Hej
Po dolgem času sem nazaj s svojim blogom. Danes bomo združili dve pomembni temi duševno zdravje in invalidnost . Oktober je namreč mesec duševnega zdravja.
Naredila sem malce raziskave na temo duševnega zdravja svetovnem spletu. Gibalno ovirani ljudje imajo 32 % možnosti, da pristanejo v hujši duševni stiski. Zdravi ljudje imajo zgolj 8 % možnosti za to. Gotovo se sprašujete zakaj je temu tako. Razloge, ki so mojem ključni za tako statistiko bi lahko naštevali v neskončnost. Dejstvo, da smo invalidi smo večkrat izključeni iz različnih druženj bi bil lahko(po mojem mnenju) eden izmed njih.
Tudi sama sem se znašla v podobni stiski.
Pred pandemijo koronavirusa sem sebe vedno gledala, kot na isto v primerjavi z drugimi. Večkrat sem bila odsotna od pouka, a to me ni nikoli motilo. Potem se je zgodil kovid. Medtem, ko so vsi pogrešali druženje v šoli sem jaz končno dobila možnost druženja na daljavo s sošolci. Ker pa so sošolci kmalu šli nazaj v šolo, sem jaz po nasvetu strokovnjakov ostala doma. Šesti razred sem končala na daljavo. Enako je bilo naslednje šolsko, ko sem bila celo šolsko leto doma. Na sredini osmega razreda pa sem zlomila psihično. Šola mi je predstavljala edini način druženja, takrat pa še tega nisem imela. Mislila sem, da sploh nisem dovolj normalna, da bi se lahko družila. Počutila sem se drugačno med vsemi učenci naši šoli, ki so vsi na en način drugačni. Bila sem zelo osamljena. Po pogovoru s psihologinjo sem v devetem razredu začela hoditi v šolo. Zaradi vseh težav v prejšnjem šolskem letu sem postala sramežljiva. Upala, sem da me bodo sošolci veseli. Pa me vsi, razen ene sošolke niso bili veseli. Med odmori sem se dolgočasila, ker so se vsi družili v drugih razredih. Kljub prizadevanjem učiteljev in ravnateljice me sošolci niso sprejeli medse. Sedaj obiskujem srednjo šolo in imam sošolki, ki sta me odlično sprejeli in se veliko družimo.
Če kadarkoli srečate koga, ki je drugačen ga sprejmite v svojo družbo, s tem mu lahko prihranite kakšno stisko.
+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
To bo vse za danes,
Vitica