ja, veliko najstnikov (pa tudi odrasli ljudje) ima prehranljevalne motnje in to je nekaj o cemer bi morali vec govoriti. tudi sama sem imela prehranljevalne motnje, pa si tega nisem zelela priznati. to je zelo tezka tema, ampak je pomembna. ne govorim kot strokovjakinja, ampak kot nekdo , ki je dal to skozi.

*b* kaj sploh so prehranjevalne motnje? *b*
prehranjevalne motnje so dusevne motnje, pri katerih ima posameznik nezdrav odnos do hrane, telesa in prehranjevanja.
najpogostejse motnje so :
- anoreksija (nenehno zmanjsevanje vnosa hrane, obsedenost z izgubo teze)
- bulimija (prenajedanje in bruhanje ter stradanje)
- ortoreksija (obsedenost z zdravo hrano)
seveda pa so lahko tezave s prehranjevanjem tudi prenajedanje in prevelik vnos hrane kar pa vodi do povisane telesne teze ampak temu se ne bom ravno posvetila ker s tem nimam izkusenj

posledice prehranjevalnih motenj so lahko fizicne (izcrpanost, izguba menstruacije, izguba teze...), pshicne (depresija, samoposkodovanje...) ali druzbene (izolacija..)

ampak pozor :exclamation:- oseba s prehransko motnjo lahko izgleda zdravo pa v resnici ni in trpi, zato je pomembno da to odkrijemo pravocasno


*b* moje izkusnje *b*
pri meni so se te motnje zacele ze pri 10-ih letih - zacela sem se primerjati z mojimi vrstnicami in si zelela biti bolj suha kot one (ceprav sem ze bila dosti suha) in ja tudi dejanja odraslih so pri meni pustila vtise kar je motnje pripeljalo se na slabse. zacela sem se izogibati obrokom in postopoma so to opazili tudi starsi ki so mi zeleli pomagati, pa niso vedeli kako - tako da, ce ste tudi vi sami v tem, upam da vam bo ta blog pomagal :blush:

najprej pa bi rada nadeljevala s svojo zgodbo in zraven dodala tudi pripombe ter nasvete.
pri 11-ih se je motna nadeljevala in tudi drugi ljudje so jo zaceli opazati ter mi govoriti da sem presuha in da ne izgledam ravno dobro pa jih nisem poslusala ker sem kljub temu mislila da moram izgubiti tezo. v soli smo se zaceli uciti o kalorijah in seveda je to samo poslabsalo moje stanje - zacela sem steti kalorije vsakega obroka. ko pogledam nazaj, ne vem zakaj sem sii tako otezevala svoje zivljenje z vsemi temi stvarmi.

tudi ko pogledam fotografije izpred nekaj let vidim da sem res izgledala grozno in se cudim kako nisem dobila anoreksije...
veckrat sem bila lacna ampak nisem jedla

kasneje so me na moje zdravje zaceli opozarjati tudi sosolvi in sosolke. spomnem se nekega dne, ko smo se v zoli pogovarjali o prehranjevalnih motnjah, ko sem opazila, da so vsi pogledi usmerjeni name - seveda se nisem pocutila lagodno in pomislila sem, da bi kaj ukrenila glede tega, tako da sem postopoma zacela jesti vec.

te motnje so trajale do 13. leta, takrat sem nasla neko glasbeno skupino, ki mi je pomagala odmisliti tezave s hrano. zdaj sem 15 in pol - jem normalno ampak se vcasih se vedno zamislim nad kolicino hrane ki jo pojem - ali sem danes pojedla prevec hrane, se sprasujem.

zdaj pa - *b* kako se dejansko znebiti prehranjevalnih motenj*b* ? 🧐
ja, moram priznati - to je dolgotrajen proces in ne - ni lahko, to zahteva cas in podporo drugih.
gremo kar lepo po korakih

1. najprej si moras priznati da imas tezave s hrano :fork_knife_plate:
- ko sem si to priznala mi je bilo veliko lazje

2. zaupaj se nekomu 🫂
- prijatelju/prijateljici, sestri/bratu, mami/ocetu, skratka, nekomu ki mu res zaupas

3. ucenje in sprobavanje novih stvari :ping_pong:
- poskusi na primer z risanjem, pa cetudi nisi dober/dobra v temu - meni osebno risanje pomaga da se sprostim in odmislim druge tezave
- pisi dnevnik
- poslusaj glasbo (to mi je najbolj pomagalo - ko sem odkrila tisto glasbeno skupino)
skratka pocni nekaj kar te veseli, da odmislis hrano

4. odstrani tehtnico in aplikacije za kalorije :calling:
- ko je tehtnica nehala delovati sem cisto pozabila na tehtanje in tako odmislila mojo tezo in se s tem nisem vec obremenjevala

5. jej z namenom ne s krivdo :spoon:
- hrana je gorivo za tvoje telo in ne sovraznik
- osredotoci se na okus in teksturo hrane, ne na njene kalorije
- zivi se le enkrat, zakaj bi zapravljal/-a cas s stetjem kalorij in merjenjem porcij? - uzivaj v hrani, ki ti je dana, telo ti bo hvalezno

ce pa je tvoje stanje res resno - ne odlasaj temvec takoj obisci zdravnika ali pa celo psihologa.

vedi ta v tem nisi sam/-a, veliko ljudi gre skozi podobne stiske pa o tem ne spregovorijo - zaradi strahu, sramu ali pa obcutka da ni tako hudo. a tvoja custva so pomembna, ti si pomemben)/pomembna! :heart: pogovor z nekom ki mu zaupas je lahko ze prvi pogumen korak.

ce ne ves kje zaceti, lahko poklices TOM telefon (116 111) - je anonimno in pa tudi brezplacno. pomembno je da spregovoris

verjamem vate in upam da ti bo uspelo! :blush::heartpulse:

ce imas kakrsna koli vprasanja, pa mi kar napisi v komentarje - z veseljem bom odgovorila nanje