Današnji blog bo zgodba z delno inspiracijo iz moje "travme" iz 4. razreda, srhljiva pripoved z naslovom *b*katakombe*b*. Uživajte!

*i*Davnega leta 1921, na temačen in meglen novemberski dan.*i*
Angela Tereza je sedela v klopi in poslušala učitelja, kako je razlagal o književnosti. To je ni zanimalo, vendar si ni upala klepetati, da je ne bi s šibo dobila po prstih. Raje se je prepustila sanjarjenju in izmišljevanju zgodb, kar je najraje počela. “Gdč. Turk!” je njeno sanjarjenje prekinil rezek učiteljev glas. “Odgovor na vprašanje št. 17?” je poskusila Angela. “Sedi 1!” jo je prekinil učitelj. Naslednji trenutek je zazvonilo. Učenke so prijele svoje torbe in odšle iz učilnice. “Kaj ti je?” jo je vprašala njena prijateljica Pavla “Zakaj si tako zasanjana?” Angela je ni poslušala. Nekaj v njej jo je vleklo dol. Dol, v šolsko zaklonišče, kamor učenke niso smele. Dol, kjer še ni bila. Ni vedela, kaj se dogaja, ni slišala šolskega zvonca ali Pavlinega glasu, ki jo je klical. Ne zavedajoč se dejanja, ki ga bo storila in njegovih posledic je odšla. Šla je po stopnicah navzdol, vse nižje in nižje. Zaklonišče je bilo visoko nad njo, ona pa je še hodila in hodila, dokler se ni nenadoma ustavila. Pred njo so bila težka železna vrata, prav taka kot tista od zaklonišča, le da so bila ta odprta. Stopila je skoznje in nenadoma so se zaprla. Takrat se je za hip prebudila Angelina zavest in hotela je poklicati na pomoč, vendar iz njenega grla ni prišel niti pisk. Takoj naslednji trenutek je spet kot uročena stopicala po "zaklonišču". Tisto nekaj v njej jo je vodilo naprej, naprej do še enih vrat znotraj zaklonišča. Odprla jih je. Izza njih se je valil dim, začela je kašljati in se za hip spet prebudila iz transa, vendar ni odnehala. Šla je naprej in zagledala luč. Nežno, migetajočo svetlobo, svetlobo ki je ugašala. Čez trenutek je sveča ugasnila in iz dima se je slišal pritajen šepet. “Ti, ti si bila ves ta čas!” je šepetalo, “Brez tebe bi že uspel, ves svet bi se mi klanjal!” je jezno nadaljeval glas. “Ampak, gospodar, milosti vas prosim, rotim vas!” se je šepetu pridružil še nekdo. Naslednjo sekundo je Angela zaslišala krik, tako pretresljiv, da se je spet ovedla. “Kje sem?” je zašepetala. “Kako od tod?” V glavi ji je rojilo sto in sto vprašanj ni vedela niti kje je, niti kaj tu počne. “Ojojojoj, kaj sem storila!” je šepetala. Strah jo je zgrabil in šele tedaj je opazila, da iz sobe vodi 13 vrat. Vsa so bila enaka, vsa so bila zaprta, nikjer ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem znamenju, ki bi ji lahko pomagalo. Angela je jokala: “Zakaj se mi to dogaja? Zakaj sem tu? Bom sploh kdaj prišla ven?!?” Odprla je prva vrata in videla hodnik, osvetljen s svečami. Ker ni vedela kako je prišla v sobo v kateri je bila, predvsem pa ker je bila že res obupana, se je odločila da gre sem. Z vsakim korakom, ki ga je naredila, so njene noge postajale težje in težje. Spremljal jo je šepet in v njeni glavi se je ponavljal tisti krik, ki ga je slišala. Ni vedela, da je bil to smrtni krik Antonie Tschanz, ki je svojega gospodarja prosila za milost, ni vedela, da se bo s tem krikom še srečala.
*i*Se nadaljuje...*i*