Hodi po temni cesti, nad njo pa se boči temno nebo z belimi pikicami in eno veliko piko nad njo. Sijale so in ji osvetljevale pot čez temno mesto, le kakšna ulična svetilka je gorela, vse ostale so bile pokvarjene. Na dekličinem obrazu se je risal obup in po licih so ji tekli potočki solz. Iz žepa je privlekla kos blaga in si z njim obrisala solze. Ko je prispela do edine razkošne hiše v mestu, je odprla vrata in vstopila.
"Ljubica!" je vzkliknila mama in jo objela. Šestnajstletno dekle pa je sedlo na zofo in zahlipalo: "Rekel je ne! Ne!" zdaj se je ulegla in njene oči so bile rdeče, na usnjeno zofo so ji kapljale solze.
"O, ljubica, kako je mogel?" jo prime za rame mama.
"Z drugo je, z drugo je, mami!" ji je tiho povedala.
"Katero?" je zanimalo mamo.
"Z Angelo!" jezno pove in doda: "Zdaj me pa pusti, prosim." mama se začudi in odide.
"William?" zahlipa. "Zakaj ti nisem všeč???" gleda v strop, "Zakaj?!" pobere pasjo žogo in jo vrže v steno. Zasliši pasji lajež in psička Bobi priteč k njej.
"O, Bobi, ti si edina, ki me zna razveseliti!" obriše si solze in objame svojeg hrta, ponovno ji vrže žogo, ko zasliši zvonec, vsa objokana vstane in odpre vrata.
"Will..."
-----------------------------------------------------------------------
Hvala, da si prebral/a, jutri pride novi del in upam, da ti bo všeč, zdaj pa se poslavljam, by!