Hej,
Jaz sem za Cankarjevo priznanje napisala spodnji spis in me zanima, kaj menite.

JE SLOVENIJA RES TO, KAR MORA BITI
Kako dolg je čas? To je vprašanje, ki vznemirja veliko ljudi, a nobeden nima pravega odgovora nanj. Koliko je dolga ena minuta, je čas res relativen, koliko časa sem spala? Vse to se je spraševala tudi stara želva Staronja, ki ni razumela besede čas. Komaj je začela razmišljati o čas, že je bilo njenega konec. Odgovor ve samo ena oseba. Oseba, ki je želvi podarila življenje z nalivnim peresom. To je naš Mate Dolenc. Tako kot želvi je Mate življenje izoblikoval še veliko drugim živim bitjem, ki imajo skupno točko. Živijo v Sloveniji. V čudoviti deželi, ki pa se ji bo morda njen čas kmalu iztekel samo zaradi človeške pohlepnosti.
Mate je zelo povezan z morjem. To se vidi že, ko prebereš prvi stavek v knjigi Kako dolg je čas. Ni mu vseeno za naše slovensko morje in deželo. Ljudi ozavešča o resnih problemih in kdaj to pove na malo preveč oster način. Rad živi in piše o naravi, a ni bilo vedno tako. Bil je navaden mestni fant. Obiskoval je srednjo šolo in fakulteto v svojem rojstnem kraju. A dokaj kalu je ugotovil, da takšno življenje ni zanj. Posvetil se je pisanju ter postal svobodni pisatelj. To mu odgovarja, saj je rad sam svoj šef. Zdaj živi v Bohinju, saj je kar kakor je sam rekel, sit mesta, kar ga čisto razumem. Ko si v naravi, se lahko posvetiš samo sebi. To je tudi zelo dobro izkoristil, saj je v tem času za revijo Kekec napisal veliko pripovedi, ki pa jih je kasneje na pobudo založbe Beletrina leta 2019 zbral v knjigo Kako dol je čas.
Ker je njegova knjiga tako zaslovela, je dobil tudi pisma veliko mladih in starejših bralcev. Na nekatere ima tudi kar neprimerne komentarje. Z njegovimi trditvami se ne strinjam. Še posebej s trditvijo, da Slovenci nismo državljani, ker tako ali tako nimamo več države. Prav je, da pove, kaj si misli, a ne na takšen način. K ponovnemu združenju države bi bolj prispeval s tem, da bi ljudem svetoval in jim bil vzor.
A v svoji pripovedih nam je želel sporočiti ravno to. Povedal nam je, kakšno državo si želi. Iz pripovedi vidimo, da mu veliko pomeni Slovenska kulturna dediščina, kar se lahko razbere iz zelo poglobljene pripovedi o novem Bohinju. Slovenci si preveč želimo biti podobni sosednjim in ostalim državam in čisto spregledamo našo naravo, ki je edinstvena. Namesto da bi cenili svoje živali, ki živijo v naših gozdovih, si želimo nekaj bolj eksotičnega, kar ni prav. Mate nam je to tudi zelo jasno povedal. Pisatelj se zavzema tudi za drugačne politike. V pripovedih kdaj še preveč nazorno namigne, kdo sta Črni in Lipi princ. Mislim, da bi to malenkost lahko obdržal zase, saj imamo zelo različna mnenja in prepričanja.
Zelo zanimiva je bila pripoved o lampugi. Z njo nas pisatelj opozarja na onesnaženost našega majhnega koščka morja. Opiše ga namreč z besedo brozga. A z njim se strinjam. Ko sem si celotno sliko ob branju predstavljala, sem bila zelo žalostna. Žalostna nad tem, kakšni ljudje so v Sloveniji, da dovoljujejo takšno uničenje.
Kakor sem že povedala, je to drugačna knjiga, ki je sama ne bi bila priporočena za tekmovanje, ne bi vzela iz knjižne police. Ko knjigo odpreš, ti pozornost takoj pritegnejo čudovite ilustracije Ane Maraž in zanimivi naslovih so pogosto omenjene živali, ki pa v knjigi ne samo nastopajo, ampak včasih tudi pripovedujejo. Pridruži pa se jim tudi Mate sam in vsevedni pripovedovalec. Pripovedi, ki jih pripoveduje Mate, so mi najbolj pri srcu, saj se takrat počuti, kakor da bi v njih nastopala tudi sama. Mate v svojih pripovedih uporablja veliko poosebitev ter s tem živali, še posebej morske, naredi še bolj trapaste, a zelo prikupne. To je mene k branju še bolj pritegnilo. Zanimivo pa je, da morske pripovedi oddajajo čisto drugačno energijo kakor kopenske. V morskih je velik poudarek na sožitju in odnosih med morjem in okolico, medtem ko se kopenske bolj posvečajo globalizaciji in industriji, posledično pa so mi morske ljubše.
Meni najljubša pripoved ima naslov Kapa iz kaper. V njej je zelo lepo opisano, kako že majhna prijaznost in radodarnost nekomu zelo polepša dan, mogoče celo življenje. Tudi sama pa poskušam, da bi takšen občutek, kot ga je doživela čer, sprožila tudi kakšnemu človeku. In zagotovo se ne strinjam z rekom, da je dobrota sirota. Ravno obratno. Dobrota te v srcu bogati in osrečuje.
Knjiga Kako dolg je čas je posebna knjiga. Na prvi pogled zgleda otroška in tudi je. A otroci berejo na drugačen način kot odrasli in odrasli na čisto drugačen kot otroci. Otroci se bodo ob branju zabavali, starši pa sprevideli, kakšne težave so v svetu in v Sloveniji, kajti Mate le napiše, kar sliši na kopnem in v morju in vse je resnično. Zdaj, ko sem prebrala knjigo, je lažje razumeti čas in okolico okoli sebe. Spoznala sem, da je vse relativno in da je narava srce naše države Slovenije.