Hej,
še novi del. Misli so Enagelinine. Uživajte!!!!

»Eva zbudi se prišli sva. Eva« tako me nežno zbudi Ana. Pojam nima kje sva se mi pa svita, da nisva v Bostonu. Pogledam na uro v avtu. Ura je že skoraj poldne. Koliko sem prespala v avtu? Eh, vseeno mi je. Ko Ana vidi, da sem budna se mi nasmeji in reče. »Pridi greva v hotel. Tam te čakata presenečenji«»Ja seveda. Ampak kje sva mi lahko vsaj to poveš?« vprašam.»Ja sveda. Sva v Cambridgeu v Massachusettsu. In zdaj sediva v avtu zraven hotela Sheraton Commander.« reče. Jaz sem zmožna samo pokimati. »No pridi nočem tako dolgo čakati, da vidim tvoj izraz na obrazu, ko vidiš presenečenji« reče in me stisne za dlan. Odpre vrata in izstopi. Jaz ponovim za njo. Odpravim se proti prtlažnjiku in ven vzameva dva kovčka. Jaz uzamem večjega in ona manjšega. Odpraviva se proti vratom hotela. Ko prideva do vrat nama jih odpre pravi kavalir. Le kako se mu da to početi cel dan? Stati tukaj in čakati, da kdo pride mimo. Svet je odštekan. Ko pa vstopiva v recepcijo. O moj bog! Kako velika je! Izgleda kot giganska dnevna soba. Takoj ko vstopiš je na levi strani še nekakšen hodnik. Na desni strani se pa rasteguje nekaj gruč mizic s fotelji. Na vrhu stropa, ki je oddaljen približno šest metrov je velik lestenec. Občutek je kot v gradu. Zraven hodnika je velika miza. Za njo stoji res prijetna mladenka. Ima črne lase in sivkasto modre oči. Prečudovita je. Ana stopi tja in se pogovori z njo. Nič ne slišim saj mi misli osbstanejo na velikanskem stopnišču. Pokrit je z rdečo preprogo, ki je nisem opazila. Vse v tej sobi je v bravi rdeče. A niso vsi v istem odetenku. Fotelji so za odtenek temnejše barve kot preproga. Stene pa svetlejše barve. V svojih oblačilih se počutim trapasto, saj je ta hotel zelo raskošen. Ana pride, k meni. Že misli nekaj reči in naju zmoti postaven mladenič.»Oprostite. Ali bi želeli, da vam odnesem prtljago?« v tako prečudoviti angleščini nisem slišala govoriti še nikogar razen Ane.»Ne ni potrebno, hvala.« reče Ana in se mi zopet posveti. »No pridi.« reče in me prime za roko. Meni se pa poglavi mota vprašanje kako bova sploh prišli do sobe, če pa so stopnice vseepovsod. In nikjer ne vidim dvigala. Kot, da Ana zna brati misli me odvede levo od stopnic. Tam pa je pozlačeno dvigalo. O tega sploh nisem opazila! Kako lepo dvgalo. Ana pritisne tipko in dvigalo se odpre. Vstopiva. Takoj ko vstopiš, je pred tabo veliko steklo. Lepo je očiščeno. Notranjost divagala je tudi pozlačena. Obrneva se proti vratom in na desni strani so stikala. Ana pritisne tipko, ki naju ponese v četrto nadstropje. Nad nama v dvigalu je polno luči, ki dajejo občutek velikosti dvigalu. V resnici je velik meter krat dva metra, a občutek je kot, da je veliko večj od tega. Odpeljeva s v četrto nadstropje in s piskom oznani, da sva prispeli. Iztopiva. Hodiva po rdeči preprogi, ki je enake barve, kot tista v recepciji. Hodiva po hodniku na desni in levi strani so na vasakih petmetrov vrata. V prostoru med vrati je luč, ki je pokrita s steklenim pokrovom. Enake so na stropu. Z Ano greva nekaj vrat mimo in potem se ona kar naenkrat ustavi. Stojiva pred vrati 204. Ona počasi odpre vrata in vstopiva v veliko sobo. Skoraj tako velika je kot recepcija. Podolgovata je. Zraven naju je veliko prostora. Tu stoji miza, ki je kot pisalna miza. Na levi strani stoji velik piano. Na sredini sobe je velik fotelj in še dva naslonajača. Vse je v prijetni beli barvi. Razen piano in fotelj ter naslanjača. Na nasprotni strani fotelja je televizija. Ima balkon na koncu sobe. Celo kuhinja je. Nekaj ne navadnega. In še nekaj je nenavadnega v tej sobi. Ob vsaki strani so ena vrata in sredi sobe stoji mladenič. Začne se nama približevati. Pride čisto blizu. In se široko nasmehne Ani.»Ana« rečem. In jo primem za roko.»Eva« reče Ana in me pogleda. Jaz sploh ne zaznam, da strmim z otprtimi usti in gledam tega lepotca pred nama. Ima rjave lase, ki so na vrhu glave rahlo kodrasti in ima svetlo zelene oči. Skoraj modre. Skozi belo majco se vdijo njegove mišice. In ne samo po rokah. Tudi skozi hlače se vidijo mišice. Na splošno se mi zdi prijeten človek. Njegova polt je za odtenek temnejša kot Anina.»Eva naj ti predstavim mojega fanta Christiana.« Vov! Kaj?! A se hecaš!? Spodnja čeljust se mi še malo povesi in pogled obrnem k Ani. Gleda me s svojim prestrašenim pogledamo. Potem pa jo presenetim. Ustnice se mi ukrivijo v nasmeh in rečem.»Iiiiii... Fanta imaš. Kako lepo. Zelo sem vesela zate. Kdaj sta se spoznala? Kako je imeti fanta? Vse mi moraš povedati!« skoraj sem kričala te besede. Ani se ustnice ukrivijo v nasmeh. Potem se obe začneva hititati. »Zdravo, Christian. Lepo te je spoznati« rečem in mu ponudim roko, ki jo sprejme.»Zdravo, Evangeline. Tudi tebe je lepo spoznati«»Prosim reci mi Eva. Koliko si star Christian?« vprašam.»Star sem dvaindvajset.« reče sploh ne opazim, da gvori slovensko. Potem me pa kot strela z jasnega zadane, da ne govorim angleško.»O moj bog! Ana slovensko govori! Kako je to možno!« rečem vsa presenečena. Njegov nasmešek se še bolj razširi, ko to rečem. Nato pa iz levih vrat pride neka moška postava. In ko ga zagledam točno vem kdo je. Moj nasmešek izgine in prebledim. Ko on mene vidi mu tudi nasmešek uplahne. Ana vidi moj izraz na obrazu in me poskuša pomiriti.

Danes je malo krajši se beremo jutri.