4 Poglavje
2 leti po boju
------------------
Sprehajala sem se po Siril Hanu, oziroma, po tistem kar je ostalo od siril Hana. Odkar je bil veliki boj, je večina drobne vasice porušena in požgana. Kot vsako jutro, ob sončnem vzhodu, sem šla k reki, ter gledala kako deroče teče proti zahodu. Zaletavala se je v skalovje in šumela. Bog ve kje sta zdaj njena starša. Zrla je v vodo in gledala svetlikajoč odsev pravkar vzhodnega sonca, ki se je končno odločil zapustiti gorovje in zdrseti čez nebo. Še naprej sem gledala v deročo reko. Spominjala sem se vseh lepih trenutkov. Ni pravično. Ni pravično! Njena starša sta se borila za siril han, pa sta morala umreti! Ni pravično! V Alini je prekipel bes.
~
Jezno je vstala in odšla do zemljanke. Pogreznila se je v seno in razmišljala. Norike je sovražila bolj kot kogarkoli drugega. Sploh Zerutepuja. Vsak dan, ko so vaščani delali na polju, so no noriški vojaki le stali in jih gledali. Imeli so jih za sužnje. Tako kot je rekel predlagal Remizue je staroste pobil, poglavarja pa na srečo le nagnal iz vasi, da so jo lahko prevzeli. Nikoli več ga niso videli.
~
Sonce je bil končno dovolj visoko na nebu, da so se ljudje začeli prebujati. Sestri sta vstali s sena ter pomižikali zaradi sonca, ki jima je bodel v oči. Z nasmehom smo se pozdravile, ter odšle k ognju, kjer je že prijetno dišalo po ajdovih zgancih. Elenor je takoj segla po krožniku dišečih žgancih ter si jih basati v usta, kot da že dolgo ni nič jedla. Calia pa je le mirno sedela in čakala. Adromeda, zdravilka ki je skrbela za nas, je Calii ponudila krožnik. Calia se ji je nasmehnila s tistim čarobnim nasmehom. Oči so se ji zasvetlikale.
~
Meni ni bilo do hrane. Še vedno sem bila besna. Najbolj me moti to, da nam ne pustijo svojih navad. Najhuje je, da ne smemo govoriti Ilirsko. Če se je kdo spozabil, je trenutno postalo nerodno, noben ni nič rekel, ampak le čakal, da bo konec neudobnega občutka. Vendar to ni prav. Noriki sploh ne upoštevajo človekovih pravic. Če so vojaki zalotili koga, ki je govoril Ilirsko, so mu naložili več dela na poljih, po težkem vročem soncu. Zato govorimo Noriško, čeprav jezik izgovarjam v besu. Vsako jutro opoldne, ko je sonce najvišje na nebu, se zberemo. Zerutepu koraka sem ter tja, in govori pravila in opravila. Gledam ga z sovraštvom v očeh, čeprav ne opazi, kako zelene oči prežijo nanj.
~
Opoldne smo se zopet zbrali. Vojaki so bili kot šahovske figure postavljeni lepo na svojih mestih in čakali da jim bo Zerutepu nekaj ukazal. Korakal je gor in dol.
»Danes je 2 leti, od večera, ko smo vas premagali.« Je s ponosom povedal, kot da nas nebi bilo zraven. Kako si drzne, si je mislila Alina. V zelenih očeh, se je že pokazalo kanček sovraštva.
»2 leti od kar smo prevzeli oblast nad vami.« Je še bolj ponosno rekel. Alina se je komaj zadržala da ni kaj rekla. Tudi sestrici sta ga gledali z besom v očeh.
»In seveda 2 leti, od kar smo ubili izdajalski par.« Je z največjim nasmehom in ponosom rekel.
»Utihni.« je potiho rekla. Zerutepu se je delal kot da je ni slišal. Še jo je preizkušaeval.
»Izdajalca sta si zaslužila.« Ter jo pogledal. Sestrici sta se ugriznili v jezik, Alina pa je stala tam in nič rekla, saj je vedela da jo preizkuša.
»Le nezvestobo sta trosila na okoli.« Tokrat pa Alina ni zdržala.
»Utihni!« Se je zadrla. Nezvestoba? Ona dva nezvesta!? oče je umrl za siril Han, njegov dom, pa je nezvest?! Mati je umrla z bolečino za siril Han, pa je nezvesta?! Zerutepu se očitno še kar ni zadovoljiv z krikom. Vojaki so ga le presenečeno gledali, češ, jo kar pustimo? Zeruteou se ni vstavil.
»In seveda gre vse po krvi. Poglej otroke. Seveda. Saj veste kaj pravijo. Če je nekaj narobe s psico, je tudi z ščenetom.« Alina se je zagnala proti njemu, ter ga klofnila. Takrat so vojaki brez ukaza stekli k vodji. Napadalno deklo so grobo odstranili z vodje. Ta pa je ležal ter se smilil samemu sebi. Prav mu je, si je mislila Alina. Sestrici sta jo gledali z ponosom v očeh, da si je upala. Alina pa se jima je ponosno nasmehnila čeprav je bila v trden oklepu vojaških rok, ki so jo grobo držale.
----------------------------------------
Haiii, Evo tu je nooov dell! hvala vsem za pozitivne komentarje!!! Rada vas imam:sparkles::hugging::innocent::sparkling_heart:
Lp, :sparkles:Wondy:earth_africa:
2 leti po boju
------------------
Sprehajala sem se po Siril Hanu, oziroma, po tistem kar je ostalo od siril Hana. Odkar je bil veliki boj, je večina drobne vasice porušena in požgana. Kot vsako jutro, ob sončnem vzhodu, sem šla k reki, ter gledala kako deroče teče proti zahodu. Zaletavala se je v skalovje in šumela. Bog ve kje sta zdaj njena starša. Zrla je v vodo in gledala svetlikajoč odsev pravkar vzhodnega sonca, ki se je končno odločil zapustiti gorovje in zdrseti čez nebo. Še naprej sem gledala v deročo reko. Spominjala sem se vseh lepih trenutkov. Ni pravično. Ni pravično! Njena starša sta se borila za siril han, pa sta morala umreti! Ni pravično! V Alini je prekipel bes.
~
Jezno je vstala in odšla do zemljanke. Pogreznila se je v seno in razmišljala. Norike je sovražila bolj kot kogarkoli drugega. Sploh Zerutepuja. Vsak dan, ko so vaščani delali na polju, so no noriški vojaki le stali in jih gledali. Imeli so jih za sužnje. Tako kot je rekel predlagal Remizue je staroste pobil, poglavarja pa na srečo le nagnal iz vasi, da so jo lahko prevzeli. Nikoli več ga niso videli.
~
Sonce je bil končno dovolj visoko na nebu, da so se ljudje začeli prebujati. Sestri sta vstali s sena ter pomižikali zaradi sonca, ki jima je bodel v oči. Z nasmehom smo se pozdravile, ter odšle k ognju, kjer je že prijetno dišalo po ajdovih zgancih. Elenor je takoj segla po krožniku dišečih žgancih ter si jih basati v usta, kot da že dolgo ni nič jedla. Calia pa je le mirno sedela in čakala. Adromeda, zdravilka ki je skrbela za nas, je Calii ponudila krožnik. Calia se ji je nasmehnila s tistim čarobnim nasmehom. Oči so se ji zasvetlikale.
~
Meni ni bilo do hrane. Še vedno sem bila besna. Najbolj me moti to, da nam ne pustijo svojih navad. Najhuje je, da ne smemo govoriti Ilirsko. Če se je kdo spozabil, je trenutno postalo nerodno, noben ni nič rekel, ampak le čakal, da bo konec neudobnega občutka. Vendar to ni prav. Noriki sploh ne upoštevajo človekovih pravic. Če so vojaki zalotili koga, ki je govoril Ilirsko, so mu naložili več dela na poljih, po težkem vročem soncu. Zato govorimo Noriško, čeprav jezik izgovarjam v besu. Vsako jutro opoldne, ko je sonce najvišje na nebu, se zberemo. Zerutepu koraka sem ter tja, in govori pravila in opravila. Gledam ga z sovraštvom v očeh, čeprav ne opazi, kako zelene oči prežijo nanj.
~
Opoldne smo se zopet zbrali. Vojaki so bili kot šahovske figure postavljeni lepo na svojih mestih in čakali da jim bo Zerutepu nekaj ukazal. Korakal je gor in dol.
»Danes je 2 leti, od večera, ko smo vas premagali.« Je s ponosom povedal, kot da nas nebi bilo zraven. Kako si drzne, si je mislila Alina. V zelenih očeh, se je že pokazalo kanček sovraštva.
»2 leti od kar smo prevzeli oblast nad vami.« Je še bolj ponosno rekel. Alina se je komaj zadržala da ni kaj rekla. Tudi sestrici sta ga gledali z besom v očeh.
»In seveda 2 leti, od kar smo ubili izdajalski par.« Je z največjim nasmehom in ponosom rekel.
»Utihni.« je potiho rekla. Zerutepu se je delal kot da je ni slišal. Še jo je preizkušaeval.
»Izdajalca sta si zaslužila.« Ter jo pogledal. Sestrici sta se ugriznili v jezik, Alina pa je stala tam in nič rekla, saj je vedela da jo preizkuša.
»Le nezvestobo sta trosila na okoli.« Tokrat pa Alina ni zdržala.
»Utihni!« Se je zadrla. Nezvestoba? Ona dva nezvesta!? oče je umrl za siril Han, njegov dom, pa je nezvest?! Mati je umrla z bolečino za siril Han, pa je nezvesta?! Zerutepu se očitno še kar ni zadovoljiv z krikom. Vojaki so ga le presenečeno gledali, češ, jo kar pustimo? Zeruteou se ni vstavil.
»In seveda gre vse po krvi. Poglej otroke. Seveda. Saj veste kaj pravijo. Če je nekaj narobe s psico, je tudi z ščenetom.« Alina se je zagnala proti njemu, ter ga klofnila. Takrat so vojaki brez ukaza stekli k vodji. Napadalno deklo so grobo odstranili z vodje. Ta pa je ležal ter se smilil samemu sebi. Prav mu je, si je mislila Alina. Sestrici sta jo gledali z ponosom v očeh, da si je upala. Alina pa se jima je ponosno nasmehnila čeprav je bila v trden oklepu vojaških rok, ki so jo grobo držale.
----------------------------------------
Haiii, Evo tu je nooov dell! hvala vsem za pozitivne komentarje!!! Rada vas imam:sparkles::hugging::innocent::sparkling_heart:
Lp, :sparkles:Wondy:earth_africa:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Najjs. Komi čakam nov del!!!
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaassssssssss KONČNO TIPICAAAAAAAAAAAAA!!! Kako je Alina pogumna <3 just love her
#lovealina
XDD
Lp, tvoj vesoljček
#lovealina
XDD
Lp, tvoj vesoljček
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
*Če je kaj narobe s psico, je tudi s ščenetom.
To je pregovor ki ga je Marge rekla v tretjem delu HP-ja. Samo da povem, heheh
To je pregovor ki ga je Marge rekla v tretjem delu HP-ja. Samo da povem, heheh
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Oprosti da pozno odgovarjam.
To je odlično! Še jaz sem čutila bes ko je ta kr***n to govoril. Ja, držim s tabo Alina. Če bi bila tam bi bil ta človeček že mrtev:expressionless::smiling_imp::angry::rage:.
Sicer pa SUPER!
To je odlično! Še jaz sem čutila bes ko je ta kr***n to govoril. Ja, držim s tabo Alina. Če bi bila tam bi bil ta človeček že mrtev:expressionless::smiling_imp::angry::rage:.
Sicer pa SUPER!
0
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired