Zbudilo me je vreščanje budilke in pridušen klepet iz jedilnice. Vstala sem, se pretegnila in se, kot vsako jutro, zazrla v svoj odsev v ogledalu: kostanjevo rjavi lasje, temne oči in bleda koža. Ne vem, kako je bilo to možno, a moja koža je bila vedno snežno bela, čeprav sem ves svoj prosti čas preživela zunaj, na dvorišču. Sama s sabo nisem bila zadovoljna, kako bi le bila, če mi je Madame Wilson ves čas govorila, da izgledam kot podgana. Madame Wilson je bila upraviteljica internata Wilson Boarding School, v katerem sem živela. To je bila neke vrste šola, kjer smo otroci tudi živeli in starše obiskovali samo med počitnicami. Najbrž ste pomislili na bradavičarko, a žal vas moram razočarati – WBS (Wilson Bording School) je zelo dolgočasen kraj, kjer ni niti trohice magičnega. Zgradba v kateri je internat se nahaja v okolici Londona in je dokaj sodobna, čeprav je bila zgrajena že davno, vendar so jo po 2. svetovni vojni prenovili in zdaj je čisto sodobno opremljena. Šola kot zgradba mi je zelo všeč, šole in pouka pa ne maram. Samo dva predmeta sta mi zares všeč in to sta zgodovina in likovna umetnost. »Lisaaaaa« sem zaslišala s hodnika. Bila je Laura, moja najboljša prijateljica in zaupnica. Hitro sem se oblekla in nato stekla iz sobe s polnim naročjem knjig in zvezkov. Skupaj sva se odpravili k prvi uri – matematiki. To je predmet, ki ga najbolj sovražim, zato ni čudno, da so mi vse knjige padle iz rok, ko me je Laura uprašala: »No, torej, a si se učila za test?« »Ojoj, Laura, pozabila sem na test!« Laura me je zgroženo pogledala in rekla: »Nimaš druge možnosti, kot da špricaš. Tega testa ne smeš pisati ena, ker boš če ne imela popravni izpit!« Strinjala sem se, a zdaj je bilo že prepozno, da bi se vrnila nazaj v sobo. Laura ni dolgo razmišljala, porinila me je v majhno učilnico na koncu hodnika, ki je nikoli niso uporabljali. »Ostani tukaj in počakaj do konca ure. Profesorju bom rekla, da ti je slabo.« mi je zabičala, nato pa zaloputnila vrata za sabo in odšla. Ostala sem sama v zaprašenem prostoru. Bilo je nekoliko temno in predvidevala sem, da te učilnice niso prenovili, saj je bilo v njej ogromno stare šare in smeti. Malo sem se razgledala po prostoru in ko so se mi oči privadile na mrak, sem na tleh, prav na sredi prostora zagledala majhen steklen kipec. Bil je labod, vendar je bil prelomljen na dva dela, kot bi nekomu padel iz rok. Na njem je bilo veliko prahu, a sem vseeno pobrala s tal oba dela in ju obrisala v rokav. Nato sem ju nežno potisnila skupaj, da sta se spet združila v celoto in kar naenkrat se mi je zameglilo pred očmi. Ko sem jih ponovno odprla, se je vse zdelo drugače. V rokah sem držala celega laboda, ki ni bil več prelomljen na dva dela. Tudi soba je bila zdaj čista in prahu ni bilo nikjer več. Kar naenkrat pa so se vrata odprla in skoznja je stopil fant in me začudeno vprašal: »Kdo si pa ti?«
_____________________________________
Ojla,
Že spet sem se lotila pisanja zgodbe. Občutek imam, da bo ta še boljša od Polčloveka, čeprav sem bila prepričana, da ne bom nikoli več napisala take zgodbe. Upam, da bo tudi vam všeč in jo boste z veseljem brali.
Lp, Nena