Maeve se je ob glasu zdrznila ter se obrnila. Je lahko enkrat v življenju uničila bedno pismo, brez da bi jo kdo prekinil? Zanjo je stala Elywn in jo opazovala. V vsem stresu je čisto pozabila na osebno stražarko.
"Vaše veličanstvo, prosim izročite mi pismo." To je izgovorila z nenavadno mirnostjo. Toda Maeve ni vedela zakaj naj ji sploh ustreže. Pisma so bila njena zasebna last, ne bo ji jih izročila.
"Zakaj?" je iz nje ušel tih glas. Ni pričakovala odgovora.
"Vaša stražarka sem že nekaj tednov. Moja naloga je, da vas opazujem, zato sem videla, da ste imeli ob branju pisma zelo zaskrbljujočo reakcijo. Možno bi bilo, da je bilo prebrano grozilno pismo in vi poskušate uničiti vse dokaze. Ne vem ravno zakaj, toda moram potrditi ali ovržti sume." Maeve je ugotovila, kako podrobno jo je morala opazovati morilka, da je lahko videla skozi obraz, ki je zakril vsa njena čustva. Ja, njen govor je bil prepričljiv, toda kraljica je ostala neomajna. Ni hotela pokazati, da jo je v jok skoraj spravilo pismo lastne matere. Je bila res tako občutljiva?
"Ne." Spet je spregovorila, le da je tokrat bolj povzdignila glas. V oči so ji privrele solze. Prekleto.
"Oprostite za to kar se bo ravnokar zgodilo, veličanstvo." Maeve je bila za trenutek zmedena, kaj je Elywn mislila s tem? Naslednjo sekundo je to ugotovila. Preden je lahko pomežiknila, jo je stražarka prijela zapestje ter ga zvila, da je izpustila pismo. Iz Maevinih ust je prišel boleč stok, nato pa se je ozrla v dekle nasproti nje, ki je že prebirala list papirja.
Po nekaj trenutkih jo je Elywn spet pogledala, tokrat z drugačnim žarom v očeh. Pismo je položila pred Maeve ter odšla iz sobe. Kraljica je samo zmedeno ostala v svojem položaju.
Ja, osebna stražarka je prebrala materino pismo, zaradi katerega je imela cel čustveni izpad, toda nato… Samo odšla? Ni vedela kaj naj stori, zato je samo ostala v svojem položaju ter čakala. Še sama ni vedela kaj.
Takrat je na njeno presenečenje zaslišala korake. Pred njo je spet stala Elywn, le da je sedaj v rokah držala kos rjavkastega papirja. Brez besed ga je morilka z roko postavila proti njej in čakala, da ga vzame. Želela je, da ga odpre ter prebere. Kot neko povračilo za tisto prej.
Maeve je podrobno pogledovala pismo, na katerem je opazila z majhna črna srca ter ime neznanega kraja. Je bilo sporočilo ljubezensko? Že ga je hotela vzeti v roke ter prebrati, toda nato se je spomnila, da ravno tega ni hotela ona, ko ji je ženska, ki je sedaj stala ob njej iz dlani izpulila pismo. Ni hotela vdreti v Elywno zasebno življenje.
Počasi je odkimala. Dekletu je zbrano, prvič po vseh tednih, ko je prišla na dvor, pogledala v oči.
"Zaradi moje mame, obsedene z nadzorom." Te besede je izgovorila in svoje pismo vrgla proti kaminu. Kot bi ga nesel veter, je poletelo proti ognju in izginilo v vročini. Lahko je opazovala, kako so plameni razžirali fin papir ter ustvarjali sence. Ko je od papirja ostal samo še pepel, se je Maeve počutila rahlo osvobojeno. Požiganje je bilo nekakšna osebna terapija. Sporočila zažgeš in jih tako za vedno odstraniš iz svojega življenja. Pisma, ki jih sovražiš in jih najraje nikoli ne bi prejel. Tako je imela vsaj nad nečem nadzor.
Pismo, ki ji ni pripadalo, je podala nazaj Elywn in pomignila z glavo. Je dekle razumelo, kaj je ravnokar storila?
"Zaradi osebe, ki je ne morem pozabiti," je spregovorila še morilka ter zagnala sporočilo v ognjene zublje. Glas se ji je rahlo zatresel, nato pa je pogledala stran. Skupaj z Maeve je opazovala plesoče žarke, dokler ni ostal samo še pepel.
"Hvala za tole," je izgovorila po dolgi, toda prijetni tišini in pogledala Maeve.
Ta se ji je nasmehnila. "Seveda, pa še kdaj," je odvrnila in se dotaknila svojih skoraj snežno belih las. Razumela je. Razumela je, da ji je požiganje dajajo vsaj nekaj malega občutka moči.
Zdelo se je, kot da bi Elywn hotela še nekaj dodati, toda nato je samo pokimala in spet izginila v svoje sobane. Ni se vrnila nazaj.
Redko kdo bi to opazil, toda debel zid med Maeve ter Elywn se je po tistem dogodku počasi začel tanjšati. Še vedno nista skoraj nič govorili, če nisi štel nekaj izrazov, ki sta si jih izmenjali med dnevom. Toda nekako sta si zaupali.
Skoraj vsako noč, kot bi se dogovorili, sta spet prišli pred kamin in vanj vrgli pismo. Včasih eno, včasih se je število povečalo. Toda vedno sta ob njem povedali še razlog. Ponavadi je bil ta enak - Maevina mati in Elywna skrivnostna oseba. Občasno se je vzrok zamenjal. "Zaradi kralja Emrysa, ker mi ni pustil na prekleti sprehod po gozdu." "Zaradi poveljnika straže, ker mi je rekel, da ne smem vaditi sabljanja z ostalimi moškimi, ker sem ženska." "Zaradi dolgočasnih čajank, ker me osebe tam samo izkoriščajo." In tako v neskončnost.
Vsake toliko časa, je katera od žensk v ogenj vrgla samo naključne koščke papirja, če ni prejela nobenega pisma, ki bi jo razjezilo oziroma potrlo. "Važen je namen," je nekoč spregovorila Maeve, ko je plamene nahranila samo s kosom lista, ki ga je iztrgala iz knjige. Elywn se je takrat zasmejala in pokimala. Še ona je iz iste bukve odtrgala kos papirja ter se ob tem kraljice ponesreči nerodno dotaknila s prsti. Na veliko dekletovo presenečenje, se je morilkin obraz takrat obarval nežno rdeče, da skoraj nisi opazil v žaru ognja in roka se je hitro odmaknila. Spet sta strmeli v temno noč, dokler je ni vzpodrinil sončni vzhod.
Lepo bi bilo, če bi stvari ostale take za zmeraj. Toda čas teče naprej in bližala se je Maevina obletnica poroke. Dekle je poskusilo odmisliti vse negativne misli, ki so se ji pletle po glavi kot nadležen pajek. Vendar jih ni mogla odgnati. Samo še dva tedna. Mati bo vsak čas prispela, vprašanje je bilo le, kdaj.
Priprave za neumno proslavo, so bile dovolj zapletene že brez nje. Maeve je s pomočjo spletičen urejala vse zadeve v zvezi z njo. Želela si je lepo, elegantno večerjo, s samo najožjimi člani družine. Da pritegne čim manj pozornosti. Seveda je vedela, da ji bo mama nasprotovala, toda nekaj v njej je upalo, da se bo strinjala. Mogoče bo vsaj enkrat za spremembo upoštevala njeno željo?
Med razmišljanjem jo je zmotil služabnik, ki je potrkal na njena vrata. Stopila je iz udobnega položaja postelje in odprla. "Vaše visočanstvo, prispela je vaša mater, Cerelia Kavan. Gospa vas že pričakuje," ji je sporočil olikan glas.
Maevin pogled je postal steklen. Zakaj ji mama ni sporočila svojega prihoda? Res ni hotela poslušati vljudnega ukazovanja, ki se ga sploh ne zavedaš, dokler celih ur ne analiziraš pogovorov.
"Sprejela jo bom čez pol ure," se je zahvalila slugi ter jo že hotela odsloviti, ko je na hodniku zaslišala še predobro poznan glas. Glavo je pomolila skozi priprta vrata in od presenečenja obstala.
Pred sabo je videla visoko žensko, ki je imela svoje dolge pšenične lase spete v tesno figo. Z velikimi koraki je hodila proti njej, da je njena rdeča obleka kar valovala po hodniku. Ko jo je uzrla, se ji je dama široko nasmehnila ter začela stopati še hitreje. "Tukaj si, ljubica. Tako zelo sem te pogrešala!" Je spregovorila tako glasno, da je trznil še služabnik zraven nje. Maeve se je prisilno nasmehnila in pokimala.
To je bila Cerelia Kavan, njena mati.
**********
In smo že pri koncu 4. dela! Upam, da vam je všeč! :D
"Vaše veličanstvo, prosim izročite mi pismo." To je izgovorila z nenavadno mirnostjo. Toda Maeve ni vedela zakaj naj ji sploh ustreže. Pisma so bila njena zasebna last, ne bo ji jih izročila.
"Zakaj?" je iz nje ušel tih glas. Ni pričakovala odgovora.
"Vaša stražarka sem že nekaj tednov. Moja naloga je, da vas opazujem, zato sem videla, da ste imeli ob branju pisma zelo zaskrbljujočo reakcijo. Možno bi bilo, da je bilo prebrano grozilno pismo in vi poskušate uničiti vse dokaze. Ne vem ravno zakaj, toda moram potrditi ali ovržti sume." Maeve je ugotovila, kako podrobno jo je morala opazovati morilka, da je lahko videla skozi obraz, ki je zakril vsa njena čustva. Ja, njen govor je bil prepričljiv, toda kraljica je ostala neomajna. Ni hotela pokazati, da jo je v jok skoraj spravilo pismo lastne matere. Je bila res tako občutljiva?
"Ne." Spet je spregovorila, le da je tokrat bolj povzdignila glas. V oči so ji privrele solze. Prekleto.
"Oprostite za to kar se bo ravnokar zgodilo, veličanstvo." Maeve je bila za trenutek zmedena, kaj je Elywn mislila s tem? Naslednjo sekundo je to ugotovila. Preden je lahko pomežiknila, jo je stražarka prijela zapestje ter ga zvila, da je izpustila pismo. Iz Maevinih ust je prišel boleč stok, nato pa se je ozrla v dekle nasproti nje, ki je že prebirala list papirja.
Po nekaj trenutkih jo je Elywn spet pogledala, tokrat z drugačnim žarom v očeh. Pismo je položila pred Maeve ter odšla iz sobe. Kraljica je samo zmedeno ostala v svojem položaju.
Ja, osebna stražarka je prebrala materino pismo, zaradi katerega je imela cel čustveni izpad, toda nato… Samo odšla? Ni vedela kaj naj stori, zato je samo ostala v svojem položaju ter čakala. Še sama ni vedela kaj.
Takrat je na njeno presenečenje zaslišala korake. Pred njo je spet stala Elywn, le da je sedaj v rokah držala kos rjavkastega papirja. Brez besed ga je morilka z roko postavila proti njej in čakala, da ga vzame. Želela je, da ga odpre ter prebere. Kot neko povračilo za tisto prej.
Maeve je podrobno pogledovala pismo, na katerem je opazila z majhna črna srca ter ime neznanega kraja. Je bilo sporočilo ljubezensko? Že ga je hotela vzeti v roke ter prebrati, toda nato se je spomnila, da ravno tega ni hotela ona, ko ji je ženska, ki je sedaj stala ob njej iz dlani izpulila pismo. Ni hotela vdreti v Elywno zasebno življenje.
Počasi je odkimala. Dekletu je zbrano, prvič po vseh tednih, ko je prišla na dvor, pogledala v oči.
"Zaradi moje mame, obsedene z nadzorom." Te besede je izgovorila in svoje pismo vrgla proti kaminu. Kot bi ga nesel veter, je poletelo proti ognju in izginilo v vročini. Lahko je opazovala, kako so plameni razžirali fin papir ter ustvarjali sence. Ko je od papirja ostal samo še pepel, se je Maeve počutila rahlo osvobojeno. Požiganje je bilo nekakšna osebna terapija. Sporočila zažgeš in jih tako za vedno odstraniš iz svojega življenja. Pisma, ki jih sovražiš in jih najraje nikoli ne bi prejel. Tako je imela vsaj nad nečem nadzor.
Pismo, ki ji ni pripadalo, je podala nazaj Elywn in pomignila z glavo. Je dekle razumelo, kaj je ravnokar storila?
"Zaradi osebe, ki je ne morem pozabiti," je spregovorila še morilka ter zagnala sporočilo v ognjene zublje. Glas se ji je rahlo zatresel, nato pa je pogledala stran. Skupaj z Maeve je opazovala plesoče žarke, dokler ni ostal samo še pepel.
"Hvala za tole," je izgovorila po dolgi, toda prijetni tišini in pogledala Maeve.
Ta se ji je nasmehnila. "Seveda, pa še kdaj," je odvrnila in se dotaknila svojih skoraj snežno belih las. Razumela je. Razumela je, da ji je požiganje dajajo vsaj nekaj malega občutka moči.
Zdelo se je, kot da bi Elywn hotela še nekaj dodati, toda nato je samo pokimala in spet izginila v svoje sobane. Ni se vrnila nazaj.
Redko kdo bi to opazil, toda debel zid med Maeve ter Elywn se je po tistem dogodku počasi začel tanjšati. Še vedno nista skoraj nič govorili, če nisi štel nekaj izrazov, ki sta si jih izmenjali med dnevom. Toda nekako sta si zaupali.
Skoraj vsako noč, kot bi se dogovorili, sta spet prišli pred kamin in vanj vrgli pismo. Včasih eno, včasih se je število povečalo. Toda vedno sta ob njem povedali še razlog. Ponavadi je bil ta enak - Maevina mati in Elywna skrivnostna oseba. Občasno se je vzrok zamenjal. "Zaradi kralja Emrysa, ker mi ni pustil na prekleti sprehod po gozdu." "Zaradi poveljnika straže, ker mi je rekel, da ne smem vaditi sabljanja z ostalimi moškimi, ker sem ženska." "Zaradi dolgočasnih čajank, ker me osebe tam samo izkoriščajo." In tako v neskončnost.
Vsake toliko časa, je katera od žensk v ogenj vrgla samo naključne koščke papirja, če ni prejela nobenega pisma, ki bi jo razjezilo oziroma potrlo. "Važen je namen," je nekoč spregovorila Maeve, ko je plamene nahranila samo s kosom lista, ki ga je iztrgala iz knjige. Elywn se je takrat zasmejala in pokimala. Še ona je iz iste bukve odtrgala kos papirja ter se ob tem kraljice ponesreči nerodno dotaknila s prsti. Na veliko dekletovo presenečenje, se je morilkin obraz takrat obarval nežno rdeče, da skoraj nisi opazil v žaru ognja in roka se je hitro odmaknila. Spet sta strmeli v temno noč, dokler je ni vzpodrinil sončni vzhod.
Lepo bi bilo, če bi stvari ostale take za zmeraj. Toda čas teče naprej in bližala se je Maevina obletnica poroke. Dekle je poskusilo odmisliti vse negativne misli, ki so se ji pletle po glavi kot nadležen pajek. Vendar jih ni mogla odgnati. Samo še dva tedna. Mati bo vsak čas prispela, vprašanje je bilo le, kdaj.
Priprave za neumno proslavo, so bile dovolj zapletene že brez nje. Maeve je s pomočjo spletičen urejala vse zadeve v zvezi z njo. Želela si je lepo, elegantno večerjo, s samo najožjimi člani družine. Da pritegne čim manj pozornosti. Seveda je vedela, da ji bo mama nasprotovala, toda nekaj v njej je upalo, da se bo strinjala. Mogoče bo vsaj enkrat za spremembo upoštevala njeno željo?
Med razmišljanjem jo je zmotil služabnik, ki je potrkal na njena vrata. Stopila je iz udobnega položaja postelje in odprla. "Vaše visočanstvo, prispela je vaša mater, Cerelia Kavan. Gospa vas že pričakuje," ji je sporočil olikan glas.
Maevin pogled je postal steklen. Zakaj ji mama ni sporočila svojega prihoda? Res ni hotela poslušati vljudnega ukazovanja, ki se ga sploh ne zavedaš, dokler celih ur ne analiziraš pogovorov.
"Sprejela jo bom čez pol ure," se je zahvalila slugi ter jo že hotela odsloviti, ko je na hodniku zaslišala še predobro poznan glas. Glavo je pomolila skozi priprta vrata in od presenečenja obstala.
Pred sabo je videla visoko žensko, ki je imela svoje dolge pšenične lase spete v tesno figo. Z velikimi koraki je hodila proti njej, da je njena rdeča obleka kar valovala po hodniku. Ko jo je uzrla, se ji je dama široko nasmehnila ter začela stopati še hitreje. "Tukaj si, ljubica. Tako zelo sem te pogrešala!" Je spregovorila tako glasno, da je trznil še služabnik zraven nje. Maeve se je prisilno nasmehnila in pokimala.
To je bila Cerelia Kavan, njena mati.
**********
In smo že pri koncu 4. dela! Upam, da vam je všeč! :D
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
TO JE TOK DOBR
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
to je ena najboljsihh zgodbbb
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg to je suprrrrrrrr:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
0
0
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
Zaljubljena...
LJUBEZEN JE ZAPLETENA ALI MOJE ŽIVLJENJE JE POLNO LJUBEZNI - UVOD (1.del)
Ogledov: 632 Odgovorov: 01
jklklčćpćkjpoj
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: