Hej!
Tukaj 2. del moje zgodbe. Še vedno smo pri 1. poglavju, da ne bo kdo mislil da sem se zmotila haha. Uživite :)
**********************************************
1. poglavje: Predstavitev
Seveda. Kdo drug kot Zachary nebi izpustil priložnosti da gre zapeljevati ali napadati mlado dekle brez spremstva.
"Miss Elise," reče z laskavim glasom, vendar v njegovem glasu začutim ton neresnosti.
"Zachary," odzdravim z stisnjenemi zobmi. Nalašč opustim vljudnost.
"Všeč mi je tvoja današnja obleka," izzivalno dvigne obrvi in pomigne na moj odprti dekolte.
Jezno ga pogledam.
"Zakaj ne greš zapeljevati Madelyn, tako kot ostali?"
"Pravzaprav me Madelyn ne zanima," odgovori.
Presenečena nad to izjavo dvignem obrvi in se ozrem proti postaavi s temno obleko, okoli katere se gnete gruča mladih fantov. Glava Javiona prav posebaj izstopa.
"Ne, res lepo igledaš v tej obleki," še enkrat reče Zachary.
"Na kaj namiguješ?" vprašam, čeprav točno vem, kaj se mu mota po glavi.
"A prideš danes ob desetih zvečer k meni?" navrže s takim tonom, da ne morem ugotoviti, ali se res samo šali ali pa misli resno. Glede na to, kakšen potreben zapeljivec je Zachary, nebi bila presenečena, če bi dejansko pričakoval da pridem.
"Haha," se živčno zasmejim.
"Dobro se bova imela," pripomni. Prime me, da bi ga mahnila. Namesto tega se osredotočim na zlate gumbe na njegovem jopiču.
"Tudi če bi lahko, nebi, ker naslednji teden krvavim. Ne bom tvegala neželene nosečnosti."
"Kdaj je bil tvoj ovulacijski teden?"
"Verjamem, da 7 dni nazaj."
"Torej nisi več horny?"
Skoraj bi se zaletela z lastno slino. Nadenem si čim bolj prefinjen naglas in rečem: "Zdi se mi, da je to nekoliko preveč vulgarna beseda za ljudi tvojega položaja. Raje recimo... hm.... želja po spolnosti."
Zachary se zasmeji na svoj bleščeč način.
Kaj ti je, se opomnim. Zacharyja sovražim. Njegov nasmeh mi ne sme biti všeč.
"Saj veš, da je to zgolj šala," hitro reče. "Da nebi slučajno mislila, da mislim resno."
"Zakaj bi tako mislila," se namrščim. "Nisem tako neumna, veš."
"Lepo," brezbarvno odgovori. "Se še vidiva, Elise."
Prikloni se, in se nato pomešamed druge ljudi.
Zmedena zaradi čudaškega in neprimernega pogovora se še ne premaknem takoj in strmim v svoje svetlikajoče se nohte. Poravnam si obleko in ogrlico obrnem v pravo smer.
"Elise," slišim nekoga za mano.
Clara. Zakaj ravno ona, ki tako sovraži Sharpbladeje? Zdaj se z njo ne bom mogla pogovoriti o tem.
"Hm?" zamrmram, nenavdušena.
"Vincent Paxton je danes precej čeden. Se ti ne zdi?"
Pogledam po množici dokler ne vidim Vincenta. Oblečen je v črno in sinje modro barvo, ravno zapleten v pogovor z nekim starejšim gospodom. Ker vidim hrepenenje v Clarinih očeh je nočem užaliti, zato rečem le: "Prav zate je."
Medlo se nasmehne, potem pa zmaje z glavo.
"Prej sem te videla z Zacharyjem," reče z očitkom v glasu.
Ojej.
Odkašlam se in si roko položim na prsi.
"Nič takega ni bilo," rečem in pogledam konice svojih čeveljcev, ki kukajo izpod dolge obleke.
Clara dvigne obrvi. Ne omenim ji, o kakšniih temah sva govorila.
"Daj no," rečem in ponaredim nasmeh ter ji položim roko na ramo. "Vprašal me je, če mislim, da ima možnosti pri Madelyn." se zlažem.
"Oh," si oddahne. "Upam, da si mu rekla da ne."
"Seveda."

Čez 10 minut že plešem valček z Paulom Chabaffetom. Nalašč se čim bolj izogibam Zacharyju.
Poskušam sprostit svoje misli, se osredotočiti na takt, Paulove roke na mojem pasu, zvok loka po violini, vonj limonade iin svežih rož v dvorani, barve oblek mladih in starih dam, vendar mi misli uhajajo k drugim stvarem.
Gledam dol v najina stopala in že drugič pohodim Paula.
"Zberi se," mi tiho reče.
Od sramu hitro sklonim glavo in pogled usmerim na gumbe na njegovem fraku.
"In glej me v oči."
"Se opravičujem," rečem in se tokrat zazrem v njegove modro zelene oči. Njegov obraz je podolgovat, prav tako tudi njegov nos, vendar oči in lasje mu obraz posebej polepšajo.
Ko je konec plesa si oddahnem in upam, da mi ne bo treba še enkrat. Začne me že boleti glava, zato izkoristim trenutek, ko ob izhodu ni nobenega. Z mize mimogrede vzamem jabolko in lahno stečem za vogal na vrt.
Sveže pokošena trava oddaja prijeten vonj in vmes se bohotijo okrogli grmički. Na sredini je majhno jezero in na površini se odseva luna. Čez jezero vodi kamnit mostiček z umetelno ograjo, ki vodi do belega paviljona. Po stebrih se mu vijejo vitice in druge rože ovijalke.
Stopim po poti in se ustavim na mostičku. Pogledam dol v jezero in opazujem majhne oranžkaste ribice, ki se grebejo za drobtino kruha, ki jo je nekdo verjetno vrgel v mlako.
Taki so kot fantje, pomislim. Vsi se grebejo za ubogo Madelyn, ki bo kot drobtina v vodi, razpadla pod pritiskom dvornih spletk in vplivnejših družin.
Odločim se odpraviti v paviljon, da bi v miru pojedla jabolko, vendar med sencami opazim da se nekaj premika.
********************************************************