v tistem trenutku spremenila. Zdaj je bila žgoča, kto bi se ji po žilah pretakala lava. Vse težje je dihala in v plučih je imela ogenj.... Pred očmi je videla plamene in ni si mogla več pomagati. Zakričala je.
Ni se ozirala na poglede ljudi za steklom, ni se ozirala na nič. Ni mogla dihati, plameni so ji lizali pljuča... Želela si je smrti. Želela si je...
Nenadoma je bolečina malo ponehala. Čisto malo, komaj opazno. Ostala je na tem nivoju, mogoče se je celo malo zmanjšala. Asha ni več vedela. Po njej so grabile neznane roke in gledala je v obraze, ki jih ni poznala. Plameni so ponehali še za malo. Potem je ugotovila. Cyclon. Ciklon. Veter. Will ji je gasil pljuča. Will je ugašal njene plamene. Will ji je lajšal bolečine.
Solze, ki so pritekle, so bile solze sreče. Umrla bo v vedenju, da WIll nekaj čuti do nje. Da je on čutil njene bolečine, da jih njej ni bilo treba. Na lica se ji je prikradel nasmeh in zaprla je oči, tokrat prepričana, da za večno. Bolečina je izginila.
~~~~~
"Asha." Zaslišala je oddaljen glas, kot bi bil njegov lastnik zakopan globoko pod zemljo. Ni se ozirala nanj. Je mrtva? Je v peklu? V nebesih? Zdelo se jie je, da nič od tega. Vse okoli nje je bilo v barvi ognja, v njem pa so plesale podobe ljudi, bitk in orožja. Svet, kateremu je pripadala. Svet, kjer ne poznajo nič drugega kot vojno.
"Asha." Glas je bil tokrat bližji in ko je njeno ime ponovil še enkrat, je bilo, kot bi ji kričal na uho. Ni se odzvala, saj ni bila prepričana, če je glas odziv sploh potreboval.
"Svet, v katerem si se rodila, je krut. Brutalen. Vodi ga Laboratorij, skupina znanstvenikov, navadnih smrtnikov. Magi so ga na začetku prezirali, potem pa so izvedli Čiščenje. Razdeljevanje na sektorje. Na štiri, če smo natančni. Cycloni, najbolj zavarovana vrsta, so se po tem, ko so mage razdelili, umaknili v zavetje gorskih dolin. Do njih roka Laboratorija nikoli ni segla. Predobro so zavarovani."
Ob teh besedah so se plameni preoblikovali. Zdaj je Asha stala sredi prelepe doline, skozi katero je tekla smaragdna reka. Okoli nje sotekali otroci, ki so spuščali zmaje, črpav ni bilo vetra. Vsi do zadnjega so bili oblečeni v sivo - bele tunike in hlače. Izgledali so tako... sproščeno.
"Inferni, najmočnejša in najbolj uničujoča vrsta magov, so si v vulkanih naredili svoje zavetje. Ampak Laboratorij od njih vsako leto zahteva eno žrtev, na kateri potem izvajajo poskuse, da bi se dokopali do vira moči Infernov. Ni jim še uspelo, ampak vsake toliko časa odkrijejo kaj novega. Zapomni si, če dobijo tebe, je svet magov že praktično uničen."
Zdaj so se plameni vrnili, le med njimi so zdaj plesale oblike vulkanov in ljudi, oblečenih v usnjene hlače in jakne.
"Glacieri. Ledeni magi, zaprti vase in nezgovorni. Njihovo domovanje je v ledenih gorah, ampak zaradi smrtniškega onesnaževanja je vedno več mrtvih. Le še vprašanje časa je, kdaj bodo popolnoma izginili."
Plameni so se umaknili in zdaj je Asha gledala ledene gore, med njimi pa so bili ljudje. Čeprav bi človek pričakoval, da bo med vsem tem ledom ledeno mrzlo, so bili ljudje oblečeni le v živalske kože. Njihovi obraziso bili upadli in bledi in vsi so bili videti na robu smrti.
"In še zadnji, Styxi. Magi teme in smrti. Živijo v podzemlju in ker od tam niso prišli že več tisočletji, Laboratorij predvideva, da so mrtvi. Ampak v Svetu imajo še vedno predstavnika."
Pred Asho se je izoblikovala le tema. Praznina in črnina, v kateri bi se izgubila, če se ne bi spet preoblikovala.
"Svet. Ali Svet varuhov, kot ga imenuje Laboratorij. Sestanki sveta so samo, ko se pripravlja vojna ali se varuh zamenja. Varuhi so najmočnejši predstavniki svoje vrste.
Zato te ne smejo dobiti, Asha. Varuhinja Infernov si. In Will tudi. Laboratorij se že nešteto let trudi, da bi v roke dobil varuha, ampak ti so preveč izmuzljivi. Če vaju ujamejo zdaj, ko bežita, sta mrtva. In z vama cel svet."
Asha se je znašla v prostoru, zgrajenem iz belega kamna. Na njeni levi je stala ženska z belimi lasmi in upadlim obrazom. Glacierka. Oblečena je bila v krzno snežne lisice in v laseh ji je počivala majhna tiara iz belih krempljev.
Zraven nje je stal moški, ves v črnem. Celo oči in ustnice je imel črne. Njegova koža je bila bleda, ampak to je bilo na njem vse, kar ni bilo ovito v črnino. Najbrž je bil Styx, ampak Asha ni bila prepričana, saj jih ni videla.
Na njeni levi je stal... Ashi je srce otrpnilo. Will. Will v beli tuniki in sivih kavbojkah. Vse ostalo je bilo enako, ampak nekako ga je bilo čudno videti v belini.
Zraven njega je stala ona. Asha. S prsti se je skoraj dotikala njegovih, ampak nekako se ji je zdelo, da se v Svetu ne sme kazati čustev. Oblečena je bila v črno usnjeno jakno in hlače iz enakega materiala. Edino, kar je namigovala, da je Inferna, so bile tanke rdeče črte na robu hlač in jakne. Gorele so.
Drugače se ni dosti spremenila. Njeni lasje so bili še vedno rjavi, ampak... Oči so bile rdeče in iz njih je sijal ogenj.
Potem je prizor ugasnil.
"Pojdita v dvorano mrtvih ljubezenskih pisem. Tam te čaka odgovor na vprašanje, ki si ga postavljaš že vse odkar si videla Willa na tistem bojišču."
Potem se je stemnilo in Asha se je zbudila v Willovem naročju.
~~~~~
Asha ni vedela ne kje je, ne kje bila pred tem. Edina stvar, ki jo je opominjala na to, da ni v svetu smrtnikov, so bile Willove roke na njenem telesu. Nosil jo je. Kam? Ni vedela. Ničesar se ni spomnila. Ničesar.
Ni odprla oči. Ni se ji zdelo vredno. Na telesu je čutila občasne tresljaje in ugotovila, da Will teče. Will. Je v redu? Omotično je odprla oči in ko se je njem pogled srečal z njegovim, je vedela vse.
Magi.
Laboratorij.
Ogenj.
Glas.
Ogenj. Predvsem ogenj.
Ni ga bilo več. Ni ga več čutila in če se ne bi spomnila tistega groznega občutka, da so se ji vžgale kosti, mogoče sploh ne bi verjela, da je bil tam. Da ji je zavrela kri, da se ji koža stopila...
Will je opazil njene odprte oči in v njegovih je opazila rahlo iskrico sreče. Hitro je izginila.
"Tukaj si," je s šibkim glasom rekla. "Tukaj si. Tukaj."
Ni mogla verjeti. Pogasil je njen ogenj, potem pa še prišel ponjo...
"Tukaj si. V redu si," je še enkrat ponovila in na njegovih ustnicah zasledila kratko sled nasmeška.
"Kam greva?" je vprašala.
"Ne vem. Stran od teh ljudi." Njegov glas je bil nežen, kot zimski veter. Drugače se Will ni spremenil, odkar ga je zadnjič videla. Še vedno je imel blond lase, ampak njegove oči... Bile so še lepše, če je to sploh možno. Okoli zenic, kjer je bila prej turkizna barva oceana, je zdaj prevladovala srebrna barva. Asha si ni mogla pomagati, da ne bi strmeti vanje.
"Ne," je nagonsko rekla in se naenkrat počutila, kot da te in naslednje besede ne bi prišle iz njenih ust. "Morava v dvorano mrtvih ljubezenskih pisem." Je to sploh rekla ona?
"Zakaj?"
"Tam so dgovori o najini preteklosti." Spet. Tega odgovora ni oblikovala v svoji glavi.
"Kako to veš?" je vprašal Will, vedno bolj sumničav.
"Ko sem... omedlela... sem slišala glas. Vse mi je povedal. O tem svetu." Videla je sumničavost v njegovih očeh in zato jo je popadla neke vrste jeza. Ni vedela, zakaj. "Zaupaj mi. Povedala ti bom vse, samo pojdiva tja."
Ni bilo časa za premišljevanje in Will se je tega zavedal. Zavil je na nek hodnik in Asha je videla, da ne omahuje pri izbiri poti.
"Ali veš, kje je ta dvorana?"
Will se je zdel še sam presenečen nad tem, da je prikimal. "Nekoč sem bil tu..." je zamrmral. "Podzavesto vem, kam moram."
Asha se je počutila enako. Tega ni znala razložiti, samo... vedela je. Tudi ona je bila nekoč tukaj.
Kmalu se je Will ustavil v nadstropju tako globoko pod zemljo, da svetloba, čeprav je bila cela stavba narejena iz stekla, ni prišla do sem. Vrata so bila lesena s tolkalom, kar se ni skladalo z modernim videzom stavbe. Asho je odložil na tla. Za hip je začutila omotico, ampak jo je poskusila odmisliti. Pogledala je Willa, ta pa je prikimal. Odrinila je težka vrata.
Znašla sta se v temnem prostoru. Asha je potrebovala nekaj časa, da so se njene oči navadile na svetlobo, ko pa so se, je najprej razločila ogromne kupe papirja. Dvorana je bila ogromna in do vrha natlačena s papirji.
S pismi.
Asha je pogedaa Willa in razločila zaprepaden izraz na njegovem obrazu. Tudi sama se je počutila enako.
Nenadoma pa je v sredi pisem zagledala svetlobo ognja. Pisma niso zagorela, kar se ji je zdelo čudno. Spet je pogledala Willa, ampak ognja ni opazil. Namrščila se je.
"Kaj je?" jo je vprašal Will, ko je videl izraz na njenem obrazu.
"Ne vidiš ognja?"
"Kakšnega ognja?"
To je bilo dovolj: Asha se je približala kupu, ki mu je grozilo, da se bo podrl. Nekaj pisem je premaknila in zagledala pismo, ovito v rdečo svetlobo. Izgledalo je, kot da gori, ampak brez resničnega ognja.
Odprla ga je.
~~~~~
Dragi Will!
Tu v peklu je v redu. Veliko delam, zato mi bolečina, ki sem jo povzročila, ko sem te zapustila, ne pride ravno do živega. Ampak vsako prosto sekundo mislim nate in bolečina se vrne. Ne morem si oprostiti. Ne morem. Ne vem, ali si umrl tudi ti, ali pa si samo izgubil spomin. Ampak vseeno bom to pisala, kot da si tam, me pogrešaš in misliš name, kot jaz nate.
Ne vem, kako je pri tebi v dolini. Pri nas v vulkanu je bilo v redu, veliko dela, vroče. Skoraj tako kot tu, kjer sem zdaj. Le brez tebe. Ko sem bila še živa, sva se lahko videla vsaj na Svetu, ali pa na skrivaj. Šele tukaj sem se zavedla, kako zelo te pogrešam, ko te ni ob meni. Kako pogrešam tvoje dotike, objeme, poljube.
Nenehno mislim na trenutek, ko sem te spoznala. Se spomniš? Bilo je na večer Izbora. Vse vrste magov smo se po stoletjih prvič od Čiščenja spet zbrale. Inferni, moja vrsta, Styxi, Glacieri in Cycloni, tvoja vrsta. Sklenili smo, da potrebujemo voditelja. Da potrebujemo nekoga, ki bi nas potegnil izpod oblasti Laboratorija.Takrat sva bila oba stara deset let in tam sva bila le zato, ker je bilo treba. A ko so na plan privlekli tisto kroglo z vsemi močmi magov, se je moji moči zmešalo. Ogenj je bil povsod. Ampak tvoj veter ga je pogasil.
Mislim, da so se mi naslednje besede za vedno vtisnile v spomin: "Will Cyclon, Asha Inferno, Juella Glacier in Yves Styx. Novi varuhi."
Zanimivo je bilo, da smo bili vsi stali le deset let. Mnogi se niso strinjali, da bi bili varuhi otroci, ampak tako je pač bilo. Od takrat naprej smo vodili svoje vrste in se srečevali na zborovanjih. Vedno sem te opazovala, vedoč, da me ti ne boš. Ljubezen mi je bila takrat tuja, ampak ko si me končno pogledal v oči, sem vedela. Da te ljubim in te vedno bom. Do konca, kakršen pač že bo.
Nisem vedela, ali sem ti tudi jaz toliko pomenila, kot si ti meni. Kmalu sem izvedela. Po nekem sestanku Sveta si me prosil, naj grem s teboj. Nikoli ne bom pozabila, kam si me peljal. Na kraj, kjer se stikajo vsa območja, kjer živijo magi. Tam si mi rekel, da me ljubiš. Tam sva se poljubila. S samo dvanajstmi leti, ampak veliko ljubeznijo. Želela sem si, da se ne bi nikoli končalo.
Nisem vedela, da je bil konec tako blizu. Ko so naju poklicali v tisto bitko, sem vedela, da te bom izgubila. Ni bilo pomembno kako, ampak vedela sem, da boš odšel. Ali boš umrl ali pa izgubil spomin. Vse bitke so sedaj so bile takšne. Zanje so vedeli le tisti, ki jih niso bojevali. Bojevniki so umrli ali izgubili spomin. Srednje poti ni bilo.
Taka pisma smo napisali čisto vsi, ki smo sodelovali v tisti bitki. Ni bilo pomembno, ali si pisal družini, svoji ljubezni ali komu drugemu. Napisali smo jih predvsem zato, da bi izpovedali svoja čusta pred smrtjo. Prejemnik jih ni nikoli dobil. Zato se dvorana imenuje Dvorana mrtvih ljubezenskih pisem. Dvorana pisem, ki prejemnika nikoli ne bodo našla.
Ljubim te. Vedno sem te in vedno te bom. Zate bi prehodila cel svet, samo da bi te dobila nazaj. Ljubim te.
Asha.
~~~~~
Asha je poskušala to, kar je pravkar prebrala, pretvoriti v misli. Ni ji uspelo. Kaj je pravkar prebrala? Pismo, ki ga je napisala Willu. Preden je šla na bojišče. Pred vsem tem. Pred domnevno smrtjo. Ni verjela, da sta bila že takrat zaljubljena. Amprak takoj, ko se je ta misel vsadila v njeno glavo, je vedela, da je laž. Res, vse se je začelo s samo dvanajstimi leti, ampak veliko ljubeznijo.
Vedela je, da sta se že prej poznala. Ampak pričakovala je bežno poznanstvo, ne ljubezni, čeprav je zdaj postalo smiselno, zakaj čuti toliko do Willa. Ljubezen je bila vedno tam, vseh tistih dolgoh pet let, ki jih je preživela brez njega. Zdaj se je samo zbudila. Šele zdaj se je zavedela, da je še vedno v Dvorani mrtvih ljubeznskih pisem. In da poleg nje stoji Will, ki strmi v neko pismo. Narejeno je bilo iz na videz tako tankega papirja, kot da ga bo vsak čas odpihnilo. Asha je na njem opazila nekaj mokrih krogcev, kar je pomenilo, da Will joka. Želela ga je pogledati, mu reči, da bo vse v redu, ampak ni našla besed.
Čez trenutek je ugotovila, da ji jih tudi ni treba. Vrata Dvorane so se sunkovito odprla in notri je pridrvelo kakšnih deset do zob oboroženih stražarjev. Za njimi je s počasinimi koraki v sobo vstopil v belo oblečen moški s krivimi zobmi.
"Kako lepo, da vaju najdemo tukaj," je s sesljajočim glasom rekel in se zasmejal, kot da bi povedal nekaj res smešnega. "Ampak zdaj bosta morala z nami."
"Jaaa, to se ne bo zgodilo," je rekel Will in njegov glas ni z ničemer nakazal, da je malo prej jokal. V rokah je že imel bodalo in izgledal je pripravljen na ubijanje.
"O, ja, pa se bo," je zažvrgolel moški. "Ne vesta, kako redko se zgodi, da nam v roke padeta Cyclon in Inferna, oba naenkrat. Ti, Cyclon, nam boš povedal, kje shranjujete orožje, tvoja punca," obrnil se je k meni, "pa nam bo dala svojo magijo."
"Še enkrat," je rekel Will z glasom, ki je bil vse drugo kot prijazen. "To se ne bo zgodilo."
Moški je samo tlesknil s prsti in Asha je na svojih nadlakteh začutila železen prijem enega izmed stražarjev. Poskušala se ga je otresti, ampak ni pomagalo. Pomislila je, da bo ga opekla, če je vendar Inferna. Ampak svojih moči ni znala obvladovati, zato bi se lahko zgodilo, da bi zažgala Dvorano.
Začeli so jo vleči po hodniku, nazaj do steklene sobe, v kateri je prej spala. Na nekem križišču so Willa začeli vleči stran od nje. Brcala je in kričala, ampak niso je izpustili, na koncu pa jo je nek nepotrpežljiv stražar udaril v oko.
Vseeno se ni imela namena predati.
"Will!" je kričala vse glasneje. "Will! WILL! WILL!" Njeni kriki so postajali vse bolj obupani in proseči. Vsake toliko je medlo zaslišala svoje ime, ki je prihajalo iz njegovih ust, ampak kmalu je glas utihnil, ona pa še zdaleč ne. Ne glede na to, aali jo Will sliši ali ne, je še naprej kričala njegovo ime. Našla sta se in ni ga imela namena izpustiti. Ugotovila je, da njeni kriki zdaj pomenijo le pe upanje, da Will ve, da ni še umrla. Poudarek na še.
"Utihni, punca!" je za sabo zaslišala glas in na slepo udarila v smer, iz katere je pišel. Na členkih je začutila kri, potem pa še udarec v obraz, preden je omedlela.
--
Odprla je oči in spet zagledala le steklo vsenaokrog. Zavzdihnila je in se kljub kljuvajoči bolečini v levi nogi dvignila. Roka ji je samodejno segla k očesu, v katerega jo je stražar udaril in ugotovila, da je zatečeno. Vseeno ji je bilo za to, ampak vseeno je bilo to, da je lahko gledala gledala samo z enim očesom, malo moteče.
Za steklom je zagledala mnoge obraze, med katereimi je prepoznala le tistega moškega, ki ju je z Willom našel v Dvorani mrtvih ljubezenskih pisem.
"Kaj želite od mene?" je vprašala. Vedela je, da jo slišijo, čeprav se je steklo zdelo zvokotesno. Ker ni dobila odgovora, je vprašala glasneje: "Kaj želite od mene?"
Neka ženska uradnega videza je vstala in si poravnala zdravniško haljo. "Kot najbrž že veš, morajo Inferni vsako leto dati enega od svojih Laboratoriju, ki nato preučuje njihove moči. Na njihovo srečo jim tega letos ne bo treba, saj si se nam ti tako velikodušno ponudila." Na njenih ustnicah se je zarisal nasmešek.
"Ali sploh veste, kdo sem?" je razdraženo vprašala in upala, da bo dejstvo, da je varuhinja, kaj pripomoglo k njenemu mučenju.
"Inferna si. Drugo pač ni pomembno," je rekla ženska in se že spet nameravala posvetiti papirjem, ko je Asha rekla: "Varuhinja Asha Inferno sem. In mislim, da moji ne bodo ravno navdušeni, ko izvejo, da njihova varuhinja ni več najmočnejša med njimi."
Ženska jo je nekaj časa gledala in na njenem obrazu ni bilo opaziti nobenega presenečenja. Končno je rekla: "V redu. Res se lahko zgodijo izgredi... Torej te bomo kar ubili. Tako ali tako mislijo, da si umrla v tisti bitki. Ne bodo te pogrešali."
Asha je pričakvala vse drugo razen tega. Bolje bi bilo, če bi usta držala lepo zaprta. Ampak zdaj je bilo prepozno. Ženska je odredila njeno usmrtitev jutri zjutraj, do takrat pa je manjkalo le še nekaj ur. Asha je tolkla po steklu, ga poskušala staliti, z dimom zadušiti ljudi za njim... Ampak ji ni uspelo. Torej je lahko samo sedela v kotu steklenega zapora, razmišljala o Willu in uživala v zadnjih urah svojega življenja.
~~~~~
Asha se ni upirala, ko sta jo dva v belo oblečena stražarja odvlekla iz steklene sobe. Od vsega stekla se ji začelo že počasi mešati in le še vprašanje časa je bilo, preden bi začela kričati in tolči po njem. Asha je zadovoljno opazila, da je na stražarjevi uniformi še vedno madež krvi od takrat, ko so ji vzeli Willa. Poleg tega se je držal stran od nje, kolikor je bilo mogoče, glede na to, da jo je moral napol nositi po prostranih hodnikih.
V nekem trenutku jih je zagrnila tema in Asha je odprla oči, ki jih je nevede držala zaprte. Ko so ji oči privadile na temo, je videla, da hodijo mimo celic v kleti stavbe. Ujela je suhe postave v kotu sobe in spraševala se je, kaj so naredili, da so jih zaprli. Nekateri so samo stali na sredi sobe in gledali v prazno, drugi pa so jo proseče gledali. Ugotovila je, da se ji smilijo. Izgledali so nedolžni, s tistimi velikimi očmi in prosečim pogledom v njih.
Njene misli so se poglobile, ko je zagledala otroka. Sedel je v kotu celice in glavo je imel zakopano v dlani. Izgledal je, kot da joka. Potem pa jo je prešinilo. Vsi do zadnjega so bili Inferni. Vsi do zadnjega so bili pripadniki ljudstva, ki bi ga morala varovati. Ščititi. Pa se jim je izneverila.
Potem pa je zaslišala zvok. Zvok udarjanja železa ob železo. Otrok je dvignil pogled, prav tako vsi, ki so bili v celicah. Zvok je prihajal od moža s kot pepel sivimi in rdečimi očmi. Tukaj je izgledal najstarejši, v očeh pa mu je sijalo upanje. Nekaj, za kar se je zdelo, da je tukaj nemogoče najti. Z okovi na svojih rokah je udarjal ob rešetke.
Bum-bum-bum.
Ne zato, da bi pobegnil.
Bum-bum-bum.
Ampak zato, ker je imel upanje.
Bum-bum-bum.
Ona je bila upanje.
Bum-bum-bum.
Zvok se je okrepil, dokler niso ob rešetke udarjali prav vsi zaporniki.
Bum-bum-bum.
"To je zate," je zašepetal nek starec, vendar ga je kjub močnemu udarjanju slišala.
Bum-bum-bum.
Zdaj se je udarjanju pridružilo tudi rjovenje in Ashi dalo zagon. Vseeno ji je bilo, če zgodi cela prekleta stavba in vsi v njej. Vsi zaporniki so bili Inferni, ogenj jim ni mogel do živega. Ampak Will... Upala je, da če ognju naroči, naj pusti Willa pri miru, ga tudi bo.
Bo.
Osreditočila se je in sleherni del svojega telesa spremenila v ogenj. Ona je smrt, ogenj, ki požira svetove, enega po enega. Ona je ogenj, ki ga ni mogoče krotiti. Ona je njegova varuhinja. Ona ga bo usmerjala. Ona bo požagala vse ljudi, ki so Infernom vsako leto vzemali življenja. Požgala bo ta pokvarjen svet in iz njegovega pepela zgradila novega.
~~~~~
Stražarja sta zgorela, prav tako sleherna stena v ječi. Zaporniki so nekaj časa stali v smrtni tišini, potem pa izbruhnili. Nekateri so ji stisnili roko, ostali pa samo kričali drug čez drugega in na usta se ji je prikradel nasmeh. Iskren, prvi po nekaj tednih.
To so ljudje, ki jim je pripadala. Neorganizirani, umazani, polni življenja. Popolno nasprotje laboratorija.
Združeni v ognju. Laboratorij bodo požgali do tal. Asha je že vohala vonj stopljenega stekla in srečno zatulila. Ko so jo zaporniki videli navdušeno, so začeli kričati še glasneje in pognali so se skozi vrata, Asha pa z njimi.
Ampak imela je drug namen. Will. Najti ga mora. Vijugala je po hodnikih in ko je naletela na prvega stražarja, ga je pritisnila ob steno in se zdrla nanj. Še sama ni vedela, kaj ji leti iz ust, kaj šele on.
"Kje je Will?" se je zadrla prvi razločni stavek do sedaj. Stražar je bil nekaj časa tiho, nato pa zatulil od bolečine, ko mu je v zapestje zarila nož.
"V redu, v redu!" Izvlekla je nož in zasikala vanj. "Naprej po hodniku je. Ampak..."
Asha ga ni več poslušala. Pognala se je po hodniku, nato pa čez nekaj ugotovila, da je nekaj narobe. Tla so se upogibala. Pogledala je dol in videla, da se topijo. Začela je toči hitreje. Dokler ni zaslišala medlega zvoka. Willovega krika.
"Will! WILL!" je kričala in sledila njegovemu glasu, dokler ni prišla do steklene sobe, kakršna je bila njena. Notri je bil Will, tolkel je po steklu, vendar je nehal, ko jo je zagledal. Asha ni izgubljala časa. Takoj je položila roke na steklo, to pa se preprosto stopilo. Will se ni oziral na to, da se zna zgoditi, da bo stopila tudi njega, tamveč jo je objel. Zaslišalo se je cvrčanje, potem pa je Asho zapustila vsa vročina in ogenj. Tudi je stisnila Willa, potem pa se spomnila, da morata stran.
"Will. Zaporniki bodo stopili stavbo. Stran morava."
Resno je prikimal, potem pa me dvignil od tal in stekel. Bil je hitrejši od vetra, tako hitro je tekel, da Asha ni razločila okolice, ki je švigala mimo njiju.
Ko se je ustavil, ni okleval. Silovito jo je poljubil, ona pa mu je poljub vrnila. Končno sta bila na varnem. Skupaj. Iz daljave so se slišala navdušeni kriki in Asha je vedela, da je z Laboratorijem konec. Svodobni so.
"Vsem varuhom," se je zaslišalo iz nikoder določeno. Will je zavzdihnil in Asha si ni mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. "Točno ob polnoči bo na Stičišču sestanek, kjer boste dorekli, kako naprej. Laboratorij je padel. Srečno in usoda vam ni več treba biti naklonjena."
Asha se je namrščila. "Kaj je z 'in usoda vam ni več treba naklonjena'?"
Will se je zahehetal. "To so včasih uporabljali, ko je Laboratorij vzel enega izmed Infernov. Kmalu je postal nekakšen 'moto' celotne Magije. 'Srečno in naj vam bo usoda naklonjena.'"
Asha se ni niti spraševala, od kod to ve. Samo naslonila se je na njegove prsi in rekla: "Torej samo še Svet, pa bo konec."
"Pa bo konec," se je strinjal in ji zakopal obraz v lase. Asha se je prvič po dolgem času spet počutila srečno.
~~~~~
PET LET POZNEJE
Asha je sedela na pečini na nekdanjem Stičišču. Tu se je vse začelo in tu se je tudi končalo. Pred petimi leti, ko sta Asha in Will odšla še na zadnji sestanek Sveta, so sklenili, da bodo naredili boljši svet. Nič več poskusov na magih. Nič več zatiranja. Nič več Laboratorija. Svet so razpustili, ampak magi niso želeli, da bi ostali brez voditeljev. Zato so varuhe obdržali. In ko je varuhinja Glacierov, Juella, izvedela, da sta Asha in Will zaljubljena, jo je najprej skoraj pobralo od smeha, potem pa si je vbila v glavo, da jima bo načrtovala poroko. Asha jo je poskušala prepričati, da naj tega ne stori, ampak je takoj po sestanku Sveta razglasila celotni Magii, da se bosta poročila. In Will se ni upiral, kakor je Asha pričakovala, da se bo. Samo smehljal se je, zato se je še ona.
In celo Yvesov kamniti obraz se je zmehčal, ko je videl Juellino navdušenost. Takoj, ko je omenila poroko, se je vsa resnost končala. Ashi je, kot prvo, odleglo, da sestanki Sveta niso tako uradni, kot je pričakovala, in kot drugo, Juella je sčasoma postala njena najboljša pijateljica. Nenehno je govorila, ampak Ashe to ni motilo.
Tako sta se Willom poročila. Poroka je bila čudovita, ampak prišla je celotna Magia, Asha pa je sovražila pozornost. Vseeno pa se je sprostila takoj, ko sta bila uradno mož in žena. Dokaz, da se različne vrste magov med seboj lahko zaljubijo.
Leto po tem, ko jo bil Svet razpuščen, se je Asha odločila, da je čas za njen obisk človeškega sveta. V Magii so zgradili prehod, ki jo je popeljal naravnost pred njeno šolo. Želela si je obiskati eno samo osebo. In jo zafrkavati ter prestrašiti do smrti.
Ko je stopila v šolo, je bil ravno glavni odmor. Deny se je kot ponavadi smejala skupaj z njeno skušinico popularnežev. Asha je šla naravnost do njih.
"Hej, Deny," jo je narejeno navdušeno pozdravila, ta pa jo je gledala, kot bi padla z drugega planeta. "Ti naj bi bila mrtva."
"Naj bi bila? Oh, ja, vem. Ampak očitno sem živa, kajne? In mislim, da je prišel čas, da malo še ti trpiš, kot sem jaz," je rekla in na Denyjinih laseh je zaplesal umeten ogenj. Ni je ranil, ampak Deny je kričala in kričala, dokler ji je ni odpovedalo grlo. Asha se je histerično smejala, kmalu pa se je zraven nje pojavila tudi Juella.
"Asha, rekla sem ti, da se ne smej brez mene!" jo je pokarala, potem pa se smejala tudi ona. Ko je Deny videla, da ji ogenj en bo nič naredil, je stopila naravnost do nje.
"Si njena pijateljica?"
Juella je med smehom pokimala.
"Veš, veliko bolje bi ti bilo v moji družbi..." je začela Deny, ampak Juella je samo zamahnila z roko in ji jezik spremenila v led. "Oh, kakšna težakinja," je zavzdihnila in Asha je rekla samo: "Adijo!" potem pa se obrnila in zakorakal nazaj v prehod.
Skratka, ko je o vsem tem razmišljala na pečini, je ugotovila, da je naredila vse. V sirotišnici je naredila seznam stvari, ki jih želi narediti. Listek je potegnila iz žepa in ga razgrnila.
SEZNAM ŽELJA
- izvedi, zakaj nimaš spominov
- najdi fanta, ki ti je na bojišču pomagal
- muči Deny in se pri tem histerično smej
- dobi prijateljico
- poroči se
- umri srečna
Asha je predvidevala, da je naredila vse. Razen prve točke. Ni izvedela, zakaj se ničesar ne spomni. Ampak je ni več zanimalo. Imela je vse, kar je potrebovala. Čudovitega moža, prijateljico, kraljestvo, ki jo je imelo rado. Res bo umrla srečna.
Nasmehnila se je in pogledala v zahajajoče sonce. Mebo je bilo modro, barve okoli sonca rdeče, obzorje črno in sneg pod njo bel. Vse barve kraljestva, ki mu je pripadala. Med temi barvami se je izgubila in zaprla oči.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw ful lepo všeč mi je:heart:🧡:yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart::heart:🧡:yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart::heart:🧡:yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart::heart:🧡:yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart::heart:🧡:yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart::heart:🧡:yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart::heart:🧡:yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart::heart:🧡:yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart::heart:🧡:yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart::heart:🧡:yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart::heart:🧡:yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart:
2
LL iz HP❤️❤️
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Draga ManonWhitethorn!
Tako mimogrede sem šla pogledati na tisti zavihek 'moje naročnine' in, ko ti tam spodaj piše kdo je kaj objavil sem videla, da si objavljala zgodbo. Sprva sem bila malo malomarna in ji nisem posvečala pozornosti potem pa sem rekla, da glede na to, da je to tvoja zgodba pa je le ne morem kar spregledati.
Ker si objavila veliko delov do mojega 'odkritja' sem si zgodbo prekopirala v word in si jo natisnila, da ne bi predolgo brala za računalnikom.
Malo pred kosilom se začela brati…
Na žalost sem bila ravno tisti dan primorana skuhati kosilo. Na srečo je bila moja sestra prijazna in mi je dovolila, da sem veliko brala, sama pa je naredila večino mojega dela.
Ko smo bili vsi zbrani in bi mogli začeti jesti pa si lahko samo predstavljaš kako sem sedela in šokirano odpirala oči med branjem tvoje zgodbe. Na koncu sem le začela jesti.
Zvečer, ko so že vsi spali sem jaz brala tvojo zgodbo. Zaspala sem z mislijo, da jo moram komentirati, ker je postala ena izmed mojih najljubših na Pilu!
Zato jo zdaj komentiram.
Upam, da ne zameriš, ker komentiram samo zadnji del in nisem komentirala prejšnjih delov!
Največja oboževalka,
JustLilly
P.S. Res, res upam, da zmagaš, ker si zaslužiš!
Samo to: :ok_hand::trophy:
Tako mimogrede sem šla pogledati na tisti zavihek 'moje naročnine' in, ko ti tam spodaj piše kdo je kaj objavil sem videla, da si objavljala zgodbo. Sprva sem bila malo malomarna in ji nisem posvečala pozornosti potem pa sem rekla, da glede na to, da je to tvoja zgodba pa je le ne morem kar spregledati.
Ker si objavila veliko delov do mojega 'odkritja' sem si zgodbo prekopirala v word in si jo natisnila, da ne bi predolgo brala za računalnikom.
Malo pred kosilom se začela brati…
Na žalost sem bila ravno tisti dan primorana skuhati kosilo. Na srečo je bila moja sestra prijazna in mi je dovolila, da sem veliko brala, sama pa je naredila večino mojega dela.
Ko smo bili vsi zbrani in bi mogli začeti jesti pa si lahko samo predstavljaš kako sem sedela in šokirano odpirala oči med branjem tvoje zgodbe. Na koncu sem le začela jesti.
Zvečer, ko so že vsi spali sem jaz brala tvojo zgodbo. Zaspala sem z mislijo, da jo moram komentirati, ker je postala ena izmed mojih najljubših na Pilu!
Zato jo zdaj komentiram.
Upam, da ne zameriš, ker komentiram samo zadnji del in nisem komentirala prejšnjih delov!
Največja oboževalka,
JustLilly
P.S. Res, res upam, da zmagaš, ker si zaslužiš!
Samo to: :ok_hand::trophy:
1
AAAAAAAAAAAAAWWWWWWWWWWWW! HVALAAAAAAAAAA! Res si prijazna! Res si mi polepšala dan! 😍😍😍😍😍😍🥰🥰🥰😘😘😘😘
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je ena izmed najboljših zgodb, kar sem jih na Pilu kadarkoli prebrala. Res si zaslužiš zmago! Mnogi sploh ne vedo, koliko truda je bilo vloženega v vsako podrobnost, koliko časa je šlo za pregledovanje slovničnih napak in vstavljanje vejic na prava mesta, ampak ti si vešča v tem :wink:.
Draga Manon, iz tebe bo še nekaj velikega, zapomni si to!
Najlepši pozdravi,
Alison
Draga Manon, iz tebe bo še nekaj velikega, zapomni si to!
Najlepši pozdravi,
Alison
1
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAWWWWWWWW! OMG, RESNO?! Ti (poleg Soamij) si bila in vedno boš moja vzornica na PIlovi spletni strani. Res pišeš kot profesionalka in tvoja pohvala mi res veliko pomeni!!!! HVAAAAAAAAAAALAAAAAAAAAAA!
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super!
Samo seznam želja je RES podoben tistemu pri zadnjem poljubu
Samo seznam želja je RES podoben tistemu pri zadnjem poljubu
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba! Upam, da boš na natečaju zmagala.
2
Elliane Weasley
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ojla!
Mislim, da je čas, da tudi jaz komentiram tvojo zgodbo! Brala sem jo že od čistega začetka in vsak del me je bolj navdušil. Si ena izmed najboljših pisateljic tukaj na PILu!
--
POHVALE:
-odlično opisovanje (v živo sem si lahko vedno predstavljala vso dogajanje),
-fatazijska zgodba (obožujem fantazijo, veseli me tudi, da si si sama izmislila deželo, sektorje, laboratorij...),
-zapleti,
-ljubezen (zelo dobro je upeljana v zgodbo, pravzaprav je bisto te zgodbe, ni je preveč niti premalo, ravno prav in zato je ta zgodba svetovna),
-odličen besedni zaklad,
-pravopisno pravilno pisanje.
GRAJE:
-jih ni, ker je tvoja zgodba fenomenalna!!!
--
Upam, da tale zgodba zmaga, ker je odlična!
Upam, da boš videla tale komentar, čeprav si zgodbo skončala že pred 5 dnevi.
Lep vikend ti želim,
Volley girl
Mislim, da je čas, da tudi jaz komentiram tvojo zgodbo! Brala sem jo že od čistega začetka in vsak del me je bolj navdušil. Si ena izmed najboljših pisateljic tukaj na PILu!
--
POHVALE:
-odlično opisovanje (v živo sem si lahko vedno predstavljala vso dogajanje),
-fatazijska zgodba (obožujem fantazijo, veseli me tudi, da si si sama izmislila deželo, sektorje, laboratorij...),
-zapleti,
-ljubezen (zelo dobro je upeljana v zgodbo, pravzaprav je bisto te zgodbe, ni je preveč niti premalo, ravno prav in zato je ta zgodba svetovna),
-odličen besedni zaklad,
-pravopisno pravilno pisanje.
GRAJE:
-jih ni, ker je tvoja zgodba fenomenalna!!!
--
Upam, da tale zgodba zmaga, ker je odlična!
Upam, da boš videla tale komentar, čeprav si zgodbo skončala že pred 5 dnevi.
Lep vikend ti želim,
Volley girl
1
Hvala! Komentarje vsak dan pogledam, če se je kakšen nov pojavil. Res hvala! Vesela sem vseh pohval, zelo mi je všeč, da imaš rada mojo zgodbo! 😍🥰😘
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vau. samo to lahko rečem. Resno, to je tako dobra zgodba. Tisti del, ko tolčejo ob rešetke, sem kr mravljince dobila. Resno, punca, obvladaš! Resno upam, da tole zmaga, ker si dofentivno zaslužiš!!!!!!!!!!! :heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Tole je neverjetno, upam da zmaga!:two_hearts:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vem da odgovarjam pozno, ampak si nisem mogla kaj ne da odgovorim.
PA TO JE SVETOVNO! Jaz sem prav padla v zgodbo! Ti moraš biti pisateljica! Mislim WOW mene je skoraj kap ko sem prišla do konca! Res res res odlična zgodba!:sparkling_heart::gift_heart::sparkling_heart::gift_heart::sparkling_heart::gift_heart::sparkling_heart::gift_heart:
Tvoja dg
PA TO JE SVETOVNO! Jaz sem prav padla v zgodbo! Ti moraš biti pisateljica! Mislim WOW mene je skoraj kap ko sem prišla do konca! Res res res odlična zgodba!:sparkling_heart::gift_heart::sparkling_heart::gift_heart::sparkling_heart::gift_heart::sparkling_heart::gift_heart:
Tvoja dg
0
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
Zaljubljena...
LJUBEZEN JE ZAPLETENA ALI MOJE ŽIVLJENJE JE POLNO LJUBEZNI - UVOD (1.del)
Ogledov: 611 Odgovorov: 01
13girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prevec glasno,nemorem vec nc
jaz imam zraven moje sobe na desni tv in je ta tv tok mocen da se vse v mojo sobo slisi. Pa tudi jaz imam ADHD in tud ce je majhno sepetanje mene ful mot. in js se zarad tega med nalogo skos jokam k nemorem se zbrat pa recem da dajo bolj potih pa se dejansko v mojo sobo bolj slis kot tja pa tud poducnjake mam zarad tega in js res se zarad tega skos jokam. zdej sem se mozoljev velik dobla,ceprav vsi pravijo da sem lepa vseen nevem. pac stara sem 13 jaz nevem a naj recem da izolacijo v moji sobi nardijo krr jaz res nemorem vec pol se ucit, pa nalog delat, spat:sob: kaj naj? ze tko ponoc rabm kako uro da zaspim zdej pa se vec k mamo ta tv. vcas ko smo mel drugega se nc ni slisal je blo suprr vse sem lah delala v mirum in bolse sem spala nc poducnjakov. sam kok casa traha da dajo to izolacijo pa a to pol grod zgleda? hvala za vse odgovore:sob::heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Uauuuuuu:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eye