Pisalnica
Besed se kdaj ne čutijo resnične. Nočeš si priznati, strah te je priznanja, samote, bolečine.
Prvi dan šole:
Zbudim se prepozno, svojo rutino pospešim za vsaj 95%, kar pomeni zobje, obleke, lasje, ven iz hiše in upam, da izgledam dostojno. Za las ujamem zvonec, rehneč zvok, ki mi udarja v ušesih in spominja na zamorjene šolske dni bi lahko prepoznala celo tričetrt gluha. Sedem na prazen stol zraven Matthea. Matthea poznam že od drugega razreda, ko sva v mali šoli ponesreči domov nesla narobnega medvedka. Jaz njegovega Rudy-a in on mojo pobruhano, preprano Gretell. Nekoč rdrče sedaj rožnate skoraj brle barve. Pa da ne omenjamo njegovega medvedka, porisan je bil z alkoholnimi markerji, madeži joka in vata, ki je bila že 75% zunaj zavračajo pogled na to nedolžno plišasto igračo. Čeprav v slabem stanju imata oba medvedka enako velik nasmeh in prostor na najinih posteljah.
Vsedem se na stol, neudoben lesen stol, polakiran, da izgleda skoraj rumeno. On je edini s komer se zares odkriyo lahko pogovarjam. Neverjetno zrel je za svoja leta, pa čeprav njegova postava tega ne poudarja. Oktogel obraz, razmršeni lasje in otroške postave, velik približno 150 cm. Za 15 letnika to ni tako neobičajno a vseeno spominja na zmedenga 10 letnega fantka.
Mattheo mi poda listek. Na prvi pogled izgleda navadem zelen samolepilni listek, takšen, ki si jih ne redko kdaj podajava med poukom. Obrnem ga in želim prebrati, njegova obupna pisava, mešanica velikih tiskanih in malih pisanih črk me bega ob enem pa prebuja mojo anksioznost. Komaj preberem.
Mustim, ba do balje, da pekineva prijoteljstva. Ignariroj me. Načem te več videti.
Haha Mattheo. Nisem tako neumna, da ne bi znala prebrati tvoje disleksične pisave. Btw danes imaš res lepo majico. Giving psychedelic vibes.
Naslednje kar reče me zlomi, pribije na križ, zabiča v hrbet in me zabode vsaj 100 krat. Nisem pričakovala teh besed. Je pa res, da me je celo poletje ignoriral, bila sem naivna, da nisem posumila, da je nekaj "narobe" med nama. Pomislia sem celo, da je mrtev, ni odgovarjal ali vračal klicev.
Komaj je izrekle prve tri črke, že so me spreleteli mravljinci. Kolena so se mi začela tresti in čutila sem kako mi trza ustnica, v očeh sem čutila ostro bolečino, kakor šiba udari ob dlan. Solze so se mi začele nabirati v očeh. Ne smeš jokati, bodi močna, skoncentriraj se na dihanje!!! Ne deluje. Hočem kričati. Zgrabi me panika, občutek tesnobe preplavi moje celo telo. Se to res dogaja? Ujeta sem v njegovih besedah. Saj ne misli tako kajne? Jasmin zbudi se, zbudi se, zbudi se to so le sanje, nočna mora, nehaj biti paranojična, to je že patetično! Zven njegovih besed me znova spreleti. Besede po besede, zlog po zlog, črka za črko, znova in znova in znova. Ujeta sem v trenutku, črni luknji, ki me rasteza in muči dokler me ne bo dokončno ubila. Ta črnina mi vzbodbudi andrenalin, čeprav sem še tako živa, se ne čutim žive niti si tega ne želim. Vesolje me je izdalo, vzelo mi je še nekoga, ki ga cenim, spoštujem in nujno rabim, da preživim srednjo šolo. Bolečina se nabira v grlu. Velik cmok, ki ga moram pogoltniti ali izpljuniti, izpljuniti dušo se povgrezniti v zemljo. Duši me. Naenkrat se želim začeti smejati na ves glas, a se zadržim, ne razumem kaj se mi dogaja. Čutim, da moram jokati. Oster krč se preseli v rebra, vse postane črno, v ušesih mi zvoni, ne vem kje sem, slišim samo Matthove jasne besede.
NE ŠALIM SE.
Prvi dan šole:
Zbudim se prepozno, svojo rutino pospešim za vsaj 95%, kar pomeni zobje, obleke, lasje, ven iz hiše in upam, da izgledam dostojno. Za las ujamem zvonec, rehneč zvok, ki mi udarja v ušesih in spominja na zamorjene šolske dni bi lahko prepoznala celo tričetrt gluha. Sedem na prazen stol zraven Matthea. Matthea poznam že od drugega razreda, ko sva v mali šoli ponesreči domov nesla narobnega medvedka. Jaz njegovega Rudy-a in on mojo pobruhano, preprano Gretell. Nekoč rdrče sedaj rožnate skoraj brle barve. Pa da ne omenjamo njegovega medvedka, porisan je bil z alkoholnimi markerji, madeži joka in vata, ki je bila že 75% zunaj zavračajo pogled na to nedolžno plišasto igračo. Čeprav v slabem stanju imata oba medvedka enako velik nasmeh in prostor na najinih posteljah.
Vsedem se na stol, neudoben lesen stol, polakiran, da izgleda skoraj rumeno. On je edini s komer se zares odkriyo lahko pogovarjam. Neverjetno zrel je za svoja leta, pa čeprav njegova postava tega ne poudarja. Oktogel obraz, razmršeni lasje in otroške postave, velik približno 150 cm. Za 15 letnika to ni tako neobičajno a vseeno spominja na zmedenga 10 letnega fantka.
Mattheo mi poda listek. Na prvi pogled izgleda navadem zelen samolepilni listek, takšen, ki si jih ne redko kdaj podajava med poukom. Obrnem ga in želim prebrati, njegova obupna pisava, mešanica velikih tiskanih in malih pisanih črk me bega ob enem pa prebuja mojo anksioznost. Komaj preberem.
Mustim, ba do balje, da pekineva prijoteljstva. Ignariroj me. Načem te več videti.
Haha Mattheo. Nisem tako neumna, da ne bi znala prebrati tvoje disleksične pisave. Btw danes imaš res lepo majico. Giving psychedelic vibes.
Naslednje kar reče me zlomi, pribije na križ, zabiča v hrbet in me zabode vsaj 100 krat. Nisem pričakovala teh besed. Je pa res, da me je celo poletje ignoriral, bila sem naivna, da nisem posumila, da je nekaj "narobe" med nama. Pomislia sem celo, da je mrtev, ni odgovarjal ali vračal klicev.
Komaj je izrekle prve tri črke, že so me spreleteli mravljinci. Kolena so se mi začela tresti in čutila sem kako mi trza ustnica, v očeh sem čutila ostro bolečino, kakor šiba udari ob dlan. Solze so se mi začele nabirati v očeh. Ne smeš jokati, bodi močna, skoncentriraj se na dihanje!!! Ne deluje. Hočem kričati. Zgrabi me panika, občutek tesnobe preplavi moje celo telo. Se to res dogaja? Ujeta sem v njegovih besedah. Saj ne misli tako kajne? Jasmin zbudi se, zbudi se, zbudi se to so le sanje, nočna mora, nehaj biti paranojična, to je že patetično! Zven njegovih besed me znova spreleti. Besede po besede, zlog po zlog, črka za črko, znova in znova in znova. Ujeta sem v trenutku, črni luknji, ki me rasteza in muči dokler me ne bo dokončno ubila. Ta črnina mi vzbodbudi andrenalin, čeprav sem še tako živa, se ne čutim žive niti si tega ne želim. Vesolje me je izdalo, vzelo mi je še nekoga, ki ga cenim, spoštujem in nujno rabim, da preživim srednjo šolo. Bolečina se nabira v grlu. Velik cmok, ki ga moram pogoltniti ali izpljuniti, izpljuniti dušo se povgrezniti v zemljo. Duši me. Naenkrat se želim začeti smejati na ves glas, a se zadržim, ne razumem kaj se mi dogaja. Čutim, da moram jokati. Oster krč se preseli v rebra, vse postane črno, v ušesih mi zvoni, ne vem kje sem, slišim samo Matthove jasne besede.
NE ŠALIM SE.
Pilovec/ka se je pri tej objavi odpovedal/a všečkom in odgovorom.
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
