Dragi dnevnik!

Kako nervira me ta hrana,
cel dan biti nič nemorem zbrana,
misli le o hrani (in smrti) se vrtijo,
hrano kot bav bav mi naredijo.

Eno uro pred jedjo,
mislim kaj bom morala pojesti,
najraje skrila bi se na nebo,
le da izognila tisti bi kalorični se presti.

Pojem, ker nimam izbire,
potem pridejo najtežje ovire.
Misli, ki pravijo ti, da preveč si zaužil,
sam pred sabo najraje bi se skril.

Vem načine kako to lahko bi spremenila,
da znebila bi se hrane, ki sem jo zaužila.
A vem da druge s tem bi prizadela,
zato tisti trenutek potrebujem le nekoga, ki bi ga lahko objela.

Kaj pa misliš ti, da mi bi pomagalo,
da lažje bi šla skozi to življensko štalo?
Karkoli, kar bi odgnali težke mi misli,
da lahko prišla bi do bolj zdravih zamisli.

Hvala, ker poslušaš deklico z depresijo <3

:black_heart::black_heart::black_heart: