3. del – Lovec in plen

Lana je čutila, kako ji kri buči v ušesih, ko je končno izdavila tisto besedo.
"Da."
Adrianove oči so se zasvetile – bilo je nekaj v njegovem pogledu, nekaj globokega in temnega, česar ni mogla povsem razvozlati. Nežnost, ki jo je čutila v prejšnjem trenutku, se je zdaj pomešala s surovo intenzivnostjo. "Dobro," je rekel tiho. "Potem ti moram nekaj pokazati."
Plačal je račun, jo prijel za roko in jo brez besed popeljal ven iz kavarne. Noč je že padla nad mesto, ulice so bile skoraj prazne. Hladna sapa vetra je prinesla s seboj občutek nelagodja. "Kam greva?" je vprašala. "Pogledat nekaj, kar bi moralo ostati skrito," je odgovoril. Hodila sta po ozkih ulicah, dokler nista prišla do stare zapuščene stavbe na robu mesta. Bila je nekoč skladišče, zdaj pa so bila vrata na pol razpadla, lesene deske so štrlele kot polomljene kosti. Adrian je potegnil svetilko iz žepa in ji pokimal, naj mu sledi.
"To sem našel pred nekaj meseci," je rekel. "Nekaj, kar policija ni hotela videti."
Lana je stopila v notranjost in se skoraj spotaknila ob nekaj na tleh. Ko je Adrian posvetil z lučjo, je zagledala stare krvave madeže na betonu.V želodcu jo je stisnilo.
"Kaj za vraga…?"
Adrian je počepnil in z roko podrsel po tleh. "To je zadnje mesto, kjer je bila videna Claire. In tudi dve drugi pred njo." Lana je hitro preletela prostor. V kotu so bile stare lesene škatle, nekatere odprte – v njih je zagledala ostanke ženskih oblačil, nekaj raztrganih, nekaj prekritih s temnimi madeži. V prsih jo je zgrabil strah. "Zakaj mi to kažeš?"
Adrian je zamišljeno pogledal tla. "Ker želim, da razumeš. Ne boš našla pomoči v tem mestu. Policija noče resnice. Morava sama ugotoviti, kdo to počne."
"Ampak kaj če…" Glas se ji je zlomil. "Kaj če naju opazuje?" Adrian jo je pogledal naravnost v oči. "Potem morava biti korak pred njim."
Lana je čutila, kako se ji tresejo roke. Celotna situacija je bila vse bolj nevarna.
Adrian se je počasi premaknil bližje, njegov dih je bil topel na njenem obrazu. "Ne boj se. Ne bom pustil, da ti kaj naredi." Njegova roka se je pomaknila na njen pas, rahlo jo je pritisnil k sebi. Bil je zaščitniški, a v njegovem dotiku je bilo nekaj preveč intenzivnega, skoraj lastniškega.
"Adrian…"
"Psst," je rekel in prisluhnil. Takrat je Lana zaslišala šum. Nekaj je zaškripalo zunaj. Nekdo je bil tam. Adrian je ugasnil svetilko in jo potegnil za sabo v senco. Srce ji je razbijalo, ko sta oba zadržala dih.
Vrata so se rahlo premaknila, nato so se spet ustavila. Sence zunaj so bile dolge in popačene.
Lana se je rahlo tresla. Adrianova roka je bila še vedno na njenem pasu, njegov prijem je bil močan. Čez nekaj trenutkov je korakov zmanjkalo. Nekdo se je oddaljil. Adrian je počasi izdihnil in se spet obrnil proti njej. "Nekdo naju je spremljal."
Lana je prikimala, njeno telo je bilo napeto. "To pomeni, da ve, da sva blizu." Adrian jo je pogledal, nato pa jo nepričakovano nežno prijel za obraz. "Zato morava biti še bližje."
Njegove ustnice so se dotaknile njenih – bil je hiter, zahteven poljub, poln adrenalina in nevarnosti. Ko se je odmaknil, ji je zašepetal: "Zdaj si del tega, Lana. In jaz te ne bom pustil."