Maddie: IŠČEM TVOJO ROKO
Oblaki na okensko polico stresajo mi solze,
veter piha in zavija, v tesno vato me ovija.
Sama v temačnosti bele prepleskane sobe,
zagledam se v steno.
Skozi okno vidim kavko, ki potresa z glavo.
V belem nebu vidim bežna vrata, skozi katera vodi do starega doma mehka zelena trata.
Pred očmi naslika se mi prijateljičina podoba, žalost kot ptič srce mi zoba.
Ozrem se po sobi, zavita v samoto,
pogrešam tvojo ljubezen in toploto,
daj iztegni svojo roko,
v objem me potegni, s komolcem me dregni.
Kaj bom s starimi fotografijami, razobešenimi po steni,
ko pa tebe ni, da bi druga drugi bili iskreni.
Nikoli ne pokličeš me, pozabila si name,
jaz pa kot otožen lev, vedno mislim nate.
Globoko v meni jeza trka, čaka da bo dušo stolkla,
jaz pa se upiram, ne vkrcam se na krov,

rada bi šla le domov.

To je moja pesem, ki govori o samoti dekleta, ki se preseli in je daleč od prijateljice. Pogreša jo in je otožna.
Pesem sem napisala sama, za pesem me je navdihnila tudi moja selitev.
Z lepimi pozdravi, Maddie