ŽAL MI JE:(
16
Eni se me mby spomnita, ali pa ne heh... Realno sploh ne vem kako naj začnem...
Včasih sem bila zelo aktivna in vesela, sedaj pa sem čisto druga različica sebe, različica, ki je sploh ne poznam. Koliko želim biti na PIL je ne normalno, vendar se ne morem prisiliti, da bi bila... Odkar je oma umrla, ne najdem več toliko veselja v sebi, nato sem skoraj ostala brez prijateljev, ki sem jih zaupala, saj sem zgotovila, da se norčujeta iz mene in me izključujeta, na srečo sem jih spet našla... Odkar se je toliko stvari zgodilo, jokam, jokam in jokam. Veliko jokam, a sploh ne vem zakaj. Sprašujem se zakaj in zakaj, a ne pridem do odgovora. Včasih imam razlog, vendar včasih pa tudi ne. Zdi se mi kot, da me starši sploh ne razumejo več 80% časa, če prav so najboljši, ki bi si jih lahko želela in jih imam zelo rada... Ne upam jim povedati 1/2 stvari, ki me težijo, ne upam jokati pred njimi, še najboljšima prijateljicama ne upam vsega povedati, saj če prav jima popolnoma zaupam, me je strah, da ne bi hoteli biti z napol depresivno osebo. Včasih se počutim, kot da ne zmorem več, pa čeprav imam super življenje, streho nad glavo, hrano na mizi, pitno vodo, družino, je težko. Imam veliko stresa nad šolo, trudim se in me je strah, da bom dobila nižjo oceno od 4. Veliko krat mi je slabo ali me glava boli, pa če tudi me prej ni nikoli, začela sem manj jesti, čeprav sem že presuha... Ne morem se prisiliti jesti, ker bi mi bilo slabo, veliko krat se ne morem prisiliti biti vesela, biti nasmejana, ker je težko, imela sem že panični napad, ampak ne zaupam povedati nobenemu razen prijateljicam. Ne vem kaj naj? Ne režem se, ampak ne čutim sreče, ki sem jo čutila včasih.
Težko mi je, a vem da nisem edina...
Lp. Pika:confused:
Včasih sem bila zelo aktivna in vesela, sedaj pa sem čisto druga različica sebe, različica, ki je sploh ne poznam. Koliko želim biti na PIL je ne normalno, vendar se ne morem prisiliti, da bi bila... Odkar je oma umrla, ne najdem več toliko veselja v sebi, nato sem skoraj ostala brez prijateljev, ki sem jih zaupala, saj sem zgotovila, da se norčujeta iz mene in me izključujeta, na srečo sem jih spet našla... Odkar se je toliko stvari zgodilo, jokam, jokam in jokam. Veliko jokam, a sploh ne vem zakaj. Sprašujem se zakaj in zakaj, a ne pridem do odgovora. Včasih imam razlog, vendar včasih pa tudi ne. Zdi se mi kot, da me starši sploh ne razumejo več 80% časa, če prav so najboljši, ki bi si jih lahko želela in jih imam zelo rada... Ne upam jim povedati 1/2 stvari, ki me težijo, ne upam jokati pred njimi, še najboljšima prijateljicama ne upam vsega povedati, saj če prav jima popolnoma zaupam, me je strah, da ne bi hoteli biti z napol depresivno osebo. Včasih se počutim, kot da ne zmorem več, pa čeprav imam super življenje, streho nad glavo, hrano na mizi, pitno vodo, družino, je težko. Imam veliko stresa nad šolo, trudim se in me je strah, da bom dobila nižjo oceno od 4. Veliko krat mi je slabo ali me glava boli, pa če tudi me prej ni nikoli, začela sem manj jesti, čeprav sem že presuha... Ne morem se prisiliti jesti, ker bi mi bilo slabo, veliko krat se ne morem prisiliti biti vesela, biti nasmejana, ker je težko, imela sem že panični napad, ampak ne zaupam povedati nobenemu razen prijateljicam. Ne vem kaj naj? Ne režem se, ampak ne čutim sreče, ki sem jo čutila včasih.
Težko mi je, a vem da nisem edina...
Lp. Pika:confused:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej sicer te ne poznam in prvič slišim za tebe ampak vseeno ti povem: tvoja aktivnosti na tej spletni strani ni pomemnejša od družine <3 Nihče ni jezen nate ( upam) Ne vem kako je ko ti kdo od družine umre oziroma nekoli nisem žalovala za temi osebami... vem da se sliši kruto ali celo psihopatsko ampak je res: ko mi je umrla prababi sploh nisem bila žalostna. Verjetno zato ker nikoli nisem zares čutila da je ni. Sploh ne vem kdaj je umrla in zakaj (spomnim se nekaj o kap, postelji pa nekej besed ki jih še zdej ne kapiram) žal mi je ker nikoli ne čutim izgube :( najbrž je povezano s tem da me nikoli ni zraven ko oseba umre... however upam da bo vse okej
lp spletna punca<33
lp spletna punca<33
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je hudo.Ampak PIL je ustvarjen zato da se pogovarjamo in si pomagamo.Če boš potrebovala kakšen nasvet se kar obrni name.
Lp.Caty
Lp.Caty
0
Moj odgovor:
Osmošolka<3
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Testi
hoj!
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.






Pilov blog