V podzavesti odkrijemo najglobje kotičke naših misli.


Ne vem kje sem, kdo sem. Prikaže se soj luči, kakor plamen ali odsev lune na morski gladini. Ne morem se premakniti. V daljavi se vidijo plameni, ogenj mi skuša nekaj povedati. Izoblikuje se postava dekleta, ki sem jo že mnogokrat videla v sanjah. Poimenovala sem jo Astra, ime mi je bilo znano že od nekdaj le nisem vedela kam sodi. V sanjah vedno prikazuje ogledalo, kakor portal. Astra, ognjeno dekle zmerom seže z roko skozi ogledalo, nato se sanje končajo. Zbudim se rdeča a hladna, skoraj ledena. Velikokrat me boli glava in hrbet, kakor, da se mi parajo oziroma trgajo deli telesa, za katere sploh ne vem. Sedaj je bilo drugače, Astra me je prijela za roko a odpeljala ni mojega telesa temveč dušo. V kletki je odnesla mojo dušo s sabo mene pa pustila čakati in se prezupno upirati bolečini, ki je bila sedaj bolj močna, žgoča kakor kadarkoli prej. Astra je z mojo dušo vstopila v ogledalo z zlatim okvirjem in znaki, ki jih v sanjah vedno opazim a nikoli ne vem kaj pomenijo. Napol je bila že v ogledalu, ko vidim nitko v moji roki. Z vso silo in močjo, ki jo imam potegnem za vrvico, Astra izgine in sliši se le še krik obupa in razočaranja.
Zbudim se v sobi. Osvetljeni z najbolj rumeno svetlobo, kar jih žarnica premore. Ozrem se po prazni sobi brez okenj, le vrata in postelja, bolj jogij. Vstanem. V stopalih čutim ledene ploščice. Stopim skozi vrata na dolg hodnik. Sliši se smeh, ki postaja glasnejši in glasnejši. Začnem teči po stopnicah navzgor, vsak korak je težjia uspe mi priti dokonca.
Odprem oči ponovno. Tokrat v resničnem svetu. Vame bolšči vsaj 50 parov oči, a jaz vidim samo ene.