Pot se je vlekla v neskončnost. Celo noč sva leteli. Mrzel, severni veter mi je mršil lase a se mu nisem branila. Zaprla sem oči in prisluhnila tišini. Nenadoma sem zaslišala kratek a ogljušljiv pisk. Pisk Belarušine policije. V ušesih mi je dolgo zvonilo nato pa sem se zavedala kaj se dogaja. Niso samo prišli pome. Prišli so me ubiti. Koža se mi je naježila in kmalu je za mano letela vrsta zmajev na katerih so sedeli Tanski. Tako smo klicali policaje.
"Hej, ustavi se ti mala nadloga!"
Se je zadrl nekdo za mano, ki mi je bil že nevarno blizu.
"Kaj hočete od mene?!"
Sem zavpila. Nisem dobila odgovora. Kaj pa sem pričakovala.
"Silver, pospeši..."
Sem ji zašepetala. Zmajevka je pospešila in razdalja med nama in Tanski se je večala. Komaj sem olajšano zadihala, ko sem se zavedla, da Silver leti proti gori. Resno? Tudi ona me želi ubiti? Zakaj sem bila tako neumna? Morala bi vedeti, da je to past. Močno sem se je oprijela. Zmajevka se je zaletela v goro mene pa je posrkalo vanjo. Nekaj tako čudnega nisem doživela še nikoli. V gori je bilo temno in lebdela sem. Naenkrat me je nekaj prijelo za vrat. Nisem več prišla do zraka. Divje sem omahovala, da se bi znebila smrtonosnega oprijema vendar ni pomagalo. Hlastala sem za zrakom. Počasi se mi je pred očmi začelo megliti. Edino, kar mi je prostalo so bile moje moči. Usmerila sem jih v tisto, kar me dušilo in oprijem je popustil hkrati pa me je je grdo popraskalo po čelu. Čutila sem kako mi je kri lila po obrazu. Nič nisem mogla stroiti. Samo zaprla sem oči in čakala, da bo bolečina minila. Ampak ni. Kaj se mi dogaja? Je to smrt? V daljavi sem zagledala drobec svetlobe. Po zraku sem priplavala do nje nato pa me je posrkalo skozej.