2. februar, sto štiriinpetdeset dni



Pet mesecev, sto štiriinpetdeset dni.
Enaindvajset tednov in šest neprespanih noči.
Pol leta za nama neopazno zdrvi
in to zavedanje naju obe neizmerno boli.
Vem, da sva obrnili nov list v življenju
in da se je težko sprijazniti z novim.
Vem, kako zlahka sedanjost primerjaš trpljenju
in kako se tvoja pričakovanja ne skladajo mojim,
a tvoja beseda me še zmeraj skeli.

Pet mesecev, sto štiriinpetdeset dni.
Enaindvajset tednov in šest neprespanih noči.
Z besedami sva si zaupali vse,
tudi skrivnosti, ki nama ležijo na duši.
S smehom sva odstranili, kar naju žre
in zakrpali zid, ki počasi se ruši.
Pol leta za nama neopazno zdrvi
in to zavedanje naju obe neizmerno boli.
A tvoja beseda me še zmeraj skeli.

Nisem tista, ki jo pogrešaš,
sem novo poglavje tvoje zgodbe.
Nisem te osnovnošolske prijateljice,
ki jih vsak dan omenjaš,
besede o njih mi pustijo poškodbe.
Pet mesecev, sto štiriinpetdeset dni
in še zmeraj zate pravih prijateljev ni,
saj jaz očitno ne štejem dovolj,
da ti vsaj pol toliko kot one pomenila bi.