Zdravo!
Naj vam povem da moj današnji dan ni bil tako "perfect". Bil je bolj "sad". Vem da sem rekla da med božično novoletnimi počitnicami nebom pisala bloga. Nujno pa rabim kakšno spudbudno besedo, in zdi se mi, da ste prav vi najboljši pri tem. Okej, začelo se je takole...
Bila je nedelja zvečer in ravno smo pogledali film ČUDEŽ NA 34. ULICI. Ati je malo pobrskal po telefonu in oči so se mu zasvetile. "Jutri bo okoli pol metra snega!" je rekelin skočila sem pokonci. "Saj to ni res! Zakaj ravno jutri?! Sploh se ne bom smela sankati in kepati zaradi rane!" Pred nekaj dnevi sem res imela operacijo na nogi in naročili so mi, naj počivam. To je zame težka naloga, glede na to da sem živahno in razigrano dekle. Mami je zmajala z glavo. "Oh veliko možnosti je da ga sploh ne bo oz. ga bo zelo malo". S težkim srcem sem se odpravila v posteljo, saj sem vedela, da bo danes ogromno snega, jaz pa ga bom lahko samo opazovala skozi okno. In res. Ko sem se zjutraj zbudila in pogledala skozi okno je snežilo. Tedaj me je prešinila misel, da se bo kot v včerajšnjem filmu tudi meni zgodil čudež in se bo rana zacelila vsaj za en dan. Toda misel sem kmalu opustila, ko sem si snela gazo iz rane in videla, da je še vedno grozna. Zazdivhnila sem in odšla v dnevno sobo. Pri zajtrku smo se pogovarjali, kaj bomo danes počeli. "Si videla koliko je snega! Popoldne ga bo sigurno vsaj pol metra!" se je mi je nasmehnil brat in pogled usmeril proti staršema. "Bolje da smo dopoldne doma, da neha snežiti. Popoldne se lahko odpravimo na krajši sprehod. Ti lahko sedeš na sanke in te bomo vlekli." Mami me je prijetno pogledala in pokimala sem. Dopoldne sva se z bratom malo igrala. Po kosilu je malo nehalo snežati in ati je predlagal, da se zdaj odpravimo. Vsi smo se strinjali, se oblekli in se odpravili v klet po sanke. Zunaj sem jih položila na 40 cm visok sneg in ta čudna "dogodivščina" se je začela. Osurno sem gledala proti sosedom, ki so me malce čudno gledali. Najbrž so si mislili "razvajenka mala, še hoditi se ji ne da" a mislim da skoraj nihče od njih ni vedel, da sem pred nekaj dnevi imela operacijo in že 5 dni nisem bila na svežem zraku. Malo smo se sprehodili po mestu in pred nami je bil kratek klanec in predvidevala sem, da bosta starša raje videla da grem peš dol kot se spustim po klancu. Ati pa me je presenetil in rekel: "Kaj pa ustajaš? Ali se ne bova spustila navzdol?" Bila sem srečna in ati se je vsedel za mano. Spustila sva se in veter, ki je pihal, mi je razmršil lase, snežinke, ki pa so v raznernih količinah padale z neba, so mi zarosile modre oči. Tistih 10 sekund ko sva se spuščala je bilo mojih najlepših 10 sekund v tistem dnevu. Na koncu klanca sem bila vsa presrečna. Nato so me "odvlekli" (s sanmi) do doma in atiju je na pamet prišla še ena misel. "Greva do bližnjega hriba, sedaj je gor skoraj en meter snega!" Tega seveda ni rekel meni, ker se tako ali tako ne smem sprehajati in gibati, temveč mojemu bratu, ki je bil ves navdušen *za razliko od mene*. Doma sem se počila na kavč in zatožila mami: "To sploh ni fer! Prvič v mojem življenju je toliko snega, pa še takrat ne snem ven. Kot da bi se narava igrala z mano!" Te besede sem takoj obžalovala, kajti naravo sem imela neizmerno rada. Poleg tega pa če bi vsakič *narava* gledala na to, kdo je bolan, nikoli ne bi bilo snega. Mami me je potolažila in mi rekla, da se narava ne igra z mano in da bo sigurno to zimo zapadlo še kaj snega. In resnično upam, da ga bo!
To je torej to. Upam da sem v redu razložila in morda sedaj mislite, da popolnoma pretiravam, a morate se zavedati, da ko poslušam atijeve in mamine zgodbe iz otroštva, koliko snega so imeli, me stisne pri srcu. Vsak od nas lahko pripomore k temu, da bi bilo toliko snega tudi v naši mladosti.
Lepe praznike, Dotty