Hej! Odločila sem se da bom pisala zgodbo. Nisem registrirana ampak bom vedno zgodbo pisala pod vzdevkom more and more like. No, upam da vam bo všeč.

Starša male 4 letne Boo stojita v bolniški sobi. Boo leži v bolniški postelji, spi. Sanja najlepše sanje s poniji in mavricami, take, kot jih hoče. V roki ima zabodeno iglo, v trebuh pa napeljano cevko, leži na postelji in spi. "Oh, kako je lepa najina punčka." Reče mama v solzah. Oče jo pogleda in ji prikima. Zdravnik vstopi v sobo in pogledal starša. "Ali mislite da bo še kdaj zdrava?" Mama v skrbeh vpraša doktorja. Doktor ni hotel odgovriti z ne, čeprav je vedel, da bo zavedno ostala taka kakršna je in bo v njej za vedno ostal rak. "Ne. Žal mi je gospa ampak rak je zdaj del njenega telesa." Reče doktor in zapusti sobo. Mama jokajoča objame svojega moža. Oba gledata njuno malo punčko kako se bori z boleznijo ki živi v njej.
8 let kasneje
"Mami, mami! V šolo moram!" Zakričim jaz, Boo. "Prav, prav. Zajtrk je že na mizi." Reče moja mami in leno vstane iz postelje. Počasi se odpravim po stopnicah dol saj imam umetno nogo in to je res težko. Prvi šolski dan pa bom zamudila? Hitro se vsedem za mizo in vase zmečem to kar je pripravila mama, jajčka na oko. Hitro stečem gor in si oblečem najslabšo možno kombinacijo oblačil. Pogledam se v ogledalo in si rečem: "Prvi dan moram narediti vtis na sošolce." Hitro se preoblečem v mojo najljubšo obleko, črne kavbojke in belo oplahno kratko majico, saj je še kar toplo zunaj. Pograbim torbo in vanjo zmečem vse zvezke kar jih imam. "By By mami." Rečem, ko stojim pred vrati. "Nisi nekaj pozabila?" Reče oči ki stoji pred stopnicami v pižami. "Ja." Rečem in hitro stečem k njemu in ga objamem. Nato objamem še mami in se končno spravim v šolo. Komaj ujamem avtobus in si najdem prav sedež. Ko opazim da me neka mala deklica gleda v umetno nogo hitro potegnem hlačnico bolj dol in se obrnem stran. Kaj, pač mi ni všeč da ljudje bulijo vame. In ja, avtobus se končno ustavi pred šolo. Stopim iz njega, sicer bolj počasi ampak mi na koncu vedno uspe. Do mene priteče Lejla ki je, kakor vedno, dobre volje. Kaj vse bi dala da bi tudi jaz tako hitro tekla. "Živjo!" Reče presrečna in me objame. "Hoj!" Pozdravim tudi jaz in ji vrnem objem. "In, spet star stil?" Vpraša malo nagajivo. "Ja. Tukaj se vidi kdo sem prava jaz." Odgovrim kot nek pesnik, iz srca. Obe se zasmejeva in odhitiva v šolo. Letos imamo novo razredničarko, zgleda kot da je nova na šoli. "Dober dan." Nas pozdravi vljudno. Takoj sem vedela da nas bo učila na staromoden način. Kar čakala sem da bo rekla: prste na mizo in me začela tepsti po mojih ker imam nalakirane. Ampak ni. Vsi smo se vsedli na svoja mesta. Na začetku pouka prvega dne vse učiteljice nakladajo o pravilih in breznasilnem šolskem letu no, tako je tudi ta. "Lahko me kličete gospa Hruševar." Se nam končno predstavi. Vsi, vključno z mano, smo se začeli smejati. "A je iz hruške padla." Liam prišepne Oliverju. "Tišina!" Se zadere učiteljica, vsi smo utihnili. Lahko je nadaljevala svoj slavnostni govor. Zdaj pa pride najhujši del, klicala nas bo po imenih. To je grozno! Vsako leto ko učiteljica pride do mojega imena ima problem z izgovorjavo. Oh joj, upam da bom preživela. "Oliver." Reče gospa Hruševar in Oliver vstane. "Aha.." Reče gospa kot da ga že pozna. Zdaj pa pride moje ime. "Boo." In je rekla narobe. "Če smem popraviti, izgovori se Bu." Rečem in vstanem. Hlačnica mi zleze gor in učiteljica takoj preusmeri pogleda na mojo umetno nogo. "Oprosti Boo. Um...ali..." Je začela stavek. Vedela sem kaj me hoče vprašati. "Prosim ne glejte me v mojo umetno nogo, to me živcira." Rečem, si potegnem hlačnico nazaj dol in se vsedem na svoje mesto. "Prav, seveda upoštevam tvoje želje." Reče učiteljica. Ura zazvoni in hitro moram v drugo učilnico, pa še do omaric...JOJ!!! Do učilnice kemije sem prišla bistveno prepozno saj so že začeli s poukom. Po pouku z Lejlo pred šolo delava nalogo. Mimo je prišla skupina fantov dve leti starejših od naju. V enega izmed njih sem že dolgo zagledana. Vseeno me ni sram govoriti z njim. Ustavili so se pred nama. Veste kaj me najbolj moti? Da za mojo nogo še ne ve cela šola in potem se eni čudijo ko jo zgledajo, kot da sem iz Lune padla! In ja, to se je tudi zgodilo. "Kaj pa ti po palcah hodiš?" So se začeli norčevati iz mene. "Zunaj idiot, v srcu idiot." Zašepetam Lejli. Začele sva se smejati. "Kaj pa je?" So začeli spraševati, izpadli so pravi butli. Videli so da so v središču pozornosti, na slab način, zato so odšli. Z Lejlo sva si dale petko in dokončali nalogo. "Lahko greva še malo k meni." Reče Lejla. "Vredu. Samo mami pokličem." Odgovrim in vzamem telefon. "Hej mami!" Pozdravim. "Hej ljubica. Je kaj narobe?" Reče mami. "Ne, grem lahko k Lejli?" Vprašam. "Oh, seveda. Če pa kaj rabiš pa kar pokliči." Odgovori mami malo manj zaskrbljena kot ponavadi. "Thanks, adijo!" Rečem in prekinem. "No?" Vpraša Lejla. Pogledam jo z tistim žalostnim pogledom. "Kaj je? A ne smeš?" Jo začne skrbeti. "Lahko!" Vzkliknem in se odpraviva proti njeni hiši. "Zakaj vedno nasedem.." Si sama pri sebi govori Lejla ravno dovolj glasno, da jo slišim.

Oprostite če je del predolg. Kar nisem in nisem morala nehati pisati. Upam da vam bo všeč!
Lp
more and more