Tu sta dva dela, ker bi 31.3 kmalu tu in upam, da mi bo vspelo napisati vse kar sem mislila. Poleg tega včeraj nisem nič napisala in zato sta tu dva dela.
povezave:
1. del:https://www.pil.si/ljubezenska-zgodba/objava/rozni-venec-1
2. del:https://www.pil.si/ljubezenska-zgodba/objava/rozni-venec-2-del

Minil je mesec. Ocene so padale, redovalnica se je polnila, nas pa to ni ravno zanimalo. Bila je pomlad, skoraj poletje in velikokrat smo pohajali po naravi. Prirejali smo druženja pri bližnji reki, najpogumnejši smo tudi plavali, pekli meso, taborili, špricali pouk, urejali prostor za piknik s skakalnico, hiško na drevesu, gugalnico nad vodo, prostorom za peko,… Naloge nismo niti pogledali, kaj šele dotakali. Mamin telefon je bil poln opozoril o zaostankih, neprimernem vedenju, kršenju pravil in drugih neumnosti. Kar nam je vzpelo smo izbrisali. Dobil sem od mame nekaj opominov, kazni in zaostritev, a sem vedno imel tudi drugi načrt. Bilo je skoraj poletje in mama si je dala veliko svobode. Poleg tega je imela svoje življenje in bila je še vedno mlada. Z očetom sta malo pozabila na naju s sestro in uživala po svoje.
Poleg tega, moja zatreskanost v osmošolko še ni minila. Res je, prav ste opazili. Odkril sem, da sem žrtev ljubezni. Malo sem Davida povprašal o ljubezni in čez nekaj dni še o tisti punci (da nebi stvari povezal). Njemu se punca ne zdi ravno najlepša pa ne vem še kaj. Razložil mi je vse simptome zaljubljenosti in ratata. Hotel je izvleči iz mene kdo je ta srečnica, a mu ni vzpelo. Spodbujal me je naj grem k tejle srečnici. Čeprav sem car na šoli, si ne upam tega. Potem sem pa se neke noči brzdal, da šolskega leta bo čez dva meseca konec in moral bom nekaj storiti. Seveda sem trikrat premislil na vse odzive 'Ne, imam drugega', 'Ne, grd si', 'Ne, neumen si', 'Ne, vročena žaba sem',… Tiste noči skoraj nič nisem spal.

Načrt je bil sledeč: ko bo spravljala knjige v knjižnici (zadnja ura), se bom po naključju prikazal v knjižnici (knjižničarko bo najverjetneje kap, saj imam zamudnine še, pa še). Začel bom iskati po policah knjigo z naslovom Zgodovina Slovenije. Ko bo priložnost jo bom vprašal, kje je. V upanju, da mi bo pomagala iskati knjigo. To bo za enkrat vse. Mogoče mi bo celo vzpelo, da jo vprašam za ime.
To sem res storil. Natanko v sredo 7. šolsko uro sem šel v knjižnico. Dvakrat na teden knjižničarki pomaga s knjigami. Učencev ni bilo veliko. Vidim, kako zlaga knjige na police. Grem za drugo vrsto polic, da jo lahko opazujem. Spretno zlaga knjige na police. Pri tem se vrti in si zraven kaj zamomlja. Zdaj gre mimo moje vrste in me za hip srepo pogleda. Čisto obnemim. Kakšen pogled! Ta punca ima nadnaravne sposobnosti. Spet gre mimo. Zdaj me ne pogleda. Še malo jo opazujem, potem pa se opogumim. Približa se vrsti v kateri se jaz skrivam. 'Em…a, mogoče veš, pomagaš, knjiga Zgodovina Slovenije' V istem hipu me pogleda. Oh, presneto, spet me je začarala. 'Ja….' reče ona. Še vedo stojim, a ona se je že napotila proti zadnjim policam. Čisto je hladna. Kako bi razložil. Ne ozira se na karkoli, le počne kar ji je naročeno. Samozavestno hodi in spretno skriva čustva. Ko urok končno popusti se odpravim za njo. Dva koraka je pred mano. Zdaj se ustavi in gleda po policah. Roka ji šviga med knjigami. Pristopim k njej. Le kakih 20 cm je razlike. Pomakne se proti moji smeri, torej v desno. Dotakneva se z majicami. Pulz mi kar dvigne. Kej je bila ta poteza očitno nenačrtovana me pogleda. Seveda dvigne glavo saj sem za pol glave večji. S pogledom me prepiči. Oster, natančen, samozavesten, jasen pogled. Zelenkasto-rjave oči. Na kratko mlakuža. Ampak, take barve! Odkašlja se in pogled nameni tlom. Očitno je, da ji je postalo nerodno.
Najverjetneje najde knjigo, saj prime eno od njih. Pomigne z njo in brez pogleda tišje reče 'Ta?' Preden dojamem, da je bilo to namenjeno meni mine nekaj sekund. 'Ja' rečem. Obrne se in napoti proti izposojevalnici. Hitro in samozavestno hodi. Fantastična je. Postavi se za računalnik, kjer po navadi sedi knjižničarka. Premlevam ali naj jo vprašam zakaj se je sedla tja ali raje ne. Odločim se za slednje. Saj sem pozabil nase! Morem si narediti malo reklame. Postavim se tako, da lahko vidi moj izklesan profil in si grem z roko skozi lase. Prešinejo me čudne vibracije. Kot, da bi me gledala. Le kako to deluje? Spet mi vibracije šepetajo. In jih poslušam. Očitno je, da so se njene ličnice napele. Kar stojim, kot, da ni ničesar. Enostavno pustim, da me opazuje.
V ozadju se zasliši tres, bum, bam. Punca vzdihne ustane in stopi med police. Med policami so bili očitno mlajši šolarji saj slišim glas 'A bi lahko malo pazli kako vlečete knjige iz polic!?' To je bila najbrž punca. Potem slišim nekaj kot ˝ja, bomo, ja, oprosti˝ in pride spet sem. Ko hodi proti izposojevalnici se mi blago nasmehne, potem pa so tla deležna njenega obraza.
Končno se računalnik le vžge. Pomoli roko. Zakajjjjj? Pogleda me in reče 'E, kartica'. Jaz 'Aja, ja, …' Pobrskam po žepu…pa le najdem. 'Evo' jaz. Vzame kartico in po tiho zašepeta moje ime 'Andrej Kovač'. Nekaj tam poklika in bemk. Knjigo in kartico mi da. Očitno je konec filma. Spravim vse v torbo. Obrnem se in grem. Za sabo slišim tih adijo.