Okiii, drugi del 🫰



2. del – Sledi, ki ne vodijo nikamor

Lana je nepremično strmela v Adriana. V prsih jo je stiskalo, roke so se ji rahlo tresle, a ni vedela, ali od strahu ali od jeze. "Ti?" Njena beseda je bila komaj šepet.Adrian je odvrnil pogled in si s tresočo roko popravil lase. "Vem, kako se sliši. Ampak nisem tisti, ki stoji za izginotji. Poslušaj me." Lana je želela vstati in oditi, toda nekaj v njegovem glasu jo je ustavilo. Bila je v dvomih – ali ga je strah, ker je kriv, ali ker ve preveč?
"Govorila si, da si prišla sem zaradi miru," je rekel tiho. "Toda ali si sploh raziskala, kakšno mesto je Ravenshollow? To ni običajno mesto, Lana."
Nagonsko se je obrnila proti oknu kavarne in pogledala na ulico. Ljudje so se mirno sprehajali mimo, klepetali, smejali se. Zdelo se je, kot da je vse normalno. Ampak ni bilo. "Zakaj bi ljudje kazali nate?" je končno vprašala. "Zakaj bi te povezovali z izginotji?". Adrian je globoko vdihnil. "Ker sem bil z vsako od teh žensk pred njihovim izginotjem. Poznal sem jih. In ker sem edini, ki preiskuje resnico."
Lana ni vedela, kaj naj reče. Pomenilo je eno od dveh stvari – ali je res kriv in skuša manipulirati z njo, ali pa je nekdo, ki ga skušajo za vsako ceno očrniti. "Lahko dokažeš, da nisi imel nič s tem?"
Adrian je segel v žep jakne in potegnil ven majhen zvezek. Položil ga je na mizo. "Tukaj so moji zapiski. Imena, datumi, kraji, zadnje lokacije, kjer so bile videne. Ljudje v tem mestu nočejo slišati resnice. Policija je ne išče. Lahko bi te zaščitil, če mi zaupaš."
Lana je v dvomih pogledala zvezek. Če ga odpre, pomeni, da se vplete. Da stopi na pot, s katere ni več vrnitve. In potem se je spomnila rdeče vrtnice na svojem pragu. Počasi je odprla zvezek in začela brati.
Ime prve izginule ženske: Claire Holloway.
Zadnjič videna: Knjigarna Ravenshollow.
Lana je zadržala dih. "Delala je v knjigarni? Moji knjigarni?". Adrian je pokimal. "Pred tabo."
Nekaj se ji je premaknilo v prsih. Srce ji je divje utripalo. Če je bil nekdo za tem, je vedel, kje dela.
Adrian jo je resno pogledal. "Nisi tukaj po naključju, Lana."
Takrat je zazvonil njen telefon. Pogledala je številko. Neznana. Obrnila se je k Adrianu. "Nekdo ve, da bereva to." Telefon je zvonil naprej.
"Kaj boš naredila?" je vprašal Adrian. Lana je pogledala utripajoč zaslon, nato pa pritisnila gumb za sprejem. "Halo?". Na drugi strani je bil moški glas. Nizek, zamolkel, popolnoma tuj. "Vem, kaj počneš.". Nato je linija prekinila. Lana je v šoku spustila telefon na mizo. Adrian ga je pobral, a številka je že izginila. Nobenih dokazov. Pogledala ga je s strahom v očeh. "V tem sem ujeta, kajne?"
Adrian je počasi prikimal. "Nisem edini, ki nekaj skriva, Lana. Nekdo v tem mestu je nevaren. In zdaj si na njegovem seznamu."