Kuhinja je bila prazna. Poleg pajkov, ki so nežno pletli mreže v kotih je bila Tiffany sama. Kuharica ji je že postregla z preprosto juho a ni ji bilo do hrane. Nekaj je morala storiti... Dobro se je spominjala včerajšnjega dne, ko se je sama sprehajala po zasneženi ulici. Snežinke so ji močile njene rdečkasto rjave lase. V pljuča ji je rezal hladen, oster zrak. Pod nogami ji je ob vsakem premiku škripal sneg. Ulične luči so bledo osvetljevale pot, ki se je raztezala pred njo kot neskončna zasnežena ravnina. A vedela je, da se nekje vselej konča. In to tam kjer se začne nov svet. Njen svet. Njen dom. Kako lepo bi bilo še enkrat stopiti v večno pomlad, veselje, smeh... Otroštvo. S svojimi petnajstimi leti je sama sebe vsak dan opomnila v ogledalu, da je otroštvo mimo. V oči so se ji nabrale solze. Globoko v sebi seje zavedala, da ne pripada Republiki Velikega Časa. Jezno je prhnila. Tako neumno ime pa vselej prebiva v njej. Tistega dne se je portal zaprl. Portal, ki jo je vezal z domom. Portal, ki ji je nudil vrnitev domov. Kako je bila lahko tako neumna in ni odšla domov? Zdaj lahko samo še čaka, da jo nekdo izbere in jo pelje domov. Nekaj jo je vedno ustavljalo. Nikoli se ni mogla vrniti. Ali je imela premočne ali pa prešibke moči. Njeno telo je še vedno odločalo koliko mere moči lahko prenese. Vsak milimeter njenega telesa se je moral privaditi na stopnjevanje moči. Ko se je vrnila domov jo je njena “mama Ann” čakala z popečenim jajcem in čajem. Posvojila jo je pri šestih letih, ko je po pomoti prišla v Republiko Velikega Časa, ker je pri igri stopila v portal. Ni znala priti domov zato je prosila za prenočišče. Biološki starši je nikoli niso prišli iskat. Pustili so jo samo v tem krutem svetu. Mama Ann sprva ni vedela, da se po njeni krvi pretakajo moči. Neke noči, ko je s svojimi močmi zamrznila “atija” pa ji je vse postalo jasno. Posvojila je otroka z močmi. Njo. Tiffany.



*****

Na mizi sem pustila krožnik še vedno poln juhe in se odpravila v sobo. Med potjo v sobo sem premerila še vedno zamrznjenega atija. Spreletel me je srh. Približala sem se mu in ga z mojo koščeno, hladno roko pobožala po licih.

“Nekega dne bova spet lahko skupaj smučala.”

Sem mu zašepetala in ga poljubila na čelo nato pa se odmajala naprej. Moja soba je imela je eno okno skozi katerega si lahko opazoval zasnežen košček poti. Pod posteljo se je nahajal majhen predalček v katerem je bil shranjen zemljevid mesta Belaruša. Mojega doma. Belaruša je bilo majhno mesto na severu države. Pogrešala sem zmaje, gromozanske tigre, zombije, vile... Ko sem tako razmišljala se mi je zdelo vedno bolj nerealno. Edini dokaz, da to obstaja je bil zemljevid, ki sem ga držala v roki. Nekega dne sem ga našla v nabiralniku in od takrat se začela verjeti, da obstaja. In je. Odložila sem zemljevid in pred sabo postavila svinčnik. Iztegnila sem roke in usmerila moč v svinčnik. Nič. Nič se ni zgodilo. Samo roke so se mi za sekundo modro zasvetile. Nenadoma se je po hiši razlegel krik. Obstala sem kot vkopana. V meni je zavladal strah. Prišli so pome. Da me odpeljejo nazaj. To sem čutila. Pognala sem se dol po stopnicah v spodnje nadstropje. Skoraj bi omedlela ob pogledu na mojega srebrnega zmaja, ki je pravkar pomalical kuharico. Ann, ki je prav tako prišla za mano je že v šoku ležala na tleh.

“Kaj si storil, Silver!”

Sem jezno zavpila se zgrudila na tla in se zjokala. Zmaj je počasi prišel do mene in me dregnil v rebra. Jezno sem ga odmaknila, V naročje mi je izpljunil razcefrano pismo. Odprla sem ga s stresočimi rokami.

Draga Tiffany,

Anita Davis vas je izbrala za vajenko in bo vaša mecenka. To pomeni, da lahko začnete obiskovati Akademijo Magije Belaruša. Poslali smo vam zmaja Silver, da vas popelje v Belarušo. Peljal vas bo k njej domov kjer boste dobili več napotkov in navodil.

Srečno pot!

Ravnateljica akademije Harris



Niti malo se mi ni sanjalo ni kaj se dogaja. Kdo je Anita Davis? Kaj pomeni, da me je izbrala za vajenko in bo moja mecenka? Prijela sem se za glavo. Že res, da sem bila vesela, da bom lahko šla domov a to je bilo prehitro. Nakracala sem hitro sporočilo Ann in si v kovček naložila najbolj potrebne kose oblek.

Skočila seme na Silver in ji naročila naj me popelje k Aniti Davis. Po telesu je imela spolzke, srebrne luske a je bila vseeno topla. V glavi sem premlevala kup vprašanj. Če me lahko tako zlahka poiščejo zakaj me niso že prej? Kako bova s Silver prišle domov, če je portal zaprt in kaj se bo zgodilo z Ann. Nisem znala umiriti svojih občutkov. Moram biti žalostna ali vesela? Nekaj pa sem vedela. Belaruša prihajam!