Asha je poskušala to, kar je pravkar prebrala, pretvoriti v misli. Ni ji uspelo. Kaj je pravkar prebrala? Pismo, ki ga je napisala Willu. Preden je šla na bojišče. Pred vsem tem. Pred domnevno smrtjo. Ni verjela, da sta bila že takrat zaljubljena. Amprak takoj, ko se je ta misel vsadila v njeno glavo, je vedela, da je laž. Res, vse se je začelo s samo dvanajstimi leti, ampak veliko ljubeznijo.
Vedela je, da sta se že prej poznala. Ampak pričakovala je bežno poznanstvo, ne ljubezni, čeprav je zdaj postalo smiselno, zakaj čuti toliko do Willa. Ljubezen je bila vedno tam, vseh tistih dolgoh pet let, ki jih je preživela brez njega. Zdaj se je samo zbudila. Šele zdaj se je zavedela, da je še vedno v Dvorani mrtvih ljubeznskih pisem. In da poleg nje stoji Will, ki strmi v neko pismo. Narejeno je bilo iz na videz tako tankega papirja, kot da ga bo vsak čas odpihnilo. Asha je na njem opazila nekaj mokrih krogcev, kar je pomenilo, da Will joka. Želela ga je pogledati, mu reči, da bo vse v redu, ampak ni našla besed.

Čez trenutek je ugotovila, da ji jih tudi ni treba. Vrata Dvorane so se sunkovito odprla in notri je pridrvelo kakšnih deset do zob oboroženih stražarjev. Za njimi je s počasinimi koraki v sobo vstopil v belo oblečen moški s krivimi zobmi.
"Kako lepo, da vaju najdemo tukaj," je s sesljajočim glasom rekel in se zasmejal, kot da bi povedal nekaj res smešnega. "Ampak zdaj bosta morala z nami."
"Jaaa, to se ne bo zgodilo," je rekel Will in njegov glas ni z ničemer nakazal, da je malo prej jokal. V rokah je že imel bodalo in izgledal je pripravljen na ubijanje.
"O, ja, pa se bo," je zažvrgolel moški. "Ne vesta, kako redko se zgodi, da nam v roke padeta Cyclon in Inferna, oba naenkrat. Ti, Cyclon, nam boš povedal, kje shranjujete orožje, tvoja punca," obrnil se je k meni, "pa nam bo dala svojo magijo."
"Še enkrat," je rekel Will z glasom, ki je bil vse drugo kot prijazen. "To se ne bo zgodilo."
Moški je samo tlesknil s prsti in Asha je na svojih nadlakteh začutila železen prijem enega izmed stražarjev. Poskušala se ga je otresti, ampak ni pomagalo. Pomislila je, da bo ga opekla, če je vendar Inferna. Ampak svojih moči ni znala obvladovati, zato bi se lahko zgodilo, da bi zažgala Dvorano.

Začeli so jo vleči po hodniku, nazaj do steklene sobe, v kateri je prej spala. Na nekem križišču so Willa začeli vleči stran od nje. Brcala je in kričala, ampak niso je izpustili, na koncu pa jo je nek nepotrpežljiv stražar udaril v oko.
Vseeno se ni imela namena predati.
"Will!" je kričala vse glasneje. "Will! WILL! WILL!" Njeni kriki so postajali vse bolj obupani in proseči. Vsake toliko je medlo zaslišala svoje ime, ki je prihajalo iz njegovih ust, ampak kmalu je glas utihnil, ona pa še zdaleč ne. Ne glede na to, aali jo Will sliši ali ne, je še naprej kričala njegovo ime. Našla sta se in ni ga imela namena izpustiti. Ugotovila je, da njeni kriki zdaj pomenijo le pe upanje, da Will ve, da ni še umrla. Poudarek na še.
"Utihni, punca!" je za sabo zaslišala glas in na slepo udarila v smer, iz katere je pišel. Na členkih je začutila kri, potem pa še udarec v obraz, preden je omedlela.
--
Odprla je oči in spet zagledala le steklo vsenaokrog. Zavzdihnila je in se kljub kljuvajoči bolečini v levi nogi dvignila. Roka ji je samodejno segla k očesu, v katerega jo je stražar udaril in ugotovila, da je zatečeno. Vseeno ji je bilo za to, ampak vseeno je bilo to, da je lahko gledala gledala samo z enim očesom, malo moteče.
Za steklom je zagledala mnoge obraze, med katereimi je prepoznala le tistega moškega, ki ju je z Willom našel v Dvorani mrtvih ljubezenskih pisem.
"Kaj želite od mene?" je vprašala. Vedela je, da jo slišijo, čeprav se je steklo zdelo zvokotesno. Ker ni dobila odgovora, je vprašala glasneje: "Kaj želite od mene?"
Neka ženska uradnega videza je vstala in si poravnala zdravniško haljo. "Kot najbrž že veš, morajo Inferni vsako leto dati enega od svojih Laboratoriju, ki nato preučuje njihove moči. Na njihovo srečo jim tega letos ne bo treba, saj si se nam ti tako velikodušno ponudila." Na njenih ustnicah se je zarisal nasmešek.
"Ali sploh veste, kdo sem?" je razdraženo vprašala in upala, da bo dejstvo, da je varuhinja, kaj pripomoglo k njenemu mučenju.
"Inferna si. Drugo pač ni pomembno," je rekla ženska in se že spet nameravala posvetiti papirjem, ko je Asha rekla: "Varuhinja Asha Inferno sem. In mislim, da moji ne bodo ravno navdušeni, ko izvejo, da njihova varuhinja ni več najmočnejša med njimi."
Ženska jo je nekaj časa gledala in na njenem obrazu ni bilo opaziti nobenega presenečenja. Končno je rekla: "V redu. Res se lahko zgodijo izgredi... Torej te bomo kar ubili. Tako ali tako mislijo, da si umrla v tisti bitki. Ne bodo te pogrešali."
Asha je pričakvala vse drugo razen tega. Bolje bi bilo, če bi usta držala lepo zaprta. Ampak zdaj je bilo prepozno. Ženska je odredila njeno usmrtitev jutri zjutraj, do takrat pa je manjkalo le še nekaj ur. Asha je tolkla po steklu, ga poskušala staliti, z dimom zadušiti ljudi za njim... Ampak ji ni uspelo. Torej je lahko samo sedela v kotu steklenega zapora, razmišljala o Willu in uživala v zadnjih urah svojega življenja.