Danes bom le odgovorila na vprašanja, ki ste mi jih poslali. Nekatera so se ponavljala, zato sem vprašanje na isto temo objavila le enkrat. Pa hvala za vprašanja!



*roza*Ti maš sam eno roko.?*roza*
Imam celo desno roko, levo pa imam krajšo, tako, da imam v bistvu dve roki, le da je ena pač malo drugačna, kot so roke ponavadi. Več pa si lahko prebereš v prejšnjem delu bloga (https://pil.si/forumi/pilov-blog/roka-ki-je-zame-cela/2). Drugače pa verjamem, da si je to težko predstavljati, ali temu verjeti, če tega ne poznaš, ali še nisi srečal nobenega človeka brez roke.



*modra*A je težko zživet brez dela ene roke?*modra*
Vbistvu mi ni težko živeti brez dela roke, ker sem se tako že rodila in ne vem, kako bi bilo, če bi imela obe celi roki. Navadila sem se na takšno življenje, tako kot se vsak navadi na svojega. Počnem stvari, ki jih počnejo tudi drugi, čeprav jih moram včasih narediti nekoliko drugače.



*zelena*A te kdo kdaj zafrkava zaradi tega in kako se ti počutiš?*zelena*
Včasih se najde kdo, ki mu je v življenju ni do tega, da bi delal kaj bolj pametnega, kot pa da bi zafrkaval druge. Verjamem, da bi tisti našel pripombo za vsakega, čeprav je kdaj mogoče ni bi izrekel na glas. Morda hoče s tem, ko govori grdo o drugih le zatreti stvari, ki na njem niso popolne, ali pa se mu je v življenju zgodilo kaj hudega in se s tem ne zna spopasti drugače, kot da se maščuje, ponavadi nedolžnim ljudem v njegovem življenju.

Če kdaj kdo ne govori lepo o tebi, se najbrž ne počutiš ravno najbolje. Tudi jaz se ne. A zavedati se moramo, da so nam ti ljudje včasih prav najboljša motivacija, ko jim želimo pokazati, da se motijo in česa vse smo sposobni.



*roza*a maš celo desno roko al levo?*roza*
Desno roko imam celo, leva je pa krajša oz. manjša.



*modra*ce smem uprasat, kako so pa potekal tvoji treningi plezanja al pa gimnastike?*modra*
Gimnastiko sem trenirala sedem let v rekreativni skupini, s približno še 5-10 drugimi v skupini. Trenirala sem 1x na teden, udeležila sem se le enega tekmovanja. Delala sem stvari, ki so jih delali tudi drugi, zelo redko sem si morala kaj prilagoditi. Najraje sem imela ponjavo, saj sem lahko naredila vse kot ostali. Drugače pa smo imeli ponavadi najprej 5 min teka, ogrevanje, potem smo delali gimnastične vaje (ponjava-trampolin, parter-talne vaje, vaje na bradlji ali preskok koze) na koncu pa smo naredili še nekaj razteznih vaj.

Plezanje pa treniram že osmo leto in občasno tudi tekmujem. Prej sem trenirala 1x na teden, zdaj pa 2x. V skupini nas je trenutno 8. Imam zelo veliko srečo, ker me v klubu podpirajo že čisto od začetka, ko so starši še dvomili, da bom sploh lahko plezala. Že prvi trener mi je težje, zame takrat še nemogoče gibe prilagodil tako, da sem jih lahko naredila, a sem se morala vseeno zelo potruditi, da mi je uspelo. Zdaj mi smeri že dolgo ne prilagajajo več, dobili pa smo tudi novo trenerko, ki se je malo bolj kot ostali dozdajšnji trenerji poglobila v paraplezanje, pomočnica trenerke, pa me pozna že kar dolgo in zato pozna tudi gibe, ki jih še vedno ne morem narediti, zato marsikdaj najde kakšno beto, ki je učinkovita :)



*zelena*pa a je težko tipkat z eno roko?*zelena*
Ja. Kar dolgo traja in večkrat se zgodi, da z levo roko pritisnem napačno tipko (tipkam z obema rokama, ker gre vseeno hitreje), saj je težje pritisniti pravo tipko z dlanjo kot s prsti. Da sem se naučila približno pravilno in hitreje tipkati kot prej, je trajalo kar dolgo, poleg tega, pa sem marsikdaj skoraj izgubila živce ob tipkanju, predvsem takrat med korona virusom, ko smo imeli šolo na daljavo in je bilo potrebno marsikatero nalogo pretipkati na računalnik.



*roza*ali bi mogoce lahko v hvalilnico poslala lsiko svoje roke?*roza*
Slike raje ne bi pošiljala, ker je vsaka roka, ki nastane zaradi kakšnega zapleta drugačna, jaz pa ne želim, da bi potem vsi tukaj vedeli kdo sem. Upam, da razumete :)



*modra*Rodila si se s samo eno celo roko, imam prav? Se ti zdi, da bi ti bilo huje, če bi roko izgubila kasneje in bi vedela, kako je, če imaš dve celi roki?*modra*
Ja, rodila sem se z desno celo roko in malo krajšo levo roko. Mislim, da bi bilo huje, če bi vedela, kako je živeti z obema celima rokama in bi bila navajena takšnega življenja. Takrat bi se morala stvari naučiti na novo, zdaj pa sem se jih morala naučiti le enkrat.

Vseeno me marsikdaj zanima, kako je živeti z dvema celima rokama, kako narediti kakšno stvar z obema rokama, namesto z eno..., ampak mislim da je bolje, če tega ne vem, saj se ne sekiram s tem, da bi lahko bilo drugače in da sem prav jaz tista (ne)srečnica, ki pozna svet, kakršnega vi verjetno ne boste nikoli poznali.



*zelena*Kako ti je v šoli in družbi sošolcev?*zelena*
Sošolci in sošolke so se večinoma navadili na to, da mi manjka del roke in da lahko včasih naredim kaj čisto mimogrede, ko se oni mučijo s tem, saj sem našla svoje načine, kako kaj narediti, že ko sem bila manjša in sem morala vsak dan vaditi neke osnovne reči, da sem se jih naučila. So pa tudi takšni dogodki, ko me malo postavijo na stran, npr. pri odbojki, saj moji odboji niso ravno hvale vredni.

V višjih razredih šole me večinoma kar poznajo in so navajeni name, več „težav“ imam z mlajšimi učenci. Ko so mlajši so še bolj radovedni, več si upajo vprašati ne da bi jih bilo strah, ni jih sram zapičiti pogleda v mojo roko in ji slediti z očmi kamorkoli jo premaknem, kot da pravkar sodelujejo na znanstveni preiskavi, ki bo spremenila svet. Včasih ne vem kako odreagirati, saj vem, da je to svet, ki jim (še) ni znan. Ne vem, kako bi jim razložila, da me bodo razumeli in da jih ne bo strah. Veliko je dvomov, saj teh otrok ponavadi ne poznam. In ravno zaradi teh dejavnikov mi je ne ravno ljub prihod prvošolcev, saj to pomeni cca. 50-60 novih otrok, ki me ne poznajo, ki jim bo treba poskusiti razložiti vse, a ne bodo razumeli.


Blog bom zdaj zaradi šole, tekmovanj in ostalih obveznosti objavljala bolj redko, odvisno koliko mi bo čas dopuščal.
Kornelija