Dnevi na dvoru so ostajali enaki. Toda nihče ni opazil ene majhne spremembe, ki je tako spremenila hladno ozračje. Maevini nasmehi so postali pravi. Pri zajtrku se je res smehljala kralju, materino pridiganje je ni motilo, na čajankah z dvorjankami je sodelovala.
Če si dobro pogledal, si lahko opazil kraljičine oči, ki so med vsemi temi dejavnosti skrivaj uhajale k Elywn. Zdelo se je, da jih stražarka ni opazila, toda rahla rdečica na obrazu je govorila nasprotno.
Še zmeraj sta ponoči v kamin metali kose papirja. Še zmeraj sta ohranjali svoje šale ter se smejali skupnim trenutkom. Razlika je bila le, da je Maeve ob tem sedela v Elywnem naročju. In to, da so se v njune pogovore vpletli poljubi. Dekle je oboževalo vse na morilkinem telesu. Poljubljala je njene veke, nos, ličnice.
Elywn jo je vedno močno stisnila preden sta se poslovili ter odšli vsaka v svojo sobo. "Nikoli ne odidi," ji je šepetala v uho, ko jo je še zadnjič tisti dan poljubila.
"Ne bom," se je nasmehnila Maeve. Nikoli ne bi odšla. Nikoli ne bi prostovoljno zapustila Elywn. In tudi, če bi jo odvekli stran, bi nekako prišla nazaj. To je globoko v sebi vedela.
Edina slaba stvar njunega razmerja je bila, da sta ga mogli skrivati. Kdo ve kakšen škandal bi povzročili, če bi izvedeli zanju. Maeve se je komaj upirala želji, da bi jo poljubila kar pred vsemi, toda seveda je vedela, da je bilo to nemogoče. Zato je še toliko bolj cenila vsak trenutek z njo.
Na njeno razpoloženje je tudi zelo vplival materin odhod, ki se je vztrajno bližal. Ja, po njenem slovesu bo še vedno zaprta na gradu, toda na sebi vsaj ne bo imela maminega konstantnega pogleda.
Cerelia Kavan je hčerki sporočila, da jo bo pri odhodu hči v kočiji pospremila iz mesta, nato pa bo pot nadaljevala sama. Dogodek bodo izkoristili za manjšo parado. Tako bo ljudstvo lahko videlo lep (čeprav lažen) odnos med matero in hčerko. Maeve to ni bilo ravno po godu, toda že samo to, da bo enkrat stopila iz palače jo je navdajalo z veseljem. Končno po dolgem času. Zato se je dogodka skorajda veselila. Samo še trije dnevi.



Ulica je bila polna ljudi, ki so se gosto gnetli drug ob drugem. Vsi so hoteli videti elegantno kočijo v kateri sta se nahajali kraljica ter njena mati. Najmanjšim otrokom se je uspelo preriniti skozi množico in lahko so opazili kraljičin obraz z velikim belim nasmeškom. Ob njej je sedela Cerelia Kavan, ki se je prav tako smehljala.
Nekateri so opazili tudi temno postavo ženske, ki je sedela zadaj kjer so prevažali prtljago. To je bila Elywn. Toda ona ni bila tako pomembna za dogajanje kot Maeve. Vanjo so bile uprte vse oči. Ljudje so navdušeno vzklikali, ko je iz prevoznega sredstva stegnila roko ter začela mahati.
Beli konji so imeli na glavah perje in ostalo okrasje, kočiji pa je sledila še godba, ki je zrak napolnjevala s poskočno koračnico. Kmalu so iz ozke ulice prispeli na glavni trg, kjer se je cesta razširila, zato je bilo na voljo več prostora. Načrtovalci proslave so se tako strateško odločili, da se bo Maeve od mati poslovila tam.
Načrt je deloval. Služabnik je odprl vrata in pomagal ženskama na tla. Nekaj stražarjev se je postavilo rahlo stran od njiju in tako preprečevalo, da bi ju kdo iz množice napadel.
Maeve in Cerelia sta skupaj stopili do kočije, kjer bi moral napotiti čas za odhod. Dekle si je v glavi ponavljalo govor, ki se ga je morala naučiti na pamet. Nekaj lepih besed, da se poslovi od ženske, ki je bila z njo že od rojstva. Mama ji je prikimala. Bili sta na pravem mestu, morali sta le počakati, da godba neha igrati.
Kraljica je zaprla oči ter globoko vdihnila. Kmalu bo nastopil njen govor. Samo še malo. Kar naenkrat pa je celoten trg spreletela srhljiva tišina. Iz neznanega razloga istočasno, kot je Maeve ob svojem levem ušesu začutila piš vetra. Nekaj se ni zdelo prav.
Hitro je odprla svoje veke in neznan razlog je kaj kmalu postal še kako znan. Centimeter stran od nje je zapičena v kočijo stala dolga puščica. Na njej je bila odtisnjena slika temnega bitja. Koščki sestavljanke so se začeli sestavljati. Pošiljatelji grozilnega pisma.
"Steci stran. Premakni se, prekleto!" je kričal njen glas v glavi, toda njeno neumno telo je otrpnilo. Kot, da se sploh ne bi zavedalo nevarnosti, ki ji je prežala.
Nasmešek, ki se je še pred sekundo nahajal na materinem obrazu je zbledel. Otrok v bližini je začel jokati. Ženski kriki so odmevali po celotni ulici.
Kot bi ti zvoki šele sprožili pravo paniko. Sekundo kasneje se je šele začel pravi kaos. Ljudje so kričali in prosili za pomoč. Nihče ni vedel kje je bil sploh napadalec in to jih je strašilo. Množica se je začela v kaosu vleči na vse strani. Vsi so se hoteli razbežati ter skriti v varno zavetje svojih domov. Toda na trgu, ki se je sedaj zdel mnogo manjši kot prej je bilo to nemogoče.
"Kraljica, pazite!" Na Maeve je z vso silo priletela postava in jo butnila na tla, da je skoraj izgubila zavest. V oči so ji stopile solze. Jo je sovražnik že dobil v roke? Prosim, ni si želela še tako kmalu umreti.
Toda prepoznala je tople prste, ki so se ovili okoli njenega telesa ter se skupaj z njo zavalili pod kočijo. Elywn.
Veselje je bilo kratkotrajno. Trenutek kasneje ju je zajela salva pušic, ki jih je vozilo pod katerim sta se najahajali na srečo obranilo.
"Poskusi si čim hitreje sneti čevlje," ji je zašepetala morilka. Dekle je začelo izvajati nalogo, ki pa so jo tesni paščki zelo otežili. Naenkrat je za sabo začutila paranje tkanine. Obrnila je glavo in uzrla Elywn kako ji je rezala obleko. Tega ni razumela. Je mislila, da bo golota zamotila napadalce ali kaj?
"Z dolgo obleko zagotovo ne boš mogla ravno hitro teči," je nemudoma objasnila. "Pripravi se, sedaj enkrat bova morale zbežati. Če se bova dolgo nahajale pod kočijo-" Stavek je prekinilo stražarkino globoko dihanje. "-naju bodo kmalu odkrili."
Kraljico je močno prijela za roko. Nastopil je čas za nekaj čakanja. Iskanje pravega trenutka, če bo ta sploh kdaj nastopil.
"Zdaj," je naenkrat zašepetala črnolaska in podali sta se v belo svetlobo. Maeve je v zamegljenem vidnem polju videla čisto preveč rdeče barve. Stisnila je oči in se posvetila teku. Poskušala je ignorirati telesa ob katera se je spotikala. V ozadju je še zmeraj odmevalo kričanje ter stokanje ranjencev. Šlo ji je naravnost na bruhanje. Tako rada bi pomagala vsaj kakšnemu poškodovanemu, toda vedela je, da hočejo raniti predvsem njo. Ona je bila glavna tarča.
Po približno stotih metrih teka, sta prispeli do bližnjega gozda. Stekli sta med drevesa in utihnili.
"Velika verjetnost je, da te trenutno iščejo. Zato morava biti še posebno tihi. Najina prednost je, da se lahko skrijeva med rastje," je stražarka povedala s popolnoma mirnim glasom. Res se je videlo, da je imela izkušnje z bežanjem ter borjenjem.
Mave pa je bila pravo nasprotje. V glavi ji je bobnelo in šele sedaj je začela čutiti pikajoče iglice na svojih stopalih. Vsaka mišica v njenem telesu je kričala od naprezanosti.
"Maeve, si v redu?" jo je vprašala Elywn. Nežno jo je prijela za rame ter pogledala v oči. V njih je bilo videti resno zaskrbljenost.
"Ja, seved-" je poskušala odgovoriti čim bolj samozavestno, toda glas se ji je v trenutku zlomil. V oči so ji privrele solze. Mogoče bi morala biti po dveh celih letih odkar je bila kraljica že navajena na vso nasilje. Toda od vse krvi se ji je vrtelo. In ona je mislila, da bo kdaj postala bojevnica. Kako je bila naivna.
Na sebi je začutila tople roke. Elywn jo je močno objela. Glavo je zakopala v njen vrat. "Nekoč bova pobegnili. Živeli bova na majhni jasi v gozdu v leseni hišici, brez kakršnihkoli težav. Samo tole morava še preživeti." Nežno se je nasmehnila in ji glavo nagnila k sebi. Morilka jo je rahlo poljubila ter pobožala njen obraz.
To je kraljici takoj dalo vsaj malo upanja. Ja, razmišljaj o skupni prihodnosti z Elywn. Pozitivne stvari, kajne?
Nenadoma se je stražarka umaknila. Prst je položila na ustnice in prisluhnila. V ozadju se je slišalo pokanje listov, ki je postajalo vztrajno glasnejše. Poleg je bilo veliko moških glasov. "Prekleto." Glas je pripadal Elywn, ki se je že sklanjala čez drevo ter opazovala. Bližala se jima je skupina bradatih mož. Vsi oboroženi do zob. Morilka je namignila Maeve, naj se skrije. Trenutek kasneje je iz rokava izstrelila nož, ki je pristal v najbližji možakovi glavi. Pretekla je sekunda tišine in že je mrtev ležal v mlaki krvi.
Skupina vojakov se takoj obrnila v njuno smer. Ko so začeli teči, bi Maeve najraje zakričala Elywn naj zbežita, toda očitno ju še niso opazili. Ostala je skrita za sosednjim drevesom in opazovala. Molila je bogovom, da je ne najdejo. Ta čas je morilka tiho splezala na sosednji hrast in čakala. Kot pajek na plen, da se ta ulovi.
Tako rekoči plen je res prihajal bližje. In čeprav so pred nekaj trenutki ravnokar ubili enega izmed njih, so bili površni in glasni. Dobra prednost za Ewlyn in Maeve.
Morilka je ta čas iz krošenje dreves spet vrgla dve rezili, ki sta, kot pričakovano zadeli tarči.
"Pazite, prekleto!" je zakričal bradati svetlolasec, ki je prvi opazil dekle in pokazal proti drevesu. Hipec kasneje je že ležal na tleh in se tako pridružil pokojnim tovarišom. Ostali so samo še štirje moški.
Na enega je z drevesa skočila Elywn in ga zbila na tla. Presek z nožem in bil je mrtev. Boj s preostalimi tremi pa se je zapletel. Kraljica ni mogla več slediti pretepu. Povsod je bila kri, rezila so žvenketala in slišalo se je šamo se stokanje. Stražarka je spotikala, davila, bežala, rezala, da se je njena utrujenost res že poznala. Seveda, ta je bila upravičena, toda ostal je še en sovražnik, ki je naenkrat z vso močjo proti morilki zavihtel bodalo, da kraljica ni mogla več opazovati. Zaprla je oči in, ko jih je naslednji trenutek odprla je bil mrtev.
Maeve si je oddahnila. Padel je še zadnji napadalec. Bili sta varni, vsaj za zdaj. Ozrla se je v Elywn, ki je bila s hrbtom še obrnjena proti njej. Že ji je hotela nameniti spodbuden nasmeh, ko je končno uzrla njen obraz. Bil je čisto bled, oči pa so postajale vedno bolj motne.
Prekrivala jo je kri. In to ne kri sovražnikov, ki jih je ravnokar pokončala. Ne, rdečkasta tekočina je bila njena. Iz prsi ji je štrlelo bodalo in se smejalo svoji zmagi.
*********
Tole je vse za ta del. Naslednjega že pišem in res upam, da ga bom lahko objavila v roku. Upam, da vam je všeč!