"Ubil si ga," je rekla Asha in začela prestrašeno gledati okoli sebe, kot bi se bala, da je to kdo videl.
"Ubil si ga," je ponovila, on pa je odvrgel nož na tla in pustil, da je truplo padlo na tla. Nekaj časa ga je opazoval, potem pa se obrnil k njej in rekel: "Ali on ali pa ti."
"Ampak... Zakaj si to naredil? Saj se komaj poznava," je rekla in debelo pogoltnila. Ni vedela, zakaj bi toliko tvegal za neznanko. Ni in ni se nehala ozirati naokoli, tako da je kmalu ugotovila, da se ga boji pogledati. Vedela je, da ji ne bo nič naredil, ampak po drugi strani pa jo je prav on pripreljal sem, do moškega, ki bi jo lahko ubil.
"Ne, Asha," je odkimal in jo prijel za brado, da je se je pogledom nehala ozirati po ulici in je bila prisiljena pogleti njega. Od njegovem dotiku je vzdrhtela, ampak je skušala to prikriti. Ni ji ravno uspelo, ampak za to se ni menil.
"Nekako... Občutek imam, da se poznava. Še od prej, preden sva se zbudila na bojišču," je rekel in medlo priprl oči, kot bi ga skrbel njen odgovor. Ni vedela, kaj naj reče. Da se poznata že od prej? Nemogoče. Po drugi strani pa... Nekako je tudi njej nekaj pravilo, da Willa pozna.
"Nevem," je končno rekla. "Ampak zaenkrat sva druga drugemu vse, kar imava. Samo skupaj lahko razrešiva, kaj se je dogajalo na bojišču."
"Ja," je rekel in med njima je nekaj časa vladala tišina. "Zato sem te rešil. Brez tebe... Nevem, če bi sam lahko izvedel vse."
Asha je bila po eni strani razočarana, da je ni rešil zaradi česa drugega, po drugi pa ji je bilo vseeno.
Ampak vedela je, da ji v bistvu ni.
"Ljudje prihajajo," ga je posvarila, ko je ba robu ulice zagledala gručo srednješolcev.
Mislila je, da bo skril truplo ali kaj takega, ampak ga ni. Srednješolci so šli samonmimo, ju na hitro pogledali in izginili za vogalom.
"Ali ga niso videli?" je Asha zmedeno vprašala. Will je odkimal. "Če sem kaj izvedel o smrtnikih, odkar sem tukaj, je to to, da ne vidijo takšnih kot sva midva."
"Kaj to pomeni?" ga je vprašala. Po tej logiki tudi njiju ne bi videli.
"Midva sva tu preveč časa, da bi bila nevidna. Ampak tisti, ki pridejo iz drugega sveta, sveta, ki naj bi pripadala tudi midva, so za smrtnike nevidni," je rekel Will in si šel z roko skozi lase. "On je bil eden izmed njih."
"Čakaj, kako to veš?"
"Odkar sem tukaj, em srečal najmanj pet ljudi z noži v rokah, ki so me hoteli ubiti. Nihče razen mene jih ni videl." Izgledal je, kot da bi imel prizor pred očmi.
Tedaj se je tudi Asha spomnila, da je videla nekaj ljudi z noži v rokah. Ampak samo hodili so in se niso zmenili zanjo. Kot duhovi.
"Kaj je mislil z magi?" se je spomnila Asha. Zanje ni še nikoli slišala.
"Magi..." je zamišljeno rekel Will. "Nekako imam občutek, da so to prebivalci sveta, ki mu resnično pripadava. Najbrž obstaja tudi več oblik, če je moški rekel, da mora ugotoviti, katera maga sva."
"Ampak, Will... Zakaj si me sploh pripeljal k njemu?" je vprašala, a brez kakršnega koli čustva.
"Včasih moraš misliti tudi nase," je medlo rekel. "Ubil bi me, če te ne bi pripeljal."
Nekaj časa sta stala v tišini. Ona bi naredila isto, ampak... Willu se je videlo, da je to naredil s težkim srcem.

"Zakaj me je moški torej želel zabosti?" je vprašala Asha, ki ji je vse skupaj postajalo vse bolj jasno. Ni mogla verjeti, kako hitro Will prišel do tega.
"Ne vem," je odgovoril in se zazrl na konec ulice. Nenadoma pa so se mu oči široko razprle. "Asha. Poslušaj me. Pojdi stran, v sorotišnico, kamorkoli. Ne vrni se sem. Razumeš?"
Razumela je. Ni spraševala. Pognala se je v tek.