Štirinajst dni življenja 5.del
6
Vittorija
Ojla,
kratka bom. Msili so Petrove. Uživajte!!!!
»Pozdravljeni, ali mi lahko daste vaš potni list prosim?« vpraša in ker se ne zganem me pogleda. Takoj ko me pogleda na rahlo zardi in v očeh ji lahko vidim iskrico.»Ja seveda izvolite« in izročim ji svoj potni list. Ko ga odpre in prebere kdo sem pa res zardi. To je v bistvu najlažja stvar, ki sem jo naredil. Hitro sva opravila. Prtljago sem oddložil in jo prepustil gospodični. Dobro kaj pa zdaj. Čisto sem že pozabil, kako to gre. Veliko je ljudi, tako, da se letališča sploh ne vidi. Skoraj sem se izgubil. Vredu umiri se in se zberi. Toliko ljudi nisem videl že zelo veliko časa. Ljudi je toliko kot malo morje. Umiri se in pojdi do pregleda prtljage. Kje pa imam karto? Hitro iščem in tipam po žepih in potem se spomnim, da jo imam v desnem žepu od moje sive jopice. Skoraj bi me kap. Res počasi kot polž se premikam do zaščitnega pregleda ali nekj takega. Da ne bi slučajno komu uspelo na letalo prinesti orožje ali nekaj ilegalnega. Kakorkoli dolgo traja. Med tem pa mi misli zbežijo. Le kakšno presenečenje ima Christian zame pripravljeno. To je tako zapleteno. On je res prijazen. Spoznala sva se na snemanju pred desetimi leti nekaj takega. Njegov ata je bil režiser in sva se veliko pogovarjala in se zabavala. Bilo je super. Nekaj časa sva si pisla preko epošte, ampak fantje smo dokaj leni po naravi. On je vsako leto prihajal v Slovenijo. In sva si pisala nekaj časa. Dokler jaz nisem šel v filmsko karjiero za njega pa nevem kaj je šel početi. Pred kakim mesecem pa mi je spet pisal in se bova po šestih letih spet videla. To je tako, tako... čudno. Sploh pa, ker ne vem kaj je on mislil s tem presenečenjem ali celo presenečenjema. Nevem kaj točno je mislil. Pustil se bom presenetiti. Tako se je zaključil moj tok misli.Dobil sem svojo posodico v katero moram dati svoje stvari. Najprej v to škatlo dam zapestno uro, ki mi jo je podarila mama pri trinajstih. Potem dam noter še ključe, telefon in par kovancev za katere nimam pojma kako se znašli v jopici ter moje nove slušalke. Ravno, ko sem izparznil žepe so mi v roke potisnili še eno škatlo v katero sem odložil nahrbtnik. Skozi to sem prišel skoraj rekordno hitro, ko pa je ta mašina zapiskala. In skozi niso spustili nikogar. Neko dekle so ustavili. Nevem zakaj in me niti ne zanima. Komaj pa čakam, da pridem na letalo in se pogreznem v sedež. No potem se vrsta končno premakne naprej in mene spustijo skozi normalno. Ko pridem na drugo stran te železne posode (tako jo opiše mama) poberem svoje stavri in si jih stlačim v žepe hlač in jopice slušalke pa si obesim okoli vratu. Podzavestno se odparvim do svojih vrat ali nekakšnega izhoda. Velikokrat sem že letel z letalom, ampak nikoli nisem ravno gledal okoli. Vedno sem se skrival. Dokler nisem prišel na letalo. Nikoli nisem zganjal veliko problemov in nikoli si nisem želel biti prepoznan. Ker to bi bila giganska polomija. Potem bi prišli še novinarji in vse izvedeli. To bi bi bila katastrofa. Jaz bi bil kot ponavadi kregan od staršev, ker se ne znam skrivati pa take fore. No premikal sem se dokaj hitro. Nisem se ustavljal in nisem šel nevem kako svetlobno hitro. Pri teh vratih se je gužva razšla in se mi i bilo več potrebno prerivati. Sedem in si vklopim galsbo od Imagine Dragons Seveda ne preveč preglasno, da ne bi mogel slišati poziva za letalo.Pokličejo nas za letalo. Dobro, da sem se naučil govoriti nemško, ker tega jezika ni težko preslišati. Vstanem se in odidem do neke gospe.»Pozdravljeni. Vašo karto in potni list prosim« reče v prijetni nemščini. Zanimivo je, da potrebuje potni list, ampak se mi ne da ukvarjati s tem. »Izvolite« rečem sploh me ne pogleda. Moja nemščina je z leti igranja v Avstriji, Nemčiji in Švici postala odlična. Najprej samo ošvrkne karto s pogledom. Ko pa pogleda moj potni list pa me dejansko pogleda in to v oči. Ona je prijetna gospa v zgodnjih štiridesetih. Njene oči so modre lasje pa rjavi. In ko me pogleda se ji oči zalesketajo in se mi ljubeče kot, da je moja mama nasmehne. Jaz se ji nasmehnem nazaj. Vrne mi karto in stopim naprej. Kako prijazna ženska. Zagotovo ima doma družino. Tako ljubeče se mi je nasmehnila, ko se je moja mama včasih smejala. Spomnim se je še. Tako ljubeče se m je nasmihala. Ob mojih prvih besedah in ko sem kaj ušpičil se je najprej nasmejala in potem je vedno rekla »Hitro to pospraviva predn pride očka«. Leto kasneje je umrla v prometni nesreči. Oče je bil zraven saj je on vozil avto. Potem sva se odtujila. Verjetno sem tudi zato tako znan.Stopim na avtobus ali nekaj takega. Je kar majhen ampak dovolj velik, da lahko noter sede okoli trideset ljudi. Šofer je prijazen in nasmejean. Sedem na neki sedež in se sploh ne zevedam ljudi okli sebe. Ko se vsi ukrcamo avtobus odpelje. Pripelje nas do stopnic, ki zgoraj vodijo, do vrat letala. Iztopim iz avtobusa in se počasi začnem vzpenjati po stopnicah. Ko vstopim v letalo se vidi, da ni prvi razred. Obrnem se desno in prijazna stevardesa me pospremi do mojega sedeža. Ti sedeži so postavljeni v tri vsrte. Ob straneh letala sta po dve vrsti sedežev za dva na sredini pa je ena vrsta s tremi sedeži. Zraven mojega sedeža že sedi prijetna gospodična.
Se vidimo jutri.
kratka bom. Msili so Petrove. Uživajte!!!!
»Pozdravljeni, ali mi lahko daste vaš potni list prosim?« vpraša in ker se ne zganem me pogleda. Takoj ko me pogleda na rahlo zardi in v očeh ji lahko vidim iskrico.»Ja seveda izvolite« in izročim ji svoj potni list. Ko ga odpre in prebere kdo sem pa res zardi. To je v bistvu najlažja stvar, ki sem jo naredil. Hitro sva opravila. Prtljago sem oddložil in jo prepustil gospodični. Dobro kaj pa zdaj. Čisto sem že pozabil, kako to gre. Veliko je ljudi, tako, da se letališča sploh ne vidi. Skoraj sem se izgubil. Vredu umiri se in se zberi. Toliko ljudi nisem videl že zelo veliko časa. Ljudi je toliko kot malo morje. Umiri se in pojdi do pregleda prtljage. Kje pa imam karto? Hitro iščem in tipam po žepih in potem se spomnim, da jo imam v desnem žepu od moje sive jopice. Skoraj bi me kap. Res počasi kot polž se premikam do zaščitnega pregleda ali nekj takega. Da ne bi slučajno komu uspelo na letalo prinesti orožje ali nekaj ilegalnega. Kakorkoli dolgo traja. Med tem pa mi misli zbežijo. Le kakšno presenečenje ima Christian zame pripravljeno. To je tako zapleteno. On je res prijazen. Spoznala sva se na snemanju pred desetimi leti nekaj takega. Njegov ata je bil režiser in sva se veliko pogovarjala in se zabavala. Bilo je super. Nekaj časa sva si pisla preko epošte, ampak fantje smo dokaj leni po naravi. On je vsako leto prihajal v Slovenijo. In sva si pisala nekaj časa. Dokler jaz nisem šel v filmsko karjiero za njega pa nevem kaj je šel početi. Pred kakim mesecem pa mi je spet pisal in se bova po šestih letih spet videla. To je tako, tako... čudno. Sploh pa, ker ne vem kaj je on mislil s tem presenečenjem ali celo presenečenjema. Nevem kaj točno je mislil. Pustil se bom presenetiti. Tako se je zaključil moj tok misli.Dobil sem svojo posodico v katero moram dati svoje stvari. Najprej v to škatlo dam zapestno uro, ki mi jo je podarila mama pri trinajstih. Potem dam noter še ključe, telefon in par kovancev za katere nimam pojma kako se znašli v jopici ter moje nove slušalke. Ravno, ko sem izparznil žepe so mi v roke potisnili še eno škatlo v katero sem odložil nahrbtnik. Skozi to sem prišel skoraj rekordno hitro, ko pa je ta mašina zapiskala. In skozi niso spustili nikogar. Neko dekle so ustavili. Nevem zakaj in me niti ne zanima. Komaj pa čakam, da pridem na letalo in se pogreznem v sedež. No potem se vrsta končno premakne naprej in mene spustijo skozi normalno. Ko pridem na drugo stran te železne posode (tako jo opiše mama) poberem svoje stavri in si jih stlačim v žepe hlač in jopice slušalke pa si obesim okoli vratu. Podzavestno se odparvim do svojih vrat ali nekakšnega izhoda. Velikokrat sem že letel z letalom, ampak nikoli nisem ravno gledal okoli. Vedno sem se skrival. Dokler nisem prišel na letalo. Nikoli nisem zganjal veliko problemov in nikoli si nisem želel biti prepoznan. Ker to bi bila giganska polomija. Potem bi prišli še novinarji in vse izvedeli. To bi bi bila katastrofa. Jaz bi bil kot ponavadi kregan od staršev, ker se ne znam skrivati pa take fore. No premikal sem se dokaj hitro. Nisem se ustavljal in nisem šel nevem kako svetlobno hitro. Pri teh vratih se je gužva razšla in se mi i bilo več potrebno prerivati. Sedem in si vklopim galsbo od Imagine Dragons Seveda ne preveč preglasno, da ne bi mogel slišati poziva za letalo.Pokličejo nas za letalo. Dobro, da sem se naučil govoriti nemško, ker tega jezika ni težko preslišati. Vstanem se in odidem do neke gospe.»Pozdravljeni. Vašo karto in potni list prosim« reče v prijetni nemščini. Zanimivo je, da potrebuje potni list, ampak se mi ne da ukvarjati s tem. »Izvolite« rečem sploh me ne pogleda. Moja nemščina je z leti igranja v Avstriji, Nemčiji in Švici postala odlična. Najprej samo ošvrkne karto s pogledom. Ko pa pogleda moj potni list pa me dejansko pogleda in to v oči. Ona je prijetna gospa v zgodnjih štiridesetih. Njene oči so modre lasje pa rjavi. In ko me pogleda se ji oči zalesketajo in se mi ljubeče kot, da je moja mama nasmehne. Jaz se ji nasmehnem nazaj. Vrne mi karto in stopim naprej. Kako prijazna ženska. Zagotovo ima doma družino. Tako ljubeče se mi je nasmehnila, ko se je moja mama včasih smejala. Spomnim se je še. Tako ljubeče se m je nasmihala. Ob mojih prvih besedah in ko sem kaj ušpičil se je najprej nasmejala in potem je vedno rekla »Hitro to pospraviva predn pride očka«. Leto kasneje je umrla v prometni nesreči. Oče je bil zraven saj je on vozil avto. Potem sva se odtujila. Verjetno sem tudi zato tako znan.Stopim na avtobus ali nekaj takega. Je kar majhen ampak dovolj velik, da lahko noter sede okoli trideset ljudi. Šofer je prijazen in nasmejean. Sedem na neki sedež in se sploh ne zevedam ljudi okli sebe. Ko se vsi ukrcamo avtobus odpelje. Pripelje nas do stopnic, ki zgoraj vodijo, do vrat letala. Iztopim iz avtobusa in se počasi začnem vzpenjati po stopnicah. Ko vstopim v letalo se vidi, da ni prvi razred. Obrnem se desno in prijazna stevardesa me pospremi do mojega sedeža. Ti sedeži so postavljeni v tri vsrte. Ob straneh letala sta po dve vrsti sedežev za dva na sredini pa je ena vrsta s tremi sedeži. Zraven mojega sedeža že sedi prijetna gospodična.
Se vidimo jutri.
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
Zaljubljena...
LJUBEZEN JE ZAPLETENA ALI MOJE ŽIVLJENJE JE POLNO LJUBEZNI - UVOD (1.del)
Ogledov: 654 Odgovorov: 01
Tezavica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mala tezavica
Okejjj...to je tak cudno ampak jaz se torej pod pazduhami brijem tak na 2 dni. In pol se mi vedno nardijo kot neki rdeci izpuscaji. Nvm kaj naj nardim. Ma kdo kako idejo?
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(168)
Srednje.
(127)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: