hej!
uzivajte se zadnji dan sole tisti, ki ga imate danes :) jaz pa se vracam z novim delom. se opravicujem, ce je dolg :)
lepo se imejte!
***************************
*b*2. poglavje: ObÄutki*b*
"Äakaj, kaj?!" nejeverno izbruhne Clara. "Povabil te je na kavo?"
Nasmehnem se, in delam kot da mi je neprijetno, saj noÄem pokazati mojih rastoÄih Äustev.
"OÄitno," reÄem in se zazrem v drevesa v daljavi.
S Claro se sprehajava blizu Sharpbladejevega posestva, da bi si ga pobližje ogledali. Seveda se pretvarjava, da sva nedolžni mimoidoÄi dami.
Clara zavzdihne in si popravi temne rjave lase za uÅ”esa. Svetlo vijoliÄno torbico, ki se ujema z njeno obleko, prime v eno roko, z drugo pa prime mojo desno.
"Glej," mi zaÄne prigovarjati. "VeÅ”, da ne maram Zacharyja, ampak te bom podpirala. Vidim, da tudi ti nisi precej navduÅ”ena nad tem, ampak... Za božjo voljo, to je ena najbogatejÅ”ih in najprestižnejÅ”ih družin!"
Pogledam njeno roko na moji orokaviÄeni podlakti in potemÅ”e njene oÄi, enakega odtenka kot moje.
"Hvala ti," nežno odgovorim. "Vendar sem vseeno živÄna. SreÄanje je že jutri! Sploh nevem, kaj naj obleÄem. Ne morem imeti preproste obleke kot je ta, mora biti prestižnejÅ”a..."
Nejevoljno se ozrem dol po svoji svetlo rožnati obleki z drobnim potiskom cvetlic. Poravnam si bele rokaviÄke kot da bi Zachary lahko zdaj zdaj priÅ”el mimo.
*i*Saj tudi Äe bi,*i* se opomnem, *i*kaj bi bilo to kaj takega?*i*
"PrepriÄana sem, da ti bo Mary že naÅ”la kaj," me poskuÅ”a pomiriti Clara.
"Upam," namrÅ”Äeno reÄem, Å”e vedno strmeÄ v svojo obleko. Globoko vdihnem in nato dvignem glavo. Pogledam po pokrajini in se Å”ele zdaj zavem, kako velika je pravzaprav njihova posest. Stoji ob poti parka, in zagotovo pritegne veliko pozornosti. Ozrem se k poti, lepa zelena drevesa dodajo parku Äar. Eden od oskrbovalcev ravno barva eno od lepo izrezljanih klopi ki stoji ob brezi. Po poti pa se pelje lepa koÄija, ki jo vleÄeta dva bela konja.
"O, ne," tiho zamrmra Clara. "To je moja koÄija."
NamrÅ”Äim se in jo pogledam.
"Kaj?"
Iz koÄije z vijoliÄnimi zavesami izstopi služabnik ter se z togo držo napoti do najudveh.
"Miss Titantoe," reÄe Clari. "VaÅ”a mati nas je poslala po vas. Želi vas doma."
Clara se niti ne trudi prikriti mrÅ”Äenja.
"Zakaj?" vpraŔa.
"Razloga nam ni želela sporoÄiti, miss."
Clara prhne nad nesposobnostjo služabnika, a se vseeno poslovi in odide do koÄije.
In tako ostanem sama. Izgleda da bom morala peÅ” do doma. Saj ni daleÄ, na sreÄo.
Odpravim se po poti navzdol in voham opojne vonnjave z vrta Sharpbladejevih. Obisk je že jutri, in skoraj vidim se , kako v lepi obleki stopam skozi umetelno izrezljana dvokrilna vrata.
Ozrem se nazaj, da bi Ŕe enkrat pogledala vrata, a takrat vidim, da se mi nekdo približuje. Seveda je Zachary.
Zasukam se na petah, in ga malce bolj strožje, kot bi bilo potrebno pogledam. Rahlo se priklonim.
"Pozdravljeni," brezbarvno reÄem. Po najboljÅ”ih moÄeh se trudim prikriti Äustva, ki se mi zadnje dni odvijajo v glavi.
Zachary se nasmehne in pozlate na njegovem fraku se medlo zasvetlikajo v dopoldanskem soncu. Tudi on pokima z glavo ter mi odzdravi.
"Le kaj poÄne dama, kot si ti sama tu zunaj brez spremstva?" vpraÅ”a.
"Saj nisem brez spremstva," hitro odgovorim. Obrnem se proti domu in zaÄnem hoditi. Zachary mi sledi. "Moja koÄija je na poti," se Å”e zlažem.
"Ah, daj no," se zabava, ko me dohiti. "Saj vem, da živiÅ” blizu in da koÄija nima razloga da bi priÅ”la pote.
Besno ga pogledam, ker mi je pokvaril izgovor.
Zachary ignorira moje besnenje in se zazre v nebo. Tako kot njegova obleka se v soncu svetlikajo tudi njegovi zlatkasto rjavi lasje. Skoraj za celo glavo je viŔji od mene.
"No, bom jaz tvoje spremstvo," veselo reÄe.
Zavzdihnem, saj nimam izbire.
"VeÅ”, priÄakujem nazaj moji dve knjigi," mu reÄem po kratkem premoru. MladeniÄ si je namreÄ nekaj Äasa nazaj od mene sposodil dve knjigi, ki mi jih Å”e zdaj ni vrnil. In vem, da on ni poÄasen bralec.
"Saj boÅ” dobila," reÄe, in opusti vikanje. Imam zoprn obutek, da knjig ne bom videla Å”e lep Äas.
"Prosim," reÄem potrpežljivo, "te dve knjigi sta med mojimi ljubÅ”imi."
"Äe te ne moti, bi si sposodil Å”e eno."
Prime me da bi ga mahnila, kot me je prijelo na predstavitvi, vendar si ne morem zapacati ugleda. Namesto tega sem tiho.
"Zdi se mi, da dobro veÅ” za moje povabilo," navrže in me pogleda s tistimi svojimi sivo modrimi oÄmi.
Nothe zarijem v svoje dlani, da se ne hzaÄnem tresti od živÄnosti.
"Seveda vem," reÄem, kar se le da sproÅ”Äeno. Gledam dol v svoje balerinke in pomislim, da bi morda morala nositi Äevlje s peto. Saj sem že tako ali tako majhna.
"In? Si ga sprejela?"
"Seveda. Precej sem poÄaÅ”Äena."
"Res? Ponavadi me gledaÅ” kot da mi nekaj zameriÅ”."
Privzdignem obrvi vendar ga vseeno ne pogledam. ZaÄutim njegov pogled na sebi in se zavem, da se morda res tako obnaÅ”am. Morda res majÄkeno pretiravam. Ampak to je zato, ker želim skriti svoje obÄutke.
"Hm," zamrmram. "Se oporaviÄujem, Äe je tako izpadlo. Do tebe nimam nobene zamere."
KonÄno se ozrem gor v njegovi obraz, in opazim, da se je nasmehnil.
Prav tako tudi opazim, da sva že zelo blizu moje hiŔe.
"Glej no," reÄe z narejeno preseneÄenostjo. "Kaj ni to tvoj dom?" vpraÅ”a in me pogleda.
Zastrmim se v lepo veliko hiÅ”o z majhnim vrtiÄkom ob vhodu, kjer se bohotijo Äudovite rožnate vrtnice.
"Da," potrdim.
"No, potem se vidiva jutri. Lepo se imejte, gospodiÄna."
Kot v pozdrav mi položi roko na ramo in se s tem poslediÄno dotakne malo moje kože. Srce mi zaÄne biti hitreje, a dotik je prijeten.
ŽivÄno se nasmehnem.
"Lord," reÄem. "To je nespodobno. Nisem tvoja žena, Äe te kdo vidi... No, nevem Äe bi bil zadovoljen."
To povem na kar se da vljuden naÄin. Saj nimam niÄ proti njegovemu dotiku. Vendar takÅ”na so pravila družbe.
Zachary se le nagajivo nasmehne in spet mu zažarijo oÄi.
"Vem," reÄe. In odide.
Zmedeno se obrnem proti vratom in služabnik mi jih odpre... Služabnik! On je videl najin dotik! Komaj se zadržim na ne zaÄnem paniÄno mahati z rokami, saj me Å”e vedno lahko opazuje služniÄad in hiÅ”no osebje v preddverju.
*i*Saj ne bodo povedali mami ali komu,*i* si dopovedujem. *i*Osebje opravlja le med sabo.*i*
Odpravim se po stopnicah v svojo sobo kjer se vsedem na okensko polico. Gledam ven na lepa zelena drevesa, vrtnarje, ki urejajo naÅ” vrt, moÅ”ke, ki jezdijo mimo na svojih konjih. Kolena potegnem k sebi, in ni mi mar, Äe sedim kot dama ali ne. Naslonim glavo na okenski okvir in s med prsti svaljkam Äipko zaves.
In tako do veÄera razmiÅ”ljam o presnetem jutrijÅ”njem dnevu.
"Tako!" konÄno reÄe Mary. "Vam je po godu, miss?"
Pogledam na svojo rožnato obleko (mama in Mary sta menili, da moram ostati pri družinskih barvah), ki ima na zgornjem delu izvezene cvetlice in metulje, ki se prelijejo v enobarvno dolgo krilo. Ob robu krila so izvezene Å”e ene cvetlice, da izgleda kot da rastejo iz tal, gor po moji obleki. Da doda obleki bliÅ”Ä je vzrocem dodana zlata nit, za katero se mi zdi, da dokazuje moje spoÅ”tovanje do Zacharyjeve družine, saj je njihova barva zlata. Namenoma sem izbrala obleko z dekoltejem, da bi morda pritegnila Zacharyjevo pozornost, Äeprav vem, da to ni najspodobnejÅ”i naÄin zapeljevanja.
"Popolno," reÄem in se nasmehnem v ogledalu. Lase imam spete le delno, da mi mehki kodri padajo na hrbet, zgoraj pa imam lase okraÅ”ene z majhnimi rožicami, ki se ujemajo z obleko.
"To," zaÄne mama, ki sedi na robu moje postelje, že urejena in obleÄena, "je prvi pomemben dogodek od tvojega vstopa v visoko družbo. Ne bom te vedno spremljala, a danes je prviÄ in poleg tega so me tudi povabili."
Elegantno se obrnem na stolu in mami namenim pomirjajoÄ pogled. Nekako imam obÄutek, da je tudi ona živÄna.
"Mama, vse bo vredu."
"Upam, da res. Od tega obiska imaÅ” lahko veliko."
To vem. To vem. Vem, da Zachary nebi kar tako povabil dekleta na obisk. Äeprav, glede na to, da je malo razvratniÅ”ki... Videla sem ga Äe zapeljevati druga dekleta, vendar imam obÄutek, da je pri meni drugaÄe.
*i*Kako si samovÅ”eÄna,*i* oÄitajoÄe pomislim. *i*Ponos te lahko uniÄi.*i*
"KoÄija je pripravljena," najavi eden od služabnikov, ki se pojavi pri vratih.
Äeprav Sharpbladejevi živijo blizu, vseeno vzameva koÄijo, saj noÄeva, da nama veter uniÄi priÄesko in umazana pot zamaže obleko in Äevlje.
V koÄiji sem veÄinoma tiho, Äeprav vidim, da zdaj mama meni poÅ”ilja pomirjajoÄe poglede. V odgovor se ji le nasmehnem, a s tem ji povem veliko.
*i*Hvala, ker me danes sprmeljaÅ”. Hvala ker me pomirjaÅ”. ŽivÄna sem, vendar upam, da bo uspeÅ”no. Veselim se.*i*
KonÄno prispemo do njihovega dvorca in Sharpbladejev služabnik nama odpre velika dvokrilna vrata.
Skoraj mi vzame sapo, ko vidim prestižno notranjost. Vse je v beli in zlati, ki se mimogrede, Äudovito podata skupaj. ZloÅ”Äen parket se sveti v svetlobi, ki lije skozi velika okna, nasproti od vhoda pa se bohoti veliko stopniÅ”Äe z umetelno ograjo. Prostor je okraÅ”en z Äudovitim cvetjem v svetlih barvah, zaradi katerega preddverje preveva Äudovit vonj. Na stropu visi orjaÅ”ki lestenec, ki sicer nima prižganih sveÄ, vendar vseeno pritegne pozornost.
Do naju prihiti ena od hiÅ”nih oskrbnic, in naju popelje po stopniÅ”Äu.
***********************************************
uzivajte se zadnji dan sole tisti, ki ga imate danes :) jaz pa se vracam z novim delom. se opravicujem, ce je dolg :)
lepo se imejte!
***************************
*b*2. poglavje: ObÄutki*b*
"Äakaj, kaj?!" nejeverno izbruhne Clara. "Povabil te je na kavo?"
Nasmehnem se, in delam kot da mi je neprijetno, saj noÄem pokazati mojih rastoÄih Äustev.
"OÄitno," reÄem in se zazrem v drevesa v daljavi.
S Claro se sprehajava blizu Sharpbladejevega posestva, da bi si ga pobližje ogledali. Seveda se pretvarjava, da sva nedolžni mimoidoÄi dami.
Clara zavzdihne in si popravi temne rjave lase za uÅ”esa. Svetlo vijoliÄno torbico, ki se ujema z njeno obleko, prime v eno roko, z drugo pa prime mojo desno.
"Glej," mi zaÄne prigovarjati. "VeÅ”, da ne maram Zacharyja, ampak te bom podpirala. Vidim, da tudi ti nisi precej navduÅ”ena nad tem, ampak... Za božjo voljo, to je ena najbogatejÅ”ih in najprestižnejÅ”ih družin!"
Pogledam njeno roko na moji orokaviÄeni podlakti in potemÅ”e njene oÄi, enakega odtenka kot moje.
"Hvala ti," nežno odgovorim. "Vendar sem vseeno živÄna. SreÄanje je že jutri! Sploh nevem, kaj naj obleÄem. Ne morem imeti preproste obleke kot je ta, mora biti prestižnejÅ”a..."
Nejevoljno se ozrem dol po svoji svetlo rožnati obleki z drobnim potiskom cvetlic. Poravnam si bele rokaviÄke kot da bi Zachary lahko zdaj zdaj priÅ”el mimo.
*i*Saj tudi Äe bi,*i* se opomnem, *i*kaj bi bilo to kaj takega?*i*
"PrepriÄana sem, da ti bo Mary že naÅ”la kaj," me poskuÅ”a pomiriti Clara.
"Upam," namrÅ”Äeno reÄem, Å”e vedno strmeÄ v svojo obleko. Globoko vdihnem in nato dvignem glavo. Pogledam po pokrajini in se Å”ele zdaj zavem, kako velika je pravzaprav njihova posest. Stoji ob poti parka, in zagotovo pritegne veliko pozornosti. Ozrem se k poti, lepa zelena drevesa dodajo parku Äar. Eden od oskrbovalcev ravno barva eno od lepo izrezljanih klopi ki stoji ob brezi. Po poti pa se pelje lepa koÄija, ki jo vleÄeta dva bela konja.
"O, ne," tiho zamrmra Clara. "To je moja koÄija."
NamrÅ”Äim se in jo pogledam.
"Kaj?"
Iz koÄije z vijoliÄnimi zavesami izstopi služabnik ter se z togo držo napoti do najudveh.
"Miss Titantoe," reÄe Clari. "VaÅ”a mati nas je poslala po vas. Želi vas doma."
Clara se niti ne trudi prikriti mrÅ”Äenja.
"Zakaj?" vpraŔa.
"Razloga nam ni želela sporoÄiti, miss."
Clara prhne nad nesposobnostjo služabnika, a se vseeno poslovi in odide do koÄije.
In tako ostanem sama. Izgleda da bom morala peÅ” do doma. Saj ni daleÄ, na sreÄo.
Odpravim se po poti navzdol in voham opojne vonnjave z vrta Sharpbladejevih. Obisk je že jutri, in skoraj vidim se , kako v lepi obleki stopam skozi umetelno izrezljana dvokrilna vrata.
Ozrem se nazaj, da bi Ŕe enkrat pogledala vrata, a takrat vidim, da se mi nekdo približuje. Seveda je Zachary.
Zasukam se na petah, in ga malce bolj strožje, kot bi bilo potrebno pogledam. Rahlo se priklonim.
"Pozdravljeni," brezbarvno reÄem. Po najboljÅ”ih moÄeh se trudim prikriti Äustva, ki se mi zadnje dni odvijajo v glavi.
Zachary se nasmehne in pozlate na njegovem fraku se medlo zasvetlikajo v dopoldanskem soncu. Tudi on pokima z glavo ter mi odzdravi.
"Le kaj poÄne dama, kot si ti sama tu zunaj brez spremstva?" vpraÅ”a.
"Saj nisem brez spremstva," hitro odgovorim. Obrnem se proti domu in zaÄnem hoditi. Zachary mi sledi. "Moja koÄija je na poti," se Å”e zlažem.
"Ah, daj no," se zabava, ko me dohiti. "Saj vem, da živiÅ” blizu in da koÄija nima razloga da bi priÅ”la pote.
Besno ga pogledam, ker mi je pokvaril izgovor.
Zachary ignorira moje besnenje in se zazre v nebo. Tako kot njegova obleka se v soncu svetlikajo tudi njegovi zlatkasto rjavi lasje. Skoraj za celo glavo je viŔji od mene.
"No, bom jaz tvoje spremstvo," veselo reÄe.
Zavzdihnem, saj nimam izbire.
"VeÅ”, priÄakujem nazaj moji dve knjigi," mu reÄem po kratkem premoru. MladeniÄ si je namreÄ nekaj Äasa nazaj od mene sposodil dve knjigi, ki mi jih Å”e zdaj ni vrnil. In vem, da on ni poÄasen bralec.
"Saj boÅ” dobila," reÄe, in opusti vikanje. Imam zoprn obutek, da knjig ne bom videla Å”e lep Äas.
"Prosim," reÄem potrpežljivo, "te dve knjigi sta med mojimi ljubÅ”imi."
"Äe te ne moti, bi si sposodil Å”e eno."
Prime me da bi ga mahnila, kot me je prijelo na predstavitvi, vendar si ne morem zapacati ugleda. Namesto tega sem tiho.
"Zdi se mi, da dobro veÅ” za moje povabilo," navrže in me pogleda s tistimi svojimi sivo modrimi oÄmi.
Nothe zarijem v svoje dlani, da se ne hzaÄnem tresti od živÄnosti.
"Seveda vem," reÄem, kar se le da sproÅ”Äeno. Gledam dol v svoje balerinke in pomislim, da bi morda morala nositi Äevlje s peto. Saj sem že tako ali tako majhna.
"In? Si ga sprejela?"
"Seveda. Precej sem poÄaÅ”Äena."
"Res? Ponavadi me gledaÅ” kot da mi nekaj zameriÅ”."
Privzdignem obrvi vendar ga vseeno ne pogledam. ZaÄutim njegov pogled na sebi in se zavem, da se morda res tako obnaÅ”am. Morda res majÄkeno pretiravam. Ampak to je zato, ker želim skriti svoje obÄutke.
"Hm," zamrmram. "Se oporaviÄujem, Äe je tako izpadlo. Do tebe nimam nobene zamere."
KonÄno se ozrem gor v njegovi obraz, in opazim, da se je nasmehnil.
Prav tako tudi opazim, da sva že zelo blizu moje hiŔe.
"Glej no," reÄe z narejeno preseneÄenostjo. "Kaj ni to tvoj dom?" vpraÅ”a in me pogleda.
Zastrmim se v lepo veliko hiÅ”o z majhnim vrtiÄkom ob vhodu, kjer se bohotijo Äudovite rožnate vrtnice.
"Da," potrdim.
"No, potem se vidiva jutri. Lepo se imejte, gospodiÄna."
Kot v pozdrav mi položi roko na ramo in se s tem poslediÄno dotakne malo moje kože. Srce mi zaÄne biti hitreje, a dotik je prijeten.
ŽivÄno se nasmehnem.
"Lord," reÄem. "To je nespodobno. Nisem tvoja žena, Äe te kdo vidi... No, nevem Äe bi bil zadovoljen."
To povem na kar se da vljuden naÄin. Saj nimam niÄ proti njegovemu dotiku. Vendar takÅ”na so pravila družbe.
Zachary se le nagajivo nasmehne in spet mu zažarijo oÄi.
"Vem," reÄe. In odide.
Zmedeno se obrnem proti vratom in služabnik mi jih odpre... Služabnik! On je videl najin dotik! Komaj se zadržim na ne zaÄnem paniÄno mahati z rokami, saj me Å”e vedno lahko opazuje služniÄad in hiÅ”no osebje v preddverju.
*i*Saj ne bodo povedali mami ali komu,*i* si dopovedujem. *i*Osebje opravlja le med sabo.*i*
Odpravim se po stopnicah v svojo sobo kjer se vsedem na okensko polico. Gledam ven na lepa zelena drevesa, vrtnarje, ki urejajo naÅ” vrt, moÅ”ke, ki jezdijo mimo na svojih konjih. Kolena potegnem k sebi, in ni mi mar, Äe sedim kot dama ali ne. Naslonim glavo na okenski okvir in s med prsti svaljkam Äipko zaves.
In tako do veÄera razmiÅ”ljam o presnetem jutrijÅ”njem dnevu.
"Tako!" konÄno reÄe Mary. "Vam je po godu, miss?"
Pogledam na svojo rožnato obleko (mama in Mary sta menili, da moram ostati pri družinskih barvah), ki ima na zgornjem delu izvezene cvetlice in metulje, ki se prelijejo v enobarvno dolgo krilo. Ob robu krila so izvezene Å”e ene cvetlice, da izgleda kot da rastejo iz tal, gor po moji obleki. Da doda obleki bliÅ”Ä je vzrocem dodana zlata nit, za katero se mi zdi, da dokazuje moje spoÅ”tovanje do Zacharyjeve družine, saj je njihova barva zlata. Namenoma sem izbrala obleko z dekoltejem, da bi morda pritegnila Zacharyjevo pozornost, Äeprav vem, da to ni najspodobnejÅ”i naÄin zapeljevanja.
"Popolno," reÄem in se nasmehnem v ogledalu. Lase imam spete le delno, da mi mehki kodri padajo na hrbet, zgoraj pa imam lase okraÅ”ene z majhnimi rožicami, ki se ujemajo z obleko.
"To," zaÄne mama, ki sedi na robu moje postelje, že urejena in obleÄena, "je prvi pomemben dogodek od tvojega vstopa v visoko družbo. Ne bom te vedno spremljala, a danes je prviÄ in poleg tega so me tudi povabili."
Elegantno se obrnem na stolu in mami namenim pomirjajoÄ pogled. Nekako imam obÄutek, da je tudi ona živÄna.
"Mama, vse bo vredu."
"Upam, da res. Od tega obiska imaÅ” lahko veliko."
To vem. To vem. Vem, da Zachary nebi kar tako povabil dekleta na obisk. Äeprav, glede na to, da je malo razvratniÅ”ki... Videla sem ga Äe zapeljevati druga dekleta, vendar imam obÄutek, da je pri meni drugaÄe.
*i*Kako si samovÅ”eÄna,*i* oÄitajoÄe pomislim. *i*Ponos te lahko uniÄi.*i*
"KoÄija je pripravljena," najavi eden od služabnikov, ki se pojavi pri vratih.
Äeprav Sharpbladejevi živijo blizu, vseeno vzameva koÄijo, saj noÄeva, da nama veter uniÄi priÄesko in umazana pot zamaže obleko in Äevlje.
V koÄiji sem veÄinoma tiho, Äeprav vidim, da zdaj mama meni poÅ”ilja pomirjajoÄe poglede. V odgovor se ji le nasmehnem, a s tem ji povem veliko.
*i*Hvala, ker me danes sprmeljaÅ”. Hvala ker me pomirjaÅ”. ŽivÄna sem, vendar upam, da bo uspeÅ”no. Veselim se.*i*
KonÄno prispemo do njihovega dvorca in Sharpbladejev služabnik nama odpre velika dvokrilna vrata.
Skoraj mi vzame sapo, ko vidim prestižno notranjost. Vse je v beli in zlati, ki se mimogrede, Äudovito podata skupaj. ZloÅ”Äen parket se sveti v svetlobi, ki lije skozi velika okna, nasproti od vhoda pa se bohoti veliko stopniÅ”Äe z umetelno ograjo. Prostor je okraÅ”en z Äudovitim cvetjem v svetlih barvah, zaradi katerega preddverje preveva Äudovit vonj. Na stropu visi orjaÅ”ki lestenec, ki sicer nima prižganih sveÄ, vendar vseeno pritegne pozornost.
Do naju prihiti ena od hiÅ”nih oskrbnic, in naju popelje po stopniÅ”Äu.
***********************************************
Odgovori:
Zabaven odgovor
NajboljŔi odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Obožujem tvoj stil pisanja:heartpulse::heartpulse::heartpulse::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Ful me zanima kaj se bo zgodilo v naslednjem delu:flushed::flushed::flushed::flushed::flushed::grin::grin::grin::grin::grin::grin:
:grin:
Lp
Ny:feet:
Ful me zanima kaj se bo zgodilo v naslednjem delu:flushed::flushed::flushed::flushed::flushed::grin::grin::grin::grin::grin::grin:
:grin:
Lp
Ny:feet:
0
Zabaven odgovor
NajboljŔi odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow, res super.
Prav veliÄastno opisujeÅ”!
Zgodba se res lepo odpleta in zapleta, tvoji opisi pa dodajo piko na i. ÄeÅ”njo na vrhu torte.
(Upam, da nisem nadležna, ker toliko komentiram, ampak se ne morem upreti.
Res je super zgodba.)
Lepe poÄitnice tudi tebi!
Prav veliÄastno opisujeÅ”!
Zgodba se res lepo odpleta in zapleta, tvoji opisi pa dodajo piko na i. ÄeÅ”njo na vrhu torte.
(Upam, da nisem nadležna, ker toliko komentiram, ampak se ne morem upreti.
Res je super zgodba.)
Lepe poÄitnice tudi tebi!
0
haha, kako si lahko misliÅ” da si nadležna :) samo hvala ti lahko reÄem ker polepÅ”aÅ” vsak veÄer :)
Zabaven odgovor
NajboljŔi odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Reees super zgodba! VÅ”eÄ mi je, ker veliko opisujeÅ”, deli so dolgi, ni slovniÄnih napak in doagaja se med viÅ”jimi sloji <33
0
lovebooks<3
Zabaven odgovor
NajboljŔi odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zdravo!
Res super zgodba! Mi je pa zelo žal da ni veÄ nadaljevanja, ker me res zelo zanima kaj bi se zgodilo kasneje, na tem obisku itd.
Äe boÅ” Å”e imela voljo jo le nadaljuj, vrjamem da bi zgodba imela res veliko bralcev:upside_down:.
Lp Kornelija
Res super zgodba! Mi je pa zelo žal da ni veÄ nadaljevanja, ker me res zelo zanima kaj bi se zgodilo kasneje, na tem obisku itd.
Äe boÅ” Å”e imela voljo jo le nadaljuj, vrjamem da bi zgodba imela res veliko bralcev:upside_down:.
Lp Kornelija
0
Kornelija
Moj odgovor:
Evaš¼š¼
potrebuje pomoÄ ali nasvet v
Svetovalnica
Nevem kaj naj
da si poveÄam samozavest. V razredu imam soÅ”olko,ki jo imajo vsi radi. Na volitvah za predcednika razreda je zmagala ona. Zakaj? Zato ker je najbolj priljubljena in Å”e same petke ima.
VpraŔanje
Kako vam je vÅ”eÄ zgodba v Pilu?
Zelo mi je vÅ”eÄ.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi vÅ”eÄ.
(35)
POIÅ ÄI PILOVCA/KO
Pogosta vpraŔanja
POSVOJI Å NOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof